Ruparjev upokojenski protest / »Naj živi Janez Janša, slovenski junak v vojni in miru«

Zgodba z Ruparjevim protestom nas uči tega, da ves čas resno podcenjujemo moč neskrite demagogije in vnetljivosti množic, ki za to, da odidejo na ulice, potrebujejo le malo jeze in besa

Pavel Rupar, nekdanji župan, poslanec SDS, pregledovalec ženskih mednožij in promotor sovraštva do žensk, je organiziral protest upokojencev – populistično izveden po učbeniškem vzorcu in uspešen, vsaj kar zadeva obisk in zastavitev osnovnega koncepta. Najbrž mu je to uspelo s pomočjo somišljenikov iz svoje domače stranke. Da je bil množično obiskan, priča o iznajdljivosti in moči psihopolitičnih taktik, ki vedno najdejo recepturo za kolektivno mobilizacijo ne samo svojih privržencev, ampak tudi vseh ostalih.

Rupar se je v govoru takoj pohvalil glede udeležbe: »Ocenjujem, da nas je bilo danes tukaj med 18. in 20.000 tisoč. Če naše zahteve odgovorni ne bodo slišali, nas bo 1. marca tukaj 30.000 in več.«

Odkrivanje skrbi za upokojence

Da so organizatorji najmanj ohlapno povezani prav s Trstenjakovo, sledi že iz nabora glavnih govorcev in promotorjev protesta, deloma pa tudi iz kraje imena Jenullovega Glasu ljudstva, ki se je poimenovalo za civilno iniciativo. Rupar, sicer človek odkritih seksizmov, mizoginije, promocije sovraštva in pravnomočnih obsodb, se že nekaj časa ob vseh svojih primitivizmih in prostaštvih v javnem nastopanju prikazuje kot pošten državljan in predvsem vernik, ki ga vodi Bog, v zadnjem času pa neskončna skrb za upokojence.

»Toliko sem bil v življenju že tepen, po krivem obtožen, zaprt in sojen, da bi lahko dal mir. Ampak nekaj me žene naprej, vedno čutim dolžnost, da moram še kaj dobrega storiti. Pa sem rekel: ‘Ej Rupar, kako lahko gledaš revne ljudi, ki prosijo, upokojence, ki zmrzujejo, sam jim pa ne moreš pomagat?!’«

Pavel Rupar,
nekdanji župan, poslanec SDS

V dobrih dveh tednih je uspel s kampanjo s svojo »Ljudsko iniciativo Glas upokojencev Slovenije« predvsem na družbenih omrežjih spraviti na ulico na tisoče ljudi, pri tem pa je zabrenkal na zelo prozorne demagoške strune. Nedavno je na Facebooku svojo motivacijo opisal takole: »Toliko sem bil v življenju že tepen, po krivem obtožen, zaprt in sojen, da bi lahko dal mir. Ampak nekaj me žene naprej, vedno čutim dolžnost, da moram še kaj dobrega storiti. Pa sem rekel: ‘Ej Rupar, kako lahko gledaš revne ljudi, ki prosijo, upokojence, ki zmrzujejo, sam jim pa ne moreš pomagat?!’«

Psihopolitika deluje

Priznajmo si, tovrsten poceni populizem z igranjem na karto žrtve pri sicer kognitivno nezahtevnih množicah Slovencev pač deluje. Zato, ker so jih za slepe, neuke in vodljive naredile različne strankarske psihopolitike zadnjih desetletij, zavedajoč se, da je od gnetenje njihovih prepričanj odvisen rezultat na volitvah. Na shodu smo nato videli slogane, kot so »Zahtevamo dostojne pokojnine«, »Naj živi Janez Janša, slovenski junak v vojni in miru«, »Hočemo zaslužene pokojnine«, »Mi smo ustvarjali to državo, v kateri sadove uživate zdaj vsi«.

Pred protestom so se angažirali tudi mediji, predvsem desne in še zlasti Janševe provenience. Omeniti velja Ruparjeva nastopa v oddaji Arena pri Igorju Pirkoviču in v Odmevih pri Tanji Starič, zato je RTV Slovenija po svoje pripomogle k uspehu protesta.

V svojo premišljeno retoriko je nekdanji poslanec zvito zmešal vero in sklicevanje na Boga, Avsenike in stavil na nič manj kot petje slovenske himne. Zavedajoč se, da je desni populizem utemeljen na nacionalizmu, afiniteti do narodnozabavne glasbe, kjer tudi sam rad nastopa v primerni opravi, in seveda veri. K temu je v svojem nastopu dodal še resentiment ogroženosti zaradi zakona, ki bi legaliziral evtanazijo, da bi se upokojenci še bolj čutili življenjsko ogrožene: »To je ljudska iniciativa! To je narod! Čas je, da se združimo in povemo, da je to en narod! Ne zanima nas, kje boste dobili denar za naše zahteve! Kje ste pa dobili 2,5 za korupcijo! Pozabite zakon za evtanazijo! Kaj nas boste, filali s strupom? Ne boste nas! Delajte zakone za dostojno in lepše življenje, ne za samomore! Obljubim vam, da se bomo borili za vas in s tem tudi za mlade! Hvala, ker ste prišli na shod! Pozdrav vsem, ki niste mogli priti danes na shod.«

Antivladni resentiment

Preverjena psihološka receptura, zmes najbolj elementarnih elementov apeliranja na čustva množic, je učinkovala in pokazala, da lahko slovenska desnica kadarkoli zbere nekajtisočglavo množico, kar levici nekaj težje uspeva. Naj spomnim: približno takšno število sta leta na Prešernov trg spravila Franc Kangler in Janez Janša, ki sta prav tako organizirala »vseslovenski« protest, začinjen z rumenimi jopiči.

Da je v ozadju antivladni resentiment, res ni potrebno posebej dokazovati. Zgodba z Ruparjevim protestom nas uči tega, da ves čas resno podcenjujemo oboje: moč neskrite demagogije, kjer ljudje res niso izbirčni pri izbiri liderja in mu čisto mimogrede odpustijo vso zlaganost, mačizme, primitivizme in vulgarnost, in na drugi strani vnetljivosti množic, ki za to, da odidejo na ulice, potrebujejo le malo jeze in besa: tistega potrebnega goriva, ki se ga vedno da imenitno kanalizirati in oblikovati po političnih željah.

mN5eLfcM5WI

**Avtorjev komentar je bil najprej objavljen na spletnem blogu IN MEDIA RES**