Lani še 26 bolnikov z azbestnim rakom

Posebna medresorska komisija, ki se ukvarja s posledicami dela z rakotvornim azbestom, je lani odločila o 66 zahtevkih za odškodnino. Potrdila jih je 57, kot kaže poročilo komisije, pripravljeno za vlado. Največ, kar 26, je bilo lani potrjenih novih primerov pljučnega in »azbestnega raka« mezotelioma. To je najhujša oblika azbestne bolezni, ki se navadno razvije več kot 25 let po izpostavljenosti azbestu, povprečna doba preživetja od postavitve diagnoze mezotelioma pa je leto do dve. Komisija je lani potrdila še 23 primerov azbestoz in osem primerov plakov, to je odebelitev pljučne mrene. Zgolj pet od lani potrjenih 57 primerov ni bilo iz goriške regije, kjer je azbest desetletja v proizvodnji uporabljal zlasti Salonit Anhovo, in sicer po drugi svetovni vojni in vse do zakonske prepovedi leta 1996. Podatki za lani se od zadnjih let razlikujejo zlasti po potrjenih primerih azbestnega raka; več kot lani (26) jih je bilo v zadnjih osmih letih potrjenih le leta 2020, in sicer 30, skupaj jih je bilo v obdobju 2015–2022 potrjenih 168.

Posebna medresorska komisija odreja odškodnine, za katere je bilo lani namenjenih skoraj 1,3 milijona evrov, kar je največ v zadnjih osmih letih. Odškodnine so določene v posebni shemi, ki jo na podlagi zakona o odpravljanju posledic dela z azbestom izdaja minister za delo. Veljavna shema je iz januarja 2020 in predvideva enkratne odškodnine za posamične azbestne bolezni – odškodnina za plake lahko znaša največ 14.862 evrov, za potrjeno azbestozo največ 26.083 evrov, za azbestnega pljučnega raka oziroma mezoteliom pa največ 52.141 evrov. Nekateri vlagatelji, zlasti z diagnozo mezotelioma, izplačil ne dočakajo; lani je komisija odškodnino v petih primerih dodelila dedičem. Prav tako je bila lani 18 upravičencem izplačana dodatna odškodnina, saj se jim je bolezen iz plakov ali azbestoze razvila v hujšo. Država nosi stroške 60 odstotkov odškodnine, 40 odstotkov mora kriti delodajalec, recimo današnja cementarna-sosežigalnica Salonit; le če podjetje ne obstaja več, mora stroške v celoti prevzeti država.

V Sloveniji sicer še ni (bilo) odškodninskih tožb zaradi onesnaženja z azbestom ali dokazanega neupoštevanja varnostnih protokolov pri delu z njim, več takšnih tožb pa zadnji desetletji teče v sosednji Italiji. Znane so tožbe zoper švicarskega milijarderja Stephana Schmidheinyja (po reviji Forbes je z 2,3 milijarde dolarjev premoženja 1339. najbogatejši Zemljan), nekdanjega lastnika multinacionalke Eternit, ki je desetletja, do sredine osemdesetih let, v Italiji uporabljala azbest, zdaj pa ima neazbestno proizvodnjo, med drugim tudi v Anhovem. Schmidheiny je bil v Italiji na nižjestopenjskih sodiščih večkrat obsojen na zaporne kazni zaradi smrti delavcev, leta 2012 mu je sodišče dosodilo 16-letno zaporno kazen, vendar mu je do zdaj ob pomoči pravniških timov vedno uspelo s pritožbami.

Pri vsem tem le v premislek, koliko naša družba vrednoti izgubljeno življenje in koliko poslovni uspeh; zadnja letna nagrada, ki si jo je izplačal vodilni v Salonitu, je znašala 59.400 evrov.