Kaj bi nas moralo skrbeti v Sloveniji? / Nikakor ne Rupar, ampak manipulabilnost ljudi!

Janezu Janši je uspelo uničiti DeSUS, penzioniste brez stranke pa zdaj na limanice lovijo njegovi bivši župani in poslanci

Pavel Rupar, populistični anti-inovator neverodostojnih manir, napoveduje nov protest upokojencev, tokrat sklican za 1. marec 2023. Vtis prostodušnega neotesanca, ki bi ga morali prezirati, je varljiv. Njegove poteze organiziranja ulice velja jemati zelo resno, in to neodvisno od tega, ali se za njegovo agendo skriva Janševa SDS ali ne. Kot sem že pokazal v svoji analizi, je največji dosežek tega propadlega politika sumljivih kvalitet ravno v tem, da paradoksalno ni izgubil ugleda in se vrača, da mu preteklost seksista in obsojenca prav nič ne škodita in zato neovirano dovolj uspešno uporablja klišejske propagandistične trike za približevanje končnemu cilju – mobilizaciji ljudstva.

Če bi nas kaj moralo skrbeti v državi, torej nikakor ni Rupar, ampak hitra gnetljivost in manipulabilnost ljudi – nevarno stanje, zakaj in kako se pustijo zlahka manipulirati in voditi. Kdor bo perfidno zgnetel njihova prepričanja po svoji meri, ta bo v politiki dosegel vse, česar si želi. Od česar lahko hitro posta odvisna prihodnost naše države. Ni potemtakem skrb za nenaden uspeh populistov v maksimalnem interesu nas vseh?

Demagogija stare šole

Nove navidezno deplasirane akcije nekdanjega župana Tržiča in poslanca SDS zato temeljito ne študirajo zgolj v laboratoriju na Trstenjakovi, ampak bi ob kritični javnosti morale intenzivno zanimati vse poklicne politike. Ko pravim, da je anti-inovator, s tem merim na preprosto dejstvo, da se možakar, ki je nazadnje zbujal pozornost s predčasnim odhodom iz studia oddaje Tarča, v svoji retoriki ni domislil ničesar zares novega. Vsi stari pristopi klasičnega demagoga so v mehanični kombinaciji videti čisto dovolj dobri za zastavljeni smoter, da uspešno instrumentaliziramo ljudstvo in ga oblikujemo po lastnih željah. Da bo prišlo na trg skandirat za kakšen dan ali dva, je zgolj neznaten vmesni rezultat takšne psihopolitike.

V majhni Sloveniji bi morali z resnostjo jemati vsakogar, ki čez noč spravi na ulice 1000 in več ljudi, vendar se Rupar sam hvalisa, da mu je v prvo uspelo zbobnati celo 20.000 duš. Tokrat računa, da jih bo 40.000. Številke so seveda napihnjene, vendar njegov rezultat zaenkrat nič sramežljivo ne zaostaja za najboljšimi Janševimi in Kanglerjevimi dosežki. Res pa je tudi, da obstajajo medijski namigi, kako Iniciativa Glas upokojencev Slovenije sodeluje s SDS že pri avtobusnih prevozih na centralni dogodek, zato spontanosti v odzivanju množic najbrž ne bi smeli kar naivno predpostaviti.

Koga pričakuje na shodu

Tokratni osnovni apel je Rupar znova zagnal predvsem na socialnih omrežjih in zdaj odšteva dneve do »drugega vseslovenskega protestnega shoda upokojenk in upokojencev Slovenije«. Na Trgu republike pričakuje »vas mlade, sinove in hčerke, vas mamice in očete« in pri tem niti ne poskuša biti skromen: »Pričakujem vas 40.000! Pojdimo ven iz revščine, proč iz skrajnega roba družbe!! IN POVEJMO TISTIM, KI NAS PLENIJO, DA JIH IMAMO DOVOLJ!«

Apeliranje k čustvom jeze, gneva in besa je brž prepoznavno in zastavljeno šolsko, naslovniki plehke igre na strune emocij so kakopak vsi, ki se čutijo revne, opeharjene in na socialnem robu. Vsak populist bo množice budil na podoben način in potem narisal krivca, tokrat plenilce na oblasti. Antipolitični sentiment skozi usmerjanje prsta v elite, kjer se demagog postavi na piedestal v imenu množic, figurira kot značilna pripovedna struktura, utemeljena na razcepu med nezadovoljnim ljudstvom in tistim Drugim, vrednim prezira in sovraštva.

Beneški golobi

Rupar na tej točki zajaha naracijo »antigolobizma«, tudi rdečih čeveljcev, ki jih nosi predsednica parlamenta in so zdaj postali ne samo predmet seksističnega, temveč tudi populističnega zanimanja – so dvojen fetiš, ki predstavlja tudi odtujenost od ljudi, ki nimajo denarja za preživetje.

Da bi zgradil svojo sovražnost, ki jo usmerja proti Golobu, je moral poiskati celo prispodobo, naslonjeno na priimek predsednika vlade. Ob tem se je spomnil golobov v Benetkah in našel svojo poanto:»Ponižani smo, osramočeni, poteptani smo..!!! Preberite zgodbo, ki mi je na misel prišla nocoj v Laškem pred polno dvorano poštenih in srčnih ljudi… Na Trgu Sv. Marka v Benetkah je stal človek.. En sam človek, ki je želel govoriti o resnici…! Ko so ga golobi na strehi zagledali, so se mu smejali, postali pa so nesramno lakomni. Napadli so ga, začeli kljuvati, trgati njegovo meso, povsem so ga ponesnažili, od njega ni ostalo nič… Ko so se nažrli človeškega mesa, so se posedli po strehah beneških palač in od sitosti in lenobe zaspali. Le glavnemu golobu ni bilo dovolj… Prežal je na vrhu zvonika in opazil, da na Trg prihaja skupinica ljudi, odletel je na sredo trga in čakal žrtve, da jih pokonča… A glej zlomka, prišlo jih je tisoč, kmalu deset tisoč, petdeset tisoč ljudi je bilo… In golob je odletel…«

Mi in oni

Nerodno mu je uspelo iz pregovorne mirne in nebogljene živali, ki je simbol miru in nedolžnosti, ustvariti krvoločno kljuvajoče bitje, da je lahko skozi sicer groteskno zastavljeno analogijo prišel do svoje poante – do glavnega goloba, ki je predvidljivo glavni krivec! Antielitizem in dihotomična konstrukcija družbenega, ki gradi na razcepu med »nami« (revnimi, deprivilegiranimi, marginaliziranimi upokojenci, ki so njegova primarna točka nagovarjanja) in »njimi« (establishment krvoločnih oblastnikov, tako rekoč »golobovcev«) je blizu temu, čemur Cas Mudde in Cristóbal Rovira Kaltwasser pravita vključujoči populizem.

Toda za razliko od izključujočega, ki izloča družbene skupine iz rasističnih ali homofobnih razlogov, ko si prizadeva za etnično in kulturno homogenizacijo, se Ruparjev zadovolji zgolj s prvim korakom; njegov namen ni kakšna politična integracija marginaliziranih in zaenkrat si tudi ne prizadeva za ustanovitvijo stranke, ampak se zadovolji zgolj s preračunano psihopolitiko aktivacije množic. Pri njih je začutil, da bi lahko interesi upokojencev bili dovolj močan sprožilec burnega odzivanja na oblast, ki jo je potrebno zrušiti. Končno bi verjetno strankarski naboj bil v tej fazi škodljiv, njegova odsotnost pa daje tudi slutiti, da za projektom že stoji katera od etabliranih strank.

Ker se zaveda, da se ljudstvo v propagandnem diskurzu mora ogledati in nato poistovetiti kot narod, ga buditelj Rupar ves čas hrani z nacionalnimi simboli, predvsem s himno in slovensko zastavo, temu mehanično doda narodnozabavno glasbo, predvsem Avsenike, nacionalističnemu predznaku pa nato silno rad pritakne še verskega in pogosto omenja Boga ali kliče k molitvi. Profil zavednega Slovenca, ki ga naslavlja, je zato marginalizirani posameznik, po možnosti upokojenec, ki ima rad domačo grudo, posluša Radio Veseljak, hodi v cerkev in doma ali v gostilni benti čez Golobovo skorumpirano vlado.

Nove limanice

Ob drugem shodu bomo predvsem na podlagi odziva že lahko dobro presodili, ali njegov prepoznavno primitivno zastavljen mobilizacijski koncept dovolj učinkovito deluje. No, morda se celo uspešno razvija in raste. Ob dejstvu, da Janša nenehno zavrača ulične proteste kot kakšno posebej legitimno obliko upora proti oblasti, se pred našimi očmi počasi vzpostavlja ulična struktura, ki malce spominja na Jenullove petkove proteste. Končno jim je, kot sem nakazal, tudi ukradla ime (Glas upokojencev), iz česar lahko kar dobro sklepamo, da na njeni idejni osnovi tudi deloma parazitira.

Če je takšna podobnost dovolj točno zaznana, se razlika ohranja zgolj v tem, da se proti Golobu dviguje zaenkrat poglavitno interesno obarvana fronta jeznih posameznikov, kar je posledica dejstva, da je Janezu Janši uspelo uničiti DeSUS, penzioniste brez stranke pa zdaj na limanice lovijo njegovi bivši župani in poslanci.

**Avtorjev komentar je bil najprej objavljen na spletnem blogu IN MEDIA RES**