MDMA in čarobne gobe na recept?

Avstralija je odobrila uporabo psihedelikov v medicinske namene. Evropa in z njo Slovenija za zdaj o tem še ne razmišljata.

V začetku februarja je Avstralija postala prva država, ki uradno priznava medicinsko uporabo psihedelikov kot zdravila. Julija letos bodo torej avstralski psihiatri lahko substance, kot sta MDMA ali ekstazi in psilocibin, ki ga najdemo v tako imenovanih čarobnih gobah, predpisovali za zdravljenje posttravmatske stresne motnje in depresije v primerih, ko se pacienti ne odzivajo na druge poskuse zdravljenja. Psihiatri povsod po svetu so odločitev označili kot korak v pravo smer. V Sloveniji so MDMA in čarobne gobe za zdaj le »parti« ali »underground« droge.

Psihedeliki so psihoaktivne snovi, ki povzročijo spremembe v zavesti, kot so vidne in slušne halucinacije, sinestezije, neobičajni miselni vzorci in čustveni odzivi. Obsežne raziskave in medicinska uporaba psihoaktivnih substanc, ki spreminjajo stanja zavesti, so se začele po letu 1943, je v svojem članku za zbornik Društva psihologov Slovenije iz leta 2017 z naslovom Novi pristopi, nova priložnost: Psihedeliki v psihoterapiji zapisal švicarski psihoterapevt Peter Gasser. Švicarski kemik Albert Hofmann je namreč leta 1943 odkril LSD, polsintetični ergot alkaloid iz gliv. Po odkritju mu je kmalu postalo jasno, da ta substanca ne deluje v skladu z običajno paradigmo vnosa zdravil, ampak bolj kot nekakšen katalizator psiholoških procesov.

Staš Zgonik je leta 2016 v Mladininem članku Terapevtski trip že popisal Hofmannovo odkritje te substance. V svojem laboratorijskem dnevniku je kemik dan po prvem tripu zapisal, da se je zbudil svež, s čisto glavo, a nekoliko telesno utrujen. »Skozme je tekel občutek dobrega počutja in prenovljene življenjske energije,« je zapisal in dodal, da se mu je na sprehodu svet zdel kot na novo ustvarjen, njegovi čuti pa so vibrirali v stanju najvišje mogoče občutljivosti, ki je vztrajala ves dan. Nadrejeni mu sprva niso hoteli verjeti, da je tako majhen odmerek povzročil tako izjemne učinke. Šele ko so trije sodelavci ponovili Hofmannov poskus z le tretjino njegovega odmerka, so začeli verjeti. Zavedal se je, da je ustvaril snov, ki je potencialno uporabna v farmakologiji, nevrologiji in še posebej psihiatriji.

Ker je LSD kot obetavno zdravilo »ušel« iz laboratorija in našel svoje mesto v takratni hipijevski kulturi, je hitro sledila njegova prepoved, vse raziskave pa so za desetletja obstale.

Da sprememba stanja zavesti, ki jo povzročajo vsi psihedeliki, lahko olajša osebne regresivne izkušnje s čustvenimi in spoznavnimi uvidi ter tudi globoka soočenja s svojim jazom ali transpersonalno izkušnjo na tako imenovani spiritualni ravni, ni nič novega. Že v petdesetih letih prejšnjega stoletja, ki so znana po edinstvenem premiku k psihofarmakološkim rešitvam za težave v duševnem zdravju, so znanstveniki s pomočjo kliničnih raziskav ugotovili, da so psihedeliki dovolj varni za uporabo in imajo terapevtski potencial. Rezultati tistih raziskav pa so bili žal nezadostni. Še več: LSD kot obetavno zdravilo je sčasoma »ušel« iz laboratorija in našel plodna tla v takratni hipijevski kulturi, predvsem v Združenih državah Amerike. V svetu je kmalu zavladala moralna panika, ker so se v medijih začela pojavljati prva poročila o smrti po zaužitju, ko so na primer ljudje v prepričanju, da lahko letijo, skakali s hiš. »Zaradi izjemnih učinkov substanc so te zelo hitro postale popularne, kot odziv na množično uporabo LSD v protikulturnem gibanju v 60. letih pa je kmalu prišlo do svetovne prepovedi teh substanc in njihove uvrstitve med narkotike brez terapevtske vrednosti. To je povzročilo propad raziskav zavest spreminjajočih se substanc in konec njihove uporabe v terapiji za zelo dolgo obdobje,« je zapisal Gasser. Te substance so tako svoje mesto našle v bolj »underground« uporabi, postale so preganjane in stigmatizirane, njihov učinek v psihoterapiji pa je tonil v pozabo.

Zanimanje za LSD se je med znanstveniki ponovno okrepilo šele v novem tisočletju, ko so nove raziskave ponovno zaznale zelo pozitivne učinke, ki jih ima LSD na zmanjšanje tesnobe bolnikov s potencialno smrtnimi boleznimi. »LSD nameravajo preizkusiti pri zdravljenju depresije, pri kateri uveljavljena zdravila niso bila učinkovita. Opogumljajo jih tudi nedavni uspehi z drugo psihedelično snovjo. Tisto, ki jo najdemo v tako imenovanih norih gobah,« je leta 2017 napovedal Zgonik.

Klasične halucinogene substance oziroma psihedelike razvrščamo glede na kemično strukturo v dve glavni skupini, indolkilamine in fenilalkilamine. Med prve uvrščamo spojine, strukturno podobne serotoninu, kot so dimetiltriptamin ali DMT, psilocin, psilocibin, ter strukturno bolj kompleksne, med katerimi je najbolj znan LSD. V skupino fenilalkilaminov pa po klasifikaciji profesorice na Fakulteti za farmacijo Univerze v Ljubljani Lucije Peterlin Mašič uvrščamo meskalin in veliko število sinteznih spojin.

Psilocibin, ki spada v prvo skupino substanc, je prisoten v psihoaktivnih ali čarobnih gobah, ki rastejo po vsem svetu in jih v šamanske namene uporabljajo že tisočletja, pojasnjuje psihoterapevtka z Inštituta za psihoterapijo Zajčja luknja Mina Paš, ena redkih slovenskih raziskovalcev področja psihoaktivnih substanc v psihoterapiji. Odkrili pa so jo tako, da se je pariški strokovnjak za glive Roger Heim, ki je preučeval različne vrste gob s psihedeličnim učinkom, petnajst let po znamenitem dogodku z LSD zaradi njegovega slovesa obrnil na Hofmanna. Ta pa je iz gob vrste Psilocybe mexicana izoliral psilocibin in z določitvijo njegove kemijske sestave našel način, kako snov izdelati v laboratoriju. Tudi povezava psilocibina s psihoterapijo torej ne pomeni nič drastično novega, saj je bilo o njegovem delovanju narejenih že ogromno raziskav. »Ena od zelo obsežnih raziskav je pokazala, da je terapija s psilocibinom pri terminalnih bolnikih z zelo hudimi diagnozami, ki so pred smrtjo izkusili visoko anksioznost, zelo pomagala, da se jim je ta strah zmanjšal, nekaterim pa se je celo izboljšalo stanje,« pojasnjuje Mina Paš.

V Mladini smo tudi že poročali o rezultatih raziskave nevroznanstvenika, dr. Robina Carhart-Harrisa z Imperial Collegea, ki je zbral 12 prostovoljcev z dolgotrajno, v povprečju 18 let trajajočo depresijo, pri katerih klasično zdravljenje z antidepresivi ni bilo uspešno. »Teden po enem samem odmerku psilocibina so vsi poročali o izboljšanju stanja. Tri mesece kasneje je pri petih depresija popolnoma izginila,« je zapisal v poročilu o poskusu.

Številne prepovedane psihoaktivne droge doživljajo raziskovalno renesanso. Specializant psihodinamske psihoterapije Marko Vide na primer tako poroča, da so bile psihoaktivne substance, še posebej psihedeliki, kot so LSD, psilocibin, meskalin in DMT, v preteklosti uporabljane v povezavi z religioznimi in duhovnimi praksami, ustvarjalnimi procesi, socialno kohezijo in v avtognostične namene. Raziskovanje njihovih dejanskih zdravilnih učinkov pa je zaradi raziskovalne luknje, ki jo je povzročila množična prepoved v prejšnjem stoletju, še vedno v povojih.

Tudi MDMA ali 3,4-metilendioksimetamfetamin, sintetična entaktogena in empatogena droga, ki spada med substituirane amfetamine, je morebitna zdravilna substanca. Druga imena zanj so ekstazi, iks, bonbon in molly. MDMA se je začel pojavljati že v 70. letih prejšnjega stoletja, najprej so ga sintetizirali kot zdravilo, pojasnjuje Mina Paš. Na novo ga je obudil ameriški kemik Alexander Shulgin, ki je prav tako opisal njegovo sintezo in učinke v svojih knjigah in ga vrnil v terapevtsko uporabo. Takrat se je MDMA uporabljal zgolj v individualni in partnerski terapiji, a je o njegovih učinkih zelo malo razpoložljivih podatkov. Zaradi svojega učinka pa se je MDMA podobno kot psihedeliki začel širiti na zabave, zato so ga kot druge podobne substance hitro prepovedali. Šele zadnja desetletja se je začel na novo proučevati njegov morebitni terapevtski potencial. Znanstveniki so začeli raziskovati njegove učinke in ugotovili, da zelo dobro vpliva na ljudi s posttravmatsko stresno motnjo ali PTSM. »Najbolj obsežno so se te raziskave začele izvajati v Ameriki, kjer so MDMA uporabljali za zdravljenje vojnih veteranov z zelo hudimi oblikami posttravmatskega sindroma in bili pri tem zelo uspešni. MDMA namreč deluje tako, da zmanjša aktivnost amigdale, majhnega delčka možganov, ki zaznava nevarnost in nanjo odgovori. Gre za preživetveni mehanizem, ki po travmatični situaciji vsako podobno situacijo prepoznava kot smrtno nevarno, kar lahko povzroča napade anksioznosti in panike. Pri hudo travmatiziranih ljudeh je tako zelo težko, da bi se v terapiji soočali s svojimi travmami, MDMA pa zmanjša aktivnost amigdale, jo za nekaj časa umiri in človeku s PTSM dovoli, da v miru predela travmo in jo tako zdravi,« pojasnjuje Mina Paš.

Da zanimanje javnosti za terapevtsko uporabo prepovedanih snovi psihedelikov v zadnjih letih vztrajno narašča, opažajo tudi na Nacionalnem inštitutu za javno zdravje (NIJZ). »Psihoterapija s pomočjo psihedelikov je v zadnjih letih tudi v središču znanstvenih raziskav. V zadnjem desetletju se je začelo nekaj kliničnih preskušanj faze III, ki preiskujejo učinkovitost psihedeličnih substanc pri zdravljenju psihiatričnih motenj. Raziskovalna vprašanja vključujejo terapevtske koristi psilocibina in MDMA pri stanjih, kot so depresija, posttravmatska stresna motnja in anksiozne motnje, ter zasvojenosti, vključno z alkoholom in tobakom. Treba pa bo počakati na izide in dokaze, da bi v skladu s tem prišlo do odobritev uporabe pri zdravljenju bolnikov. V EU torej ni mogoče zdraviti bolnikov z zgoraj omenjenimi snovmi zunaj kliničnih preskušanj, saj gre za prepovedane droge,« so nam sporočili v skopem nepodpisanem dopisu. Po mnenju Mine Paš je trenutna popularizacija psidehelikov do neke mere dobra, ker omogoča, da se odpirajo nove možnosti zdravljenja za ljudi z različnimi težavami, za katere osnovna zdravila ne delujejo. »Problematično pa je romantiziranje psihedelikov, ko ljudje mislijo, da bodo po zaužitju neke substance čudežno ozdraveli, kar je daleč od realnosti.«

Po Avstraliji so najbližje temu, da za namene psihoterapije odobrijo uporabo MDMA, Združene države Amerike. Tam so sicer že zelo razširjene klinike, kjer uporabljajo ketamin ali hitro delujoči sintetični disociativni anestetik za zdravljenje depresije. Tudi v Švici lahko psihoterapevti dobijo dovoljenje za uporabo psihoaktivnih snovi. »V Sloveniji smo za zdaj še svetlobna leta za temi državami,« ugotavlja Mina Paš. In dodaja: »Je pa zelo zanimivo, kako težko je bilo v zahodni medicini dokazati, kako škodljivi so lahko opioidi – o čemer priča huda opioidna kriza v Ameriki, ki se seli tudi k nam. Ravno obratno pa je s psihedeliki: teh medicina, kljub njihovim zdravilnim učinkom in skoraj neobstoječo možnostjo razvoja odvisnosti, še vedno ne jemlje dovolj resno.«