Komentar / Janez Janša: »Če ne bo Slovencev, potem tudi ne bo Slovenije«

Janša interpelira kulturnega marksista Goloba

Golobova vlada se bo soočila z Janševo interpelacijo, vloženo minuli petek. Navidezno obupno dejanje lahko razumemo predvsem kot ambicijo šefa SDS, da se znova zavihti na oblast še pred rednimi volitvami leta 2026. Trenutno razmerja moči v parlamentu niti malo ne kažejo na uspeh njegove namere, prav nasprotno. Čeprav je res, da po drugi strani Golob z nizom svojim kadrovanj in spornih dejanj prejkone postaja podoben svojemu predhodniku, hkrati pa njegovi vladi rahlo pada javnomnenjska podpora.

Številna dejanja v zadnjih tednih kažejo na »obujenega« in znova močneje aktivnega večnega predsednika SDS, ki se želi okrepi v opoziciji, si zato pripenja manjše stranke, kot je bila Kanglerjeva Nova ljudska stranka, in verjetno čaka na počasen vzpon svoje nove satelitske zvezde Anžeta Logarja, prav tako podpisnika pobude za interpelacijo. Njegove apetite najbolje opiše slikovita metafora, s katero nas je pred dnevi razveseljeval: o vladi kot zajcu, ki se je kar sam spravil na raženj in zdaj čaka, da ga volk Janez pohrusta, če povzamemo karikaturo Tomaža Lavriča. Interpelacija predstavlja logično nadaljevanje njegovega povečanega poželenja po oblasti.

Kaj se sploh očita Golobu?

Tokraten dokument ne vsebuje resnih vsebinskih očitkov, izpostavlja pa dva ideološka, kar je najbrž posledica stiske, ker vladajoči koaliciji po slabem letu dela še ni mogoče veliko tega oporekati na podlagi konkretnih kiksov, toda Janši se vseeno z destruktivnostjo mudi.

V besedilu interpelacije se omenja ukinitev Urada za demografijo in ukinitev Muzeja slovenske osamosvojitve, kar po mnenju SDS, ki doslej k podpori še ni uspela nagovoriti partnerske NSi, najeda »same temelje Slovenije«. Kakor da bi vedel, da pri tem ne bo najbolj prepričljiv, izpostavlja predvsem oblastno antislovenstvo, kar seveda pomeni, da bo Janša pokončen branik in čuvaj slovenstva. Na drugi strani se loteva kulturnega marksizma, ki da ga uvaja trojček Golob-Fajon-Mesec. Poglejmo si ključen del v interpelaciji s pojasnilom o nevarnosti, ker je koalicija pod vplivom koalicijske ekstremistične Levice:

»Odločitev vlade dr. Roberta Goloba za ukinitev Muzeja slovenske osamosvojitve ter ukinitev Urada Vlade Republike Slovenije za demografijo ima skupni imenovalec v programu najbolj skrajne stranke vladne koalicije, ki ga je deloma s koalicijsko pogodbo, predvsem pa s praktičnimi ukrepi, posvojila celotna vladna koalicija. Ta program izhaja iz kulturnega marksizma, ki si prizadeva razgraditi temeljni vrednotni sistem zahodne civilizacije.

V svojem programu ne skrivajo, da je njihov cilj razgraditi narod, družino, zasebno lastnino in svobodno podjetništvo. Vse od nastopa vlade dr. Roberta Goloba junija 2022 smo priča ukrepom in napovedim, ki gredo v to smer. Poleg že omenjenih ukinitev dveh pomembnih državotvornih institucij smo bili priča razvrednotenju družine, razgradnji zdravstvene oskrbe, grožnjam podjetnikom, znižanju plač v gospodarstvu z nizanjem splošne olajšave pri dohodnini, siromašenju velikega dela upokojenske generacije, napadom na zasebno pobudo v vzgoji in izobraževanju, propagiranju in uvajanju evtanazije itd. Da se takšno delovanje prikrije in upraviči, vlada dr. Roberta Goloba lomasti po javnih medijih in si jih skuša popolnoma podrediti z neustavnimi ukrepi. Hkrati izvaja politični in institucionalni pritisk na tiste redke medije, ki si takšno oblast drznejo kritizirati.

Ta vrednotni sistem zahodne civilizacije, ki ga kulturni marksizem preko delovanja svojih radikalnih strank in združenj uničuje, je v svojem osnovnem okviru tudi sistem temeljnih vrednot, zapisan v Ustavo Republike Slovenije. Delovanje vlade dr. Roberta Goloba v tirnicah kulturnega marksizma je zato ne samo v nasprotju s temeljnimi vrednotami in političnimi svoboščinami, ampak je hkrati v temelju protiustavno.«

Programski očrt kulturnih marksistov

Interpelacija posredno navaja niz ukrepov in jim vehementno pripiše skupno težnjo po razgradnji naroda in družine, mimikretično celo prisvajanje javne radiotelevizije, čeprav si jo je SDS sama prisvojila. »Če ne bo Slovencev, potem tudi ne bo Slovenije,« je ob napovedi interpelacije komentiral šef SDS in zelo neposredno povezal ukinitev Urada za demografijo s težnjami, da bi Golob rad uničil narod.

Še bolj enoznačno je ravnanje sedanje vlade opisano kot programsko – akterji želijo rušiti nič manj kot temelje zahodne civilizacije in vsiljujejo svoj vrednostni sistem, za takšne potrebe pa sledijo pošastni agendi kulturnega marksizma. Centralna diagnoza je s tem postavljena. Manjka nam zgolj kratka analiza tega, ali trditev drži. Da bi jo opravili, moramo najprej sploh razumeti koncepte in njihovo rabo.

Večkrat sem že opozoril, da je v vrstah SDS taktika pripisa kulturnega marksizma političnim oponentom že dolgoletna praksa, povsem usklajena s teorijami zarot, ki jih zagovarja skrajna desnica v Ameriki in po svetu. Predpostavka kulturnega marksizma je, da so marksistični pionirji že v začetku 20. stoletja zasnovali načrt kulturne preobrazbe družbe, zato so jih manj zanimale gospodarske teme, bolj pa kulturna sfera vpliva na posameznika. Programsko so odpirali teme, povezane s promocijo enakopravnosti spolov ali ras, zagovorom človekovih pravic, še zlasti LGBT skupnosti. Čeprav se izvorno kulturni marksizem ne nanaša toliko na oporekanje socialističnim idejam, se je stranka Levica izkazala za zelo priročno tarčo v slovenskih razmerah. Ambicija političnih konservativcev in ekstremne desnice po svetu je bila v napihovanju pomena obrambe tradicionalnih vrednot, predvsem v zaščiti medijev in šolskega sistema, ki so menda nenehno ogroženi.

Ko se Janša zateka k takšni fiktivni agendi in milijonarju, neoliberalcu in podjetniku Golobu očita marksistično motiviranost, pa ni čisto jasno, ali to počne po lastni pameti, ki jo proizvajajo na Trstenjakovi, ali morda s pomočjo uvoženih svetovalcev, kot so Steve Bannon in podobni. Končno se je decembra lani v Washingtonu udeležil več srečanj konservativcev, tudi foruma Globalnega zavezništva desne sredine (IDU), kjer je postal častni član svetovalnega odbora.

Nevarni judovski frankfurtovci

Kot sem že pojasnil na drugem mestu, kulturni marksizem kot izjemno uporaben konspiracizem odlično deluje znotraj Janševe železne psihopolitične retorike. Nekateri avtorji ugotavljajo, da je teorija nenavadno teoretsko kalibrirana in največkrat usmerjena v tri predstavnike frankfurtske šole – Theodor Adorno, Erich Fromm in Herbert Marcuse so bili judovskih korenin, v tridesetih letih so emigrirali v ZDA zaradi politične nevarnosti preganjanja Judov. Nato so v Ameriki raztrosili hudičevo seme marksistične ideologije multikulturalizma, politične korektnosti in feminizma, zdaj pa se ta kuga počasi vrača v Evropo. Zato je čas, da jo ustavimo tudi v Sloveniji.

Filozof Joan Braune je v članku z naslovom »Kdo se boji frankfurtske šole? ‘Kulturni marksizem’ kot antisemitska teorija zarote« (Who’s Afraid of the Frankfurt School? ‘Cultural Marxism’ as an Antisemitic Conspiracy Theory, Journal of Social Justice, 9/2019) prepričljivo navedel genezo pojma, še zlasti skozi analizo indoktrinacijske obravnave »kulturnega marksizma« pri treh poglavnih zagovornikih pojma v ZDA danes: suprematista Kevina MacDonalda in dveh ti. paleokonservativcev, Williama S. Linda in Paula Gottfrieda.

Po konstrukciji tovrstne zarote so judovski marksisti frankfurtske šole izpeljali ideološki prevzem v sferi »kulture« s tem, da so vpeljali projekt spodkopavanja krščanstva, družine in naroda v prid novemu pogledu na svet s sistema nadzora, ki bo vključeval množično priseljevanje, spolno osvoboditev, moralno in estetsko razvrednotenje. Konspiracisti zato verjamejo, da kulturni marksisti nadzirajo vsa področja javnega življenja, seveda tudi medije, šole, gospodarstvo, mednarodne in nacionalne sisteme upravljanja.

Kulturni boljševizem

Podobno ugotavlja Tanner Mirrless (The Alt-Right’s Discourse of ‘Cultural Marxism’ – A Political Instrument of Intersectional Hate, Atlantis Journal 39.1/2018). Po njegovem mnenju izraz že skoraj tri desetletja uporabljajo vsi, od paleokonservativcev do neonacistov, največkrat za potrebe kratkega opisa v obliki značilnega protiameriškega strašila pred liberalnimi in levo usmerjenimi skupinami, proti katerim se borijo desničarji in konservativci, saj vidijo v njihovem delovanju vse tiste progresivne ideje, vrednote in prakse, za katere verjamejo, da bi lahko trajno uničile ameriško družbo.

Na drugi strani je Jérôme Jamin (Cultural Marxism: A Survey. Religion Compass, 8/2018) opazil, da je nacistična Nemčija z Adolfom Hitlerjem in Josephom Goebbelsem izraz ‘kulturni boljševizem’ uporabljala kot antisemitski označevalec za potrebe napada na tedaj sodobne kulturne trende, ki naj bi kvarili tradicionalno nemško družbo, v času hladne vojne pa so paleokonservativni krog skupaj z nacionalističnimi in suprematističnimi organizacijami oživili nacistično idejo in jo preimenovali prav v omenjeni kulturni marksizem.

Breivik kot prvoborec

Navidezno milozvočna retorika skrajne desnice s poreklom iz nacistične Nemčije se je potemtakem danes prebila v jedro političnih razprav sredi Evrope in postala osrednji očitek interpelacije. Kulturni marksizem uspešno demonizira političnega nasprotnika na podlagi poenostavljenih in zgrešenih razlag sicer kompleksnih družbenih, političnih in kulturnih fenomenov.

Kot sem že večkrat nakazal, predstavlja temeljno podstat za promocijo radikalnih ekstremističnih idej, pri katerih se odkrito širi antisemitske, ksenofobne, rasistične ali protimuslimanske resentimente. Eden največjih navdušencev v boju zoper kulturni marksizem je bil Anders Breivik, ki je v svojem Manifestu izraz uporabil kar 645 krat. V tem smislu bi lahko bil sopodpisnik pod interpelacijo.

Janša je ob različnih priložnostih razlagal, da je kulturni marksizem največja grožnja Evropski uniji, Branko Grims je zahteval od »svoje« šolske ministrice Simone Kustec, da šolo prečisti kulturnega marksizma in LGBTQ idej, omenjeni načrt, ki se je zdaj prikradel kot ugovor v interpelacijo, pa nam lepo razloži Janševo osebno navduševanje nad radikalnimi desnimi ekstremisti v Evropi, še zlasti identitarci in Generacijo identitete, ki ji je stranka SDS celo natisnila manifest in nekatere druge knjige.

Končno nam pojasni tudi vznik neonacističnih idej sredi Slovenije pod krinko tako imenovanih rumenih jopičev, s strani notranjega ministra Aleša Hojsa ljubkovalno primerjanih z »biseri« in s strani Vaska Simonitija ustrezno finančno subvencioniranih. Vsi našteti so očitno poglavitni ideološki podporniki interpelacije.

Česa ne zmorejo domači mediji

V slovenskem medijskem sistemu, ki ga štejem za avtokastriranega, se o teorijah zarote v političnem diskurzu praktično ne pogovarjamo. Eden redkih prebojev zanimanja za konspiracizme je prišel šele s pandemijo covida-19, ko je zarotitvena mentaliteta proticepilstva dodobra načela javno dobro in predvsem zdravje ljudi. Sledilo je hipertrofirano zanimanje množičnih medijev za teorije zarot, kakršnega nismo videli najmanj zadnjih 20 let. Zato ne bo nobeno presenečenje, če tudi tokrat domače novinarstvo, vsa čast izjemam, v očitku o kulturnem marksizmu ne bo znalo prepoznati konspiracističnega ozadja, ker tega pač doslej še ni uspelo storiti.

Predstavljajmo si posledice takšne blokade. Če drži, da slovenski psi čuvaji ne znajo uvideti in še manj artikulirati očitkov vladajoči koaliciji iz interpelacije kot umišljenih konstrukcij skrajne desnice, prenešenih na slovenska tla, potem eo ipso niso sposobni predstaviti politične blaznosti, ki se vladajočim očita. Ker je niso, preprosto sooblikujejo novo politično realnost, v kateri se fenomeni, ki jih ne znajo ali želijo pojasniti, še naprej neovirano širijo. Namesto da bi državljanom ponudili razlago, jim kot vsebinsko podlago ponujajo zblojene koncepte, na katerih gradi slovenska opozicija, da bi zrušila svojo trenutno tarčo.

In ker to počnejo na vseh možnih nivojih, s svojo pasivnostjo in avtokastriranostjo po svoje pomagajo generirati stanje, v katerem smo se znašli, vključno z razmahom desničarskih agend in miselnih vzorcev. Ko se sprašujemo, zakaj je slovensko levoliberalno politično krilo kronično apatično in nemočno pred Janšo, zaradi česar se zateka v različne »antijanšizme« in predvolilne platforme mrzličnega iskanja odrešenika, v zadnjem primeru ravno Goloba, pomislimo na delež, ki ga v tej zgodbi zasedajo množični mediji.

**Avtorjev komentar je bil najprej objavljen na spletnem blogu IN MEDIA RES**