Pirkovič kot promotor antifeminizma in prikritega seksizma

V oddaji Arena se je zazdelo, da nam mora voditelj Pirkovič pojasniti svoj tradicionalističen "moški pogled" na svet, ki ga po njegovem preveč ogrožajo feministke

Ugrabljena radiotelevizija, na kateri nam politični eksekutorji na čelu z realizatorjema Igorjem Pirkovičem in Jožetom Možino vsakodnevno strastno uprizarjajo pravcate politične in ideološke eskapade, če ne morda orgije, s katerimi energično sporočajo, da jim nihče ne more prav nič, ker novinarski standardi za njih pač ne veljajo, je znova postregla s presežkom.

V neskončnem nižanju vseh uzanc pričakovane profesionalnosti, kjer velja zgolj princip »Pojdimo še nižje«, lahko zasledimo ne zgolj sledi slabo prikritega uživanja, ko četica ugrabiteljev in njih pomagačev izvaja svoje vragolije in si daje duška, temveč se na njihova politična prepričanja nalepijo še zasebne agende. Naj v ilustracijo navedem zadnjo oddajo Arena, kjer se je zazdelo, da nam mora voditelj Pirkovič pojasniti svoj tradicionalističen »moški pogled« na svet, ki ga po njegovem preveč ogrožajo feministke. Do te mere, da žensk krivično ne sme niti pohvaliti in jim dajati komplimentov!

Pirkovičev dvom v feminizem

Naj pojasnim, zakaj je njegovo izhodišče antifeministično in tudi seksistično. Že v osrednjem Dnevniku (6. marec 2023) so v prispevkih informativnega programa čez ekran vrteli napoved oddaje Arena, in sicer z izpisanim izhodiščnim vprašanjem, ki razkrije Pirkovičevo intenco: »Ali lahko še delimo komplimente nežnejšemu spolu, ne da bi tvegali kritike feministk?« Ob tem so navedli tri gostje, ki mu bodo delale družbo: Heleno Blagne, Evo Irgl in Valentino Plaskan.

Seveda smo opazili, da so bile izbrane po političnem in tako rekoč seksističnem ključu, kar zaznamo že v rabi izraza »nežnejši spol«. Nekdo, ki se je namenil provocirati feminizem ob prihajajočem osmem marcem, dnevu žena, je razmišljal takole: povabiti moram nekoga, da bo zadovoljna Trstenjakova. In je izbral poslanko, ki kasneje ni razočarala, saj je razglasila, da ona že ni feministka. Potem se je spomnil, da je najbrž razvpita diva gotovo oseba, ki se vpričo vseh moških komplimentov, s katerim je bila posipana v dolgoletni karieri, že ne bo branila komplimentiranja. Jasno, potem je naravna izbira za pogovor, kjer se bo problematiziralo feministke. Na koncu je paternalistično ponudil roko še uvoženi voditeljici TV Dnevnika, ki se je znašla pod plazom kritik zaradi svojega paktiranja s klubom ugrabiteljev. Ker bi bilo preveč očitno, da bi jo vzel v bran po tej liniji, je našel ustrezno drugo.

Kaj je benevolentni seksizem

Tudi če ne analiziramo vsebine, je že napovednik in izbira gostov kar dovolj, da iz njih lahko sklepamo na antifeministični zastavek pogovora, s tem pa na provokacijo, posvečeno dnevu žena. Naj urednikom in Pirkoviču odgovorimo na začetno vprašanje, ki jih muči. Zakaj ne smemo dajati komplimentov nežnejšemu spolu?

Benevolentni seksizem je mogoče hitro prepoznati po paternalistični gesti, s katero moški motrijo ženske in vzvišeno gledajo na njih kot "drugačen" spol, jih spolno objektificirajo, včasih služi domestifikaciji ženske (npr. pogledu, da sodijo za štedilnik in naj še kar naprej opravljajo to nalogo) in predvsem afirmaciji moškocentričnosti tega sveta, torej pogledu na svet, v katerem verjamemo, da je strukturno moški spol močnejši od "nežnejšega".

Zato, ker je to največkrat oblika benevolentnega seksizma. Zato, ker je bivši koprski župan do te mere komplimentiral novinarko RTV Slovenija in njene dele telesa, da ga je preganjala na sodišču in na koncu zavoljo njegovega žaljivega mačizma tudi zmagala. Naj bom čisto konkreten in praktičen v razlagi: najbolj jasni primeri benevolentnega seksizma bi bili pohvalni poudarki, da so ženske, pardon »nežnejši spol«, pravzaprav »darilo sveta«, »naša boljša polovica«, »da bi svet brez njih bil pomanjkljiv«, da »cvetijo kot rožice« in je zato »še dobro, da vas imamo«.

Benevolentni seksizem je mogoče hitro prepoznati po paternalistični gesti, s katero moški motrijo ženske in vzvišeno gledajo na njih kot »drugačen« spol, jih spolno objektificirajo, včasih služi domestifikaciji ženske (npr. pogledu, da sodijo za štedilnik in naj še kar naprej opravljajo to nalogo) in predvsem afirmaciji moškocentričnosti tega sveta, torej pogledu na svet, v katerem verjamemo, da je strukturno moški spol močnejši od »nežnejšega«.

Panorama pa izgleda

O vsem tem sta že leta 1996 pisala Peter Glick in Susan T. Fiske, zato razprava sodi v nabor klasičnih teoretskih spoznanj v feminističnih študijah. Voditelj in Jadranka Rebernik bi v svoji nevednosti vse to slišala, če bi v studio povabilo kakšno feministko. Ampak seveda bi takšno dejanje bilo potem smrtni greh in antifeministična agenda oddaje bi bila čisto zrušena. Razen tega je kloaka eksekutorjev, ki jim presedajo feministke, postala že tolikšna, da so se v njej naselile žabe seksizma.

Seksist Pirkovič sploh rad komplimentira. Že pred časom se je na tviterju navduševal nad novo oddajo Panorama, s katero želijo ugrabitelji rušiti program prvega programa. Objavil je sliko voditeljice Lize Praprotnik in k temu pripisal, da Panorama »pa izgleda«. Opisano navduševanje ne skriva spolne objektifikacije. Značilno dobrohotni oziroma benevolentni seksizem hvali in ne graja, se ženskam dobrika in jim laska, da jim je nerodno. Ker dobro izgledajo. Za svojo seksistično domislico je kasneje bil nominiran za nagrado Bodeča neža.

Nobena ni feministka

Kot sem zapisal, je na koncu nerodno predvsem nam, gledalcem in plačnikom RTV prispevka, zaradi prepoznavne neokusnosti avtorja himne SDS, velikega domoljuba in pesnika. Kakor da se, ne takrat ne tokrat v Areni, ne zna brzdati, da ne bi skozi svoj seksizem demonstriral pripadnosti patriarhalni ideologiji, ki je končno tudi ideologija njegovih političnih botrov. Kakor da se na javni radioteleviziji za nas ne trudijo s kvalitetnim programom, ampak s svojim mačističnim odnosom do žensk.

Pirkovič je nato v pogovoru po malem drezal v zgrešenost feminističnih gibanj. Iz Irgl je uspel izvleči priznanje: »Če me že to sprašujete, jaz nisem feministka«. Cilj je oddaje je bil s tem pričakovano dosežen. Poslanka nas spomni na nedavno priznanje predsednice republike Natašo Pirc Musar, ki »sebe ne vidi kot feministke«, ker da »ženske ne potrebujemo prednosti, potrebujemo le enakopravnost«. Toda feminizem, sploh intersekcionalen, ni nekakšno binarno nasprotje mačizmu in seksizmu, ampak bistveno več.

Podobno velja za Urško Klakočar Zupančič, ki je deplasirano dejala, da »se ne bi označila kot feministko, zato ker v bistvu spoštujem oba spola enako«. Na ta način lahko žalostni ugotovimo, da levoliberalne političarke v državi bežijo od feminizma na podoben način kot tiste na desnici, ki ga razumejo kot zgrešeno idejo konspirativnega kulturnega marksizma.

Pirkovič kot Goren’c

Blagne je potem v oddaji stavila še na relativizacijo: »Mene ne motijo ta feministična gibanja, dokler so v mejah zdravega razuma.« Pri Plaskan je bila minutaža odmerjena predvsem njeni obrambi pred očitki javnosti, zato se je moderator raje odločil prebrati njeno pesem, ki bo kmalu izšla v knjižni obliki. Izpadlo je, da je vsebina bolj oblikovana kot proza, v kateri voditeljica politizira o svoji menda osamljeni drži v svetu, saj čuti nekaj sovraštva do sebe. Kakor da je pričakovala, da ji bo javnost za njeno kompletiranje ekipe ugrabiteljev še ploskala!

Pogovor je Blagne začinila z odrezavo repliko, ki je Pirkoviča nepričakovano podrla na tla že ob njegovem prvem vprašanju. Naj opišem situacijo. Navedel je njene besede iz intervjuja za revijo OnaPlus, kjer pravi, da mora na »poti strmega uspeha« vsaka posameznica ugotoviti, kaj so njene prioritete, ona pa svoje že pozna. Voditelj je potem radovedno in poln firbca želel slišati, katere so: »Naprej je bil članek plačljiv in jaz nisem mogel prebrati, katere so te prioritete.« Gostja mu je nato pikro primazala zaušnico: »A ste malo Goren’c?«

Omenjene Arene ne smemo razumeti zgolj kot antifeminističnega ekscesa, prej je natančen simptom stanja v hiši. Svoj apel, da se nehamo čuditi nad prihajajočim novim dnom javnega servisa, ker bo že jutri poglobljeno, kar štejem za neproduktivno moralizacijo, sem že oblikoval. Vedno gre še nižje!

Odkazane vloge

Ker pa tudi ona ni dojela njegovih prioritet, je rade volje sodelovala v antifeminističnem narativu pogovora. Zdravilo za ustvarjalce oddaje bi lahko predstavljala misel prevajalke Katje Zakrajšek, v katerem ponudi subtilen opis »kulturne« zaznamovanosti praznika, če bi ji seveda znali prisluhniti: »Osmi marec je praznik moči in dostojanstva. Je praznik trdo priborjenih pravic, ki so nam jih zapustile naše predhodnice. Je opomnik, da ta skupni boj za pravičnejšo družbo še traja. Rožice za en dan in trepljanje po glavi z besedami ‘nežnejši/lepši spol’ so pri tem le pasivno-agresiven pesek v oči – kar postane očitno takoj, če te igre ne sprejmeš ali si drzneš le podvomiti vanjo. K vragu z vsem tem in na isto destinacijo gre lahko tudi perfidno poveličevanje intuicije, ženstvenosti, požrtvovalnosti, materinskega čuta in kar je še te navlake, ki vsa skupaj služi enemu: da bi ostale v vnaprej odkazanih vlogah. K vragu z vnaprej odkazanimi vlogami. K vragu z družbenim odobravanjem, vezanim na spol in spolni izraz. Osmi marec ni dan za pomirjujoče smejčkanje in floskule. Je dan za ponos in ravno zato dan za družbeno kritiko in za izražanje zahtev – za vsak dan.«

Simptom, ne eksces

Omenjene Arene ne smemo razumeti zgolj kot antifeminističnega ekscesa, prej je natančen simptom stanja v hiši. Svoj apel, da se nehamo čuditi nad prihajajočim novim dnom javnega servisa, ker bo že jutri poglobljeno, kar štejem za neproduktivno moralizacijo, sem že oblikoval. Vedno gre še nižje!

Kar nam ob neposredni akciji, ki jo pogrešamo, zares preostane, je ob odsotnosti politične intervencije ali novinarskega protesta analiza pogrezanja v blato, ki se odvija pred našimi očmi in se odvija trenutno na Ustavnem sodišču, v naslednji fazi pa se bo najbrž preselila na Evropsko sodišče za človekove pravice. Verjetnejši postaja scenarij, da se javne radiotelevizije več ne bo dalo rešiti pred dokončnim propadom, kar je tudi cilj ugrabiteljev. Za več informacij o tem kličite vlado Roberta Goloba in novinarski kolektiv.

Vsak dan znova pa gre za to, da bi ohranile dostojanstvo vsaj gledalke. Sploh takrat, ko gre za seksistične in antifeministične ekspade v programu. In sploh na mednarodni dan žena.

**Avtorjev komentar je bil najprej objavljen na spletnem blogu IN MEDIA RES**