STA

 |  Družba

Alkoholizem / Zgodbe otrok, za katere starši niso sposobni skrbeti

Dokumentarni film Hiša iz trsk se odvija v zavetišču za otroke

V tekmovalnem programu Festivala dokumentarnega filma (FDF) je tudi Hiša iz trsk danskega režiserja Simona Lerenga Wilmonta. Ta je snemal v zavetišču za otroke v ukrajinskem Lisičansku. Gledalec sledi zgodbam otrok, za katere starši niso sposobni skrbeti, še več, pogosto od njih pričakujejo odgovornost, ki je sami ne premorejo.

Wilmont, ki je s filmom prepričal žirijo Sundancea in bil nominiram za oskarja, je Hišo iz trsk snemal pred vojno v Ukrajini, a že prej nemirnem območju na vzhodu Ukrajine. Obiskal je številne ustanove, ki skrbijo za otroke, a v Lisičansku je našel ljudi, ki čutijo in dihajo z otroki.

Zavetišče je prehodna ustanova za otroke, ki jim iščejo novi dom, saj njihovi starši zanje niso sposobni skrbeti. Najpogosteje je vzrok alkoholizem. Tako osebje kot otroci staršev pogosto ne morejo priklicati po telefonu, ko in če jih, so ti pijani in čustveno izsiljujejo že tako ranjene otroke. Ko pridejo na obisk, zaudarjajo po alkoholu, pri otrocih želijo vzbujati lažno upanje, še več, mama dečku, ki v zavetišču skrbi še za mlajšega brata in sestrico, reče, naj preneha s samopoškodovanjem, saj da ga potrebuje.

Wilmont si je pred snemanjem vzel dovolj časa, da se je zlil s skupnostjo in pridobil njeno zaupanje. Otroke je snemal z njihove višine in, kot je povedal v enem od intervjujev, je kamero ustavil takoj, ko so to želeli. Sledi njihovim pogovorom, sklepanjem prijateljstev, zavezništvom in zaskrbljenim, žalostnim pogledom, ki iznenada odtavajo nekam daleč stran od pregovorno nedolžnega otroškega sveta.

"Oče je pijan zabodel mamo, ko je prišel iz zapora, jo je na kolenih prosil odpuščanja, prinesel ji je torto in šampanjec in skupaj sta se ga na smrt napila."

Eden od otrok v dokumentarnem film

Otroci so tam lahko le devet mesecev, medtem ko čakajo na odločitev sodišča, potem morajo oditi k sorodnikom, rejnikom ali v internat. Zdi se, da se vsi zavedajo, da jim čas odteka in iščejo strategije lastnega preživetja. Nekateri se junačijo, drugi so prestrašeni, njihove pogovore ves čas prepreda alkohol, ki ga uokvirjajo v anekdote, pospremljene z obupanim smehom. Oče je pijan zabodel mamo, ko je prišel iz zapora, jo je na kolenih prosil odpuščanja, prinesel ji je torto in šampanjec in skupaj sta se ga na smrt napila, pripoveduje deček.

Kot pove tamkajšnja socialna delavka, se vzorec ponavlja. Ko ti otroci kasneje v življenju naletijo na prepreko, se z njo pogosto soočijo tako, kot so videli doma, z alkoholom. V zavetišču nato obiskujejo svoje otroke. Kdaj, pove v dokumentarcu zaposlena, jo starši vprašajo, ali se jih spomni. Žal se jih, jim odgovori.

NQVr8stsecM

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.