Če si volivci ne želijo vrnitve Janše, bi morali Goloba opozarjati na napake in ne molčati 

Le na ta način bodo prispevali k njegovemu izboljševanju in se izognili nevarnim čerem, v katere se lahko zaleti oblast. Žal to že počne.

Državljani leve politične usmerjenosti se velikokrat pritožujejo, da je desna volilna baza vodljiva, iracionalna in nekontrolirana. Še zlasti paradigmatsko omenjajo stranko SDS in jo večkrat prikazujejo kot čredo na sledi svojemu pastirju ali celo kot amorfno množico brez svojih stališč, gnetljivo na tisoč načinov, ki vneto skandira svojemu vodji. Toda ali je takšna stereotipizacija upravičena v tem, ko predpostavlja, da nam je izrisala nesimetrično sliko med politično levo in desno usmerjenimi posamezniki, kjer so prvi razsvetljeni in racionalni, drugi pa ne? Mar res obstaja kakšna značilna razlika v kognitivnem profilu enih in drugih?

Ena od stalnih in ponavljajočih ugotovitev nas prepričuje, da je politična desnica pri nas kompaktna, uniformna, enotna, da drži skupaj in se podpira, medtem ko je levica kronično neenotna, skregana, preveč samokritična, malenkostna in zato večkrat destruktivna. Ne mara avtoritete, ki jo desnica obožuje, namesto da bi stopila skupaj, se rada med sabo prepira in dokazuje svoj prav, kaže pa tudi preveč nezadovoljstva do sebe, kar se nato pozna pri uspešnem političnem maršu desnice in večnih volilnih porazih levice, ki se je zataknila v iskanje vedno novih obrazov, saj je s prejšnjimi sledil nov poraz. Pa je to res, je samokritičnost levice lahko usodna?

Zmagal je Anti-Janša

Za začetek si poglejmo, kako se leto po aprilskih volitvah obnaša Golobovo volilno telo ali tisti del državljanov, ki ga tako ali drugače podpira. Ne more biti dvoma, da je stranka Gibanje Svoboda, sploh ne prva, unovčila gladko zmago predvsem na podlagi strahu pred novim Janševim avtoritarnim mandatom, v katerem je pretilo, da bo država klecnila pod nedemokratičnim režimom. Če poenostavimo: svoje je na volitvah naredil protiglas, povezan z resentimentom antijanšizma. Volivcem je bilo pomembno predvsem, kdo ne sme ponoviti mandata in precej manj, kdo bo vladal, ker jih je bilo strah Janševe neskrite avtoritarnosti. Zato so izbrali energetika, ki je izgubil svojo pozicijo in se je mnogim zazdel dober odločen menedžer, sposoben normalizirati politično stanje. Ker se mu je jemal stolček, so ga lažje videli kot žrtev, kar je zbudilo odločilne simpatije do njega.

Toda ko je zadnje mesece Golob naredil vrsto napak, lahko iz vrste reakcij vidimo, da jih njegovi volivci nikakor niso pripravljeni priznati. Vladi, ki je ravnokar pričakovano preživela interpelacijo, se sicer podpora drastično niža in tudi stranka SDS je že prehitela Gibanje Svoboda, kar pomeni, da v določenem deležu državljani le spreminjajo začetno mnenje. Zakaj se dogaja, da volivci silno neradi prepoznavajo slabe in celo škodljive poteze, zakaj tako vneto odpuščajo tudi tam, ko je premier preveč trd in vsaj malo podoben svojemu predhodniku? Morda le zato, ker se bojijo vrnitve janšizma in jih vodi začetni strah? Če to drži, da so v krču pričakovanja prihodnjega mini-Orbana, imamo slabo novico: s svojim trenutnim početjem bodo nujno neuspešni. Naj pojasnim.

Kognitivna disonanca

Slabosti in napak aktualne vlade se je nabralo za zajeten zalogaj. Tu je nebrzdana privatizacija zdravstva, ki ji sicer opozicija ne nasprotuje, celo stranki Levica in SD ne dovolj, in z njo povezana politična mimikrija. Dolgo časa je bila to zatajevana ukinitev dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja, ki jo je čez noč izsilil Pavel Rupar, kar res ni dosežek. Golob je očitno brutalno posegel v policijo z zamenjavo Tatjane Bobnar in Boštjana Lindava po nekakšno pretvezo dejanšizacije in obrambe protestnikov, nesporno najbolj farsično epizodo njegovega mandata. Zdaj vidimo, da je novi minister na čelo direktorata vrnil osebo, ki je s pisnimi usmeritvami določala smer policije za kaznovanje Jaše Jenulla kot organizatorja protestov.

Dalje: napovedane reforme se močno majejo in Golob celo napoveduje, da jih ne bo realiziral, javna radiotelevizija je še naprej ugrabljena in vlada ne intervenira, ampak trenutno stavi le na Ustavno sodišče, sprejeta je sporna novela zakona o tujcih. K temu dodajmo še očitno neizkušenost, neusklajenost in zanič komunikacijo, kjer se velikokrat prepozno gasi požar, kar priznavajo celo koalicijski partnerji. Zakaj vse to ljudi ne moti? Na zanimiv pojav, da niso pripravljeni videti zdrsov vlade, vplivajo različni psihološki in sociološki dejavniki, žal tudi mediji. Naj naštejem nekaj možnosti.

Prvič, razlog je gotovo v kognitivni disonanci. Najbrž doživljajo nelagodje, ker so njihova prepričanja ali stališča v nasprotju z njihovimi izkušnjami: Golobove napake sicer bežno opazijo, ampak se za njih slepijo. Logika njenega učinkovanja je preprosta, kajti hitro po volitvah je težko priznati razočaranje – kognitivna disonanca pri pomembnem delu volilnega telesa jim preprečuje, da bi sprejeli lastno zmoto, tovrstno spoznanje jim povzroča nezavedno ali zavestno artikulirano nelagodje. Končno bi s tem priznali, da so v svoji začetni volilni odločitvi zgrešili, zato po principih psihološkega obrambnega mehanizma racionalizirajo ravnanja vlade in jo na vse kriplje branijo, da bi zmanjšali stres, ki ga disonanca povzroča. Toda mar isti mehanizem ne deluje tudi pri Janševih privržencih in jim to največkrat očitamo?

Sendhil Mullainathan in Ebonya Washington sta že pred leti pokazala, da teorija kognitivne disonance ob glasovanju za kandidata vodi do bistveno bolj prijaznega mnenja o kandidatu tudi v prihodnosti, s čimer je podana njena empirična teža, kadar gre za politična stališča. Povedano drugače, volivci se težko odpovedo začetnim pogledom in pri njih še dolgo vztrajajo.

Potrditvena pristranost

Drugič, svoje prispeva potrditvena pristranost (confirmation bias). Tisti kognitivni mehanizem, skozi katerega ljudje raje iščejo takšne razlage in podatke, ki dajo prav njihovim poprejšnjim prepričanjem. To jim vliva občutek psihološke celovitosti in zato se počutijo bolje glede svojih odločitev. Sprejeti in priznati svojo napako je preprosto boleče in veliko lažje je ignorirati dokaze, nasprotne našim prepričanjem, kot pa se soočiti z možnostjo, da smo se zmotili – in to ne nujno po svoji krivdi.

Nenazadnje pristranost deluje že pri selekciji in pomnjenju podatkov, zato državljane vedno znova varno pripelje do poprejšnjih stališč, namesto da bi sprejeli nove, za njih neprijetne ugotovitve. Če podporniki sledijo Golobu, preprosto selektivno zaznavajo in vidijo samo tisto, kar govori v prid njemu, s čimer izrinjajo in odlagajo vse informacije, ki niso skladne z njihovimi pogledi ali volilno preferenco.

Avani Mehta Sood ugotavlja, da potrditvena pristranost deluje večinoma kot nezaveden proces in ni nujno, da je posameznikova nezmožnost ali nepripravljenost upoštevati nezaželene informacije namerna. Pravzaprav se posamezniki pogosto ne zavedajo, da njihove obstoječe preference in prepričanja oblikujejo njihovo dojemanje in sprejemanje odločitev.

Antijanšizem ravno ustvarjajo

K omenjenima dvema faktorjema, kognitivni disonanci in potrditveni pristranosti, bi lahko prišteli še številne druge, vendar v manjši meri. Pristaši Goloba, njegove vlade in stranke so morda na svojo politično linijo navezani čustveno iz zelo različnih razlogov. Lahko so tudi ekonomsko ali kako drugače ter ravnajo po svojem oportunem impulzu iz čiste koristi – morda so preprosto poklicno in poslovno odvisni od nje.

V ospredju je pa gotovo profil povprečnega volivca, ki težko sprejema realnost in si zatiska oči pred možnostjo, da na Gregorčičevi že razsaja blag virus janšizma. Še več, s svojo slepoto ga ravno ustvarja – natančno istega, proti kateremu se je boril in na volitvah glasoval proti njemu. Na koncu pridemo do spoznanja, da v takšni drži pristaši nove oblasti niso nujno bistveno boljši od tistih na desnici, ki jim očitajo natanko to, kar počnejo sami.

Morala zgodbe je tukaj preprosta: antijanšizem je še živ, čeprav Janša ni na oblasti, ampak na dialektičen način proizvaja tisto, proti čemur se bori. Zato potrebujemo več kritičnosti in samokritičnosti do te vlade, ne manj. Kognitivna disonanca in potrditvena pristranost aktualni vladi dolgoročno ne moreta koristiti, lahko nas zgolj varata za trenutne hibe in spodrsljaje, ki jih ta počne vsak dan znova, kaže pa vedno več volje po njih.

Naj zato ponovim, kar sem že povedal na drugem mestu: če si volivci ne želijo vrnitve Janše in je to njihov osnovni motiv, bi morali Goloba ravno opozarjati na napake in ne molčati ali gledati proč. Le na ta način bodo prispevali k njegovemu izboljševanju in se izognili nevarnim čerem, v katere se lahko zaleti oblast. Žal to že počne.

Nekaj pomislekov

Seveda bi bilo pretirano opaziti, da Golob postaja popolnoma podoben Janši, a zaslutimo lahko nekaj sorodnosti v avtoritarnem nastopanju. Marsikdo bi sicer rekel, da je omenjena diagnoza pomanjkljiva, ker je faktor strahu pred vrnitvijo Janše preglasil kognitivno disonanco in potrditveno pristranost, zato je od njiju močnejši. Lahko bi bil celo odločilen. S tem se ne bi strinjal, saj strah nujno ne deluje proti njima, ampak na način, da se močneje izrazita. Golobove napake bi torej po tej razlagi volivci odpuščali in dopuščali izključno, ker anticipirajo restavracijo Janševega režima, tega pa si res ne želijo. Toda po drugi strani bi razočaranje nad Golobom lahko bilo še intenzivnejše, ker je obljubljal drugačno politiko. Če pri Janši vemo, kaj lahko pričakujemo, so bila pri njem pričakovanja zaradi sladkih obljub višja.

Razlika v interpretaciji je tu neznatna in zgolj v tem, v kakšni meri bomo kognitivne procese opisali kot zavestne ali nezavedne – ne nujno v freudovskem smislu. Če je strah pred Janšo dejansko reflektiran in zavestno artikuliran, ostaja več upanja, da bo ljudstvo v situaciji, ki še zdaleč ni dramatična za preživetje vlade, tej namenilo več opozoril in ne manj. In ravno zato, ker se ne zgodi pričakovano, imamo boljše razloge za prepričanje, da je strah zgolj pomožno orodje, ki afirmira kognitivno slepoto.

In z njo res ne moremo biti zadovoljni.

**Avtorjev komentar je bil najprej objavljen na spletnem blogu IN MEDIA RES**