Janša pri Pirkoviču / »Če bi bil to POP TV, vi pa Tina Gaber, bi verjetno Golob prišel rad na pogovor«

O čem sta na javni televiziji ob odsotnosti Roberta Goloba kramljala Igor Pirkovič in Janez Janša

Pirkovičeva »Arena« v živo z naslovom »Leto po volitvah«, minilo je namreč natančno 365 dni od zmage stranke Gibanje Svoboda, ki je prinesla olajšanje pred morebitnim nadaljevanjem orbanizacije države, ni ponudila soočenja med Robertom Golobom in Janezom Janšo. Prvi se ni odločil za prihod v studio, zato je v njem obsedel zgolj prvak SDS.

Po čem si bomo zapomnili enostranski pogovor? Najbolj po neke vrste metarefleksiji o ugrabljenosti javne radiotelevizije in treh strukturnih elementih, ki so bili poravnani med sabo: Pirkovič je kot politični novinar na politično ugrabljenem mediju njegove barve spraševal svojega gospodarja o tem, ali je taisti medij politično ugrabljen. Več kot jasno triumfalen trenutek, ki ga gospodar in služabnik nista mogla izpeljati brez prikritega zadovoljnega sprenevedanja.

Ko voditelj prijazno odpira vrata

Oddaja se je že začela s škodoželjnim pojasnilom. Igor Pirkovič kot oddaje voditelj ni zmogel brez pristranskega komentiranja od prve minute dalje in je uvodoma pojasnjeval, da so v studio povabili »predsednika dveh največjih strank«, vendar so iz kabineta predsednika vlade sporočili, da se zahvaljujejo za povabilo. Zakaj? Ker se predsednik vlade zaradi drugih že dogovorjenih obveznosti »na vaše vabilo ne more odzvati«. Nato je uvedel sintagmo »ugrabljena televizija«, ki jo sicer že dolgo uporabljam tudi sam, in zaigral na karto široke gostoljubnosti, vredne kakšnega gostilničarja: »No, upamo, da ni razlog, da doktor Golob ne mara hodit, kot rad pove, na ugrabljeno televizijo. Mi smo radovedni in sprašujemo v imenu javnosti, politika pa naj bi bila javnosti zavezana. Doktor Golob, naša vrata so vam odprta.«

»No, upamo, da ni razlog, da doktor Golob ne mara hodit, kot rad pove, na ugrabljeno televizijo. Mi smo radovedni in sprašujemo v imenu javnosti, politika pa naj bi bila javnosti zavezana. Doktor Golob, naša vrata so vam odprta.«

Igor Pirkovič,
voditelj oddaje Arena na TV Slovenija

Voditelj je s tem naslavljal občinstvo, ki se zgraža nad premierjem in mu bo prikimalo, da je res nevljuden, gostilničar pa nadvse širokogruden. Hkrati se je postavil v položaj urednika in odločevalca s pooblastilom, da kot »birt« govori v imenu javnega servisa.

Naslednjo sekundo po navidezno prijaznem povabilu so, in s tem se je začela vsebinska razprava z gostom, zavrteli posnetek z Golobovo evforično reakcijo takoj po lanski volilni zmagi, v kateri navdušeno in zelo čustveno razlaga, da ljudje plešejo zaradi zmage in hkrati poziva tudi gledalke in gledalce, da storijo enako.

»Gospod Janša, 24. aprila lani je prišla svoboda,« je sarkastično dvopomensko nadaljeval Pirkovič v prvem vprašanju in takoj provociral dalje z novim diskvalifikatorjem, ki ga je nato želel skozi ponovitev uravnotežiti: »Gospod Golob je danes zafrustriran zaradi RTV-ja, a ste bili lani vi zafrustrirani zaradi tistega poraza?«

General vojne z mediji o lepih manirah

Ker je dobro zverziran v obetavnih predložkih, ki obetajo cinično repliko, je bil Janša vidno vesel. Nič čudnega, to je disciplina, v kateri ima dolgoletno prakso in v njej je vedno briljiral. Svoj sarkazem je tokrat v reakciji nadgradil s poučevanjem o lepih navadah politikov v odnosu do medijev: »Ja, mogoče nista prava hiša. Če bi bila ta hiša POP TV, vi pa Tina Gaber, bi verjetno predsednik vlade prišel rad na pogovor. Politik se mora navaditi, da hodi na pogovore tudi v medije, ki ga kritizirajo. Če jaz ne bi hodil na takšne pogovore, praktično nikoli ne bi nastopal v medijih.«

»Ja, mogoče nista prava hiša. Če bi bila ta hiša POP TV, vi pa Tina Gaber, bi verjetno predsednik vlade prišel rad na pogovor. Politik se mora navaditi, da hodi na pogovore tudi v medije, ki ga kritizirajo. Če jaz ne bi hodil na takšne pogovore, praktično nikoli ne bi nastopal v medijih.«

Kdor vsaj malo pozna razmere, bo gotovo moral priznati, da se Golob dejansko izmika nastopom na RTV Slovenija in da je s svojimi izleti na konkurenčno POT TV spravil v nelagoden položaj novinarje obeh hiš, resda iz sicer diametralno nasprotnih razlogov. Vedel bo pa tudi, da Janša moralizira po nepotrebnem, ker je ravno on profil politika, nad katerim se sam zdaj zgraža – mar ni dolga leta počel isto, kar počne trenutno Golob, in se izmikal nastopom na javni radioteleviziji in drugod? Žal s svojo gesto sedanji premier ponavlja napako svojega predhodnika.

Zakaj bi moral predsednik vlade priti v studio

Če odmislimo, da je bil mogoče upravičeno odsoten, bi Golob moral izkoristiti priložnost, ki se ji je odpovedal, in najširši javnosti in svojih volivcem enkrat več prepričljivo razložiti, zakaj je RTV Slovenija res ugrabljena. Lahko pa tudi izkoristi »dan odprtih vrat«, ki mu ga ponuja gostilničar.

Ne bi imel težavnega dela, a tega ni storil. Še več, odpovedal se je možnosti, da bi izrekel podporo zaposlenim v hiši, ki še naprej prenašajo politizacijo hiše, kar bi lahko tudi čutil kot dolžnost, ker je vsak dan bolj prepoznavna tudi njegova odgovornost za stanje v njej. Ne, morda ni storil vsega, sploh glede na njegove začetne obljube.

Končno vemo, da bi v soočenju zanesljivo deloval suvereno, ker je dovolj bister in retorično spreten, Janša pa se v njih skoraj nikoli ne odreže najbolje, sploh ne v neverbalni komunikaciji. Z njo ima običajno precejšnje probleme, ki na gledalca vedno delujejo odbijajoče.

Prava resnica

Izogibanje medijskim nastopom je vedno piarovski in politični kiks. Končno odgovorni politiki komunicirajo s tistimi, ki so jih izvolili. Dodaten možni razlog za njegovo opravičilo je nakazal sam voditelj in nadaljeval svoj diskurz o ugrabljenosti: »Ja, samo gospod Golob pravi, da prave resnice ne pridejo (ven) zato, ker so določeni mediji ugrabljeni in da bo prava resnica prišla ven, verjetno o uspehih vlade.«

S tem je znova diskreditacijsko namignil, da se premier izmika javnemu servisu zaradi potencialne kritičnosti. Pri tem je kakopak modro zamolčal, da je ista kritičnost, ki si tega imena ne zasluži, velikokrat in celo vedno bolj propagandno konstruirana po diktatu političnih botrov. Predložek je bil znova zelo priročen, zato ga je gost slastno zagrabil: »No, nekateri mediji so ugrabljeni, ampak zagotovo ne od opozicije. Se pravi, če ima kdo moč, da ugrabi, je to tisti, ki je na oblasti in to je trenutno vlada, ki jo vodi doktor Golob. Tako da ob vseh teh napadih na medije z njegove strani me čudi, da ga nihče ne obtožuje napadov na medije.«

Moralna pridiga o ugrabitvi je s tem proizvedla še za Janšo značilno mimikrijo skozi pretvarjanje o resničnih medijskih teroristih: mar ni ugrabitev RTV Slovenija stekla prav v času, ko je bil na oblasti on? Mar ni on tisti, ki nenehno napada in žali medije in novinarje, Golob pa praktično nikoli? Kdo bi torej zares smel moralizirati o stanju?

»No, nekateri mediji so ugrabljeni, ampak zagotovo ne od opozicije. Se pravi, če ima kdo moč, da ugrabi, je to tisti, ki je na oblasti in to je trenutno vlada, ki jo vodi doktor Golob. Tako da ob vseh teh napadih na medije z njegove strani me čudi, da ga nihče ne obtožuje napadov na medije.«

Janez Janša,
predsednik SDS

In ravno zato, ker je možnost prepustil prvaku SDS, je predsednik vlade storil še eno napako in po svojem prispeval k afirmaciji trenutnega poraznega stanja, kjer ugrabitelji sprenevedavo govorijo o ugrabitvi na ugrabljeni RTVS. Nastop, v katerem bi energično spregovoril o ugrabljeni hiši in s tem preprečil, da si plen pred očmi vseh zadovoljno delita gospodar in pisec himne stranke SDS, bi bil za nacionalko najboljše možno zdravilo, za tamkajšnje novinarje pa vsaj manjši obliž na številne rane.

**Avtorjev komentar je bil najprej objavljen na spletnem blogu IN MEDIA RES**