Kmečki seksizem in mačizem, ki državo dojema kot žensko mednožje, sebe pa kot moške genitalije

Kmetske slike s protesta: prava moškost in ekologija kot nevarnost

»Evropa zelena, ljudje lačni.« Neposredno okriviti zeleno politiko za lakoto ljudi je zagotovo napačna diagnoza in posplošitev številnih dejavnikov, ki vplivajo na nastanek problema lakote in dostopa do hrane. Žal je zaživela kot del obsežne protestniške folklore kmečkega pohoda v Ljubljani, kjer je sicer mrgolelo podobnih sloganov.

Da sta okoljevarstvo in zelena politika neposredno odgovorna za lakoto ljudi, je v resnici imanentno politična trditev in kot takšna izjemno nevarna – kmetje pa pravijo, da jih politika ne zanima. Pa res? Lakota kot globalno vprašanje najbrž slovenskega kmeta prvenstveno sicer ne pritegne, toda omenjeni protest je strašljivo pokazal, da sta naravovarstvo in okoljevarstvo pri nas na novem udaru. Kakor da bi bila kakšna slovenska institucionalna posebnost, močna in vplivna, ki se je zarotila proti napačni, sicer vsemogočni tarči – kmetom. Saj res, v isti sapi, ko omenjajo slovenskega ekološko inspiriranega uradnika, se sklicujejo še na Evropo, ki je vsega kriva.

Na lakoto vplivajo mnogoteri družbeni dejavniki, kot so revščina, neenakost, vojaški konflikti, obsežne podnebne spremembe in otežen dostop do virov, kot je voda. Gotovo okoljevarstvo opozarja na zaščito in ohranjanje okolja za prihodnje generacije, poskuša zmanjšati negativne vplive človekovih dejavnosti in spodbujati trajnost. Ne moremo kar verjeti, da želijo ekologi omejiti in odpraviti kmetijstvo ali proizvodnje hrane, to bi bila še ena konspirativna domislica, ampak spodbujajo prakse, ki so bolj trajnostne in okolju manj škodljive. V kakšni meri pri tem zares pretirava in kako Natura 2000 neživljenjsko posega v interese kmetov, je zanesljivo tudi realno vprašanje, saj ta posega v skoraj 40 odstotkov ozemlja države, a bi pameten kmet ne zavračal kar ekologije v celoti.

Vlada se ni ustrezno odzvala, kmetijska ministrica je bila v Luksemburgu, premier ni nastopil, je pa kmete na domu popisovala policija. Toda nekdo si bržkone predstavlja, da mora odločno udariti po mizi. Zato so nam »kmetske slike« s protestov ponudile tudi komične prizore, pri katerih se je večkrat zazdelo, da bo vse težave hitro rešil pristen kmečki seksizem in mačizem, ki državo dojema kot nedisciplinirano žensko mednožje, sebe pa kot moške genitalije, ki morajo narediti red v hiši. Tukaj se prejkone zgleduje po starem retoričnem mačizmu demagoga Pavla Ruparja, zato bodo krepki fantje stvari vzeli v svoje roke in pokazali, kdo nosi hlače. Moškocentrična perspektiva očitno vse raje maršira po ulicah.

Saj ne, da so ekologinje in političarke v Sloveniji v posebni nevarnosti, bolj je videti država. To pa smo, kot so nam vsakič doslej pojasnili, dejansko mi, državljanke in državljani. Ruparjevsko zveneč je bil tudi slogan »Slovenci jemo domačo hrano, Golob pa naj je ličinke«, kar spominja na njegove recepture o golobu v rižoti in tem, da golobi žrejo človeško meso. Zadnje čase ta upokojenski populist, ki menda ustanavlja novo stranko, obiskuje Međugorje. Z odkrivanjem njegovega osebnega krščanstva navdahnjena politična retorika gnusa dobiva nove posnemovalce, a lahko močno dvomimo, da bo težave kmetov zares rešila.

**Avtorjev komentar je bil najprej objavljen na spletnem blogu IN MEDIA RES**