Smeti

Srhljivo je spoznanje, da živimo v družbi, v kateri močni in vplivni s pomočjo odvetnikov definirajo resnico. Ob nedavnem pismu bralcev v Dnevniku in članku v Mladini, ki sta opisovala pritiske Mestne občine Ljubljana na Srednjo šolo za oblikovanje in fotografijo v Križankah sta namreč obe uredništvi prejeli več strani dolgo pismo velike odvetniške pisarne, ki zastopa MOL in Festival Ljubljana z zahtevo po objavi prave (beri „njihove“) resnice. Uredništvi sta, skladno z zakonom, popravke resnice tudi objavili. A živimo v času, ki nam omogoča, da lahko vsak z nekaj kliki poišče izjave in medijske objave iz preteklosti in z nekaj kritičnega razmisleka sam presodi kaj, je res.

Zvedavi bralec bo hitro naletel ne nedvoumne izjave Festivala Ljubljana, da bo samo: » z ureditvijo lastništva Križank na način, da Festival Ljubljana prevzame v upravljanje celoten kompleks, zavod lahko celovito pristopil k idejnim zasnovam za obnovo stavbe kot celote z namenom vzpostavitve kulturnega centra v kompleksu Križank.« Našel bo tudi zapise, ki dokazujejo servilnost šolskih ministrov iz vrst SD, ki so brez ugovorov prepuščali lastništvo Križank v roke MOL. Do leta 2010 je bila namreč, navkljub sporazumu o skupni rabi iz leta 1973 v zemljiško knjigo kot izključni upravljalec nepremičnine vpisana Srednja šola za umetno obrt, pravna predhodnica sedanje SŠOF. Tisto leto je MOL s tožbo na Okrožnem sodišču dosegla vpis spremembe lastniškega razmerja – 48% je pripadlo občini, 52% pa je ohranila država oziroma Ministrstvo za šolstvo in šport. S strani Festivala predlagana delitev nikakor ni ustrezala dejanskemu stanju uporabe prostorov, saj šola namreč že od Plečnikove prenove naprej uporablja približno 85% prostorov. Leta 2019 je tedanji minister MIZŠ dr. Jernej Pikalo z županom podpisal sporazum o nameri, ki predvideva menjavo celotnega lastništva Križank za parcelo za izgradnjo bodočega Centra znanosti v Trnovem. Ob tem še danes ni sprejet niti prostorski načrt za lokacijo nove šole, ki je predpogoj za razpis obveznega arhitekturnega natečaja, na osnovi katerega bi se lahko šele začelo njeno projektiranje.

O primernosti in subtilnem sožitju nove strehe s spomeniško zaščiteno arhitekturo se lahko bralec prepriča ob ogledu Križank. Leta 2016 je pozni aprilski sneg porušil spomeniško zaščiteno pomično streho nad letnim avditorijem v Križankah. Do porušitve ne bi prišlo, če bi bila streha pravočasno zložena. Za to je odgovoren Festival Ljubljana, saj ta upravlja avditorij in streho. Ob porušitvi je prišlo do večjih poškodb starih objektov, v katere je bila pomična streha vpeta. Namesto da bi se lotili statične sanacije poškodb ter obnove in ponovne montaže uničene pomične strehe, je MOL brez javnega arhitekturnega

natečaja, ki bi bil zaradi višine investicije in občutljive lokacije znotraj spomenika državnega pomena nujen, zgradila novo streho. Obstajajo videoposnetki, ki kažejo škodo, ki jo ta povzroča na starih objektih.

Po pozivu Šole je ZVKDS izdelal usmeritve za prenovo kompleksa v katerih je podana zahteva za izdelavo konservatorskega načrta. SŠOF prosi MOL, da bi ta načrt čim prej skupaj naročili in pristopilo k sanaciji propadajočih objektov. Ta to dosledno zavrača in vsakršno sanacijo pogojuje z razdelitvijo Križank na način, ki bi ustrezal izključno Festivalu. Takšna delitev za Šolo ne more biti sprejemljiva, saj bi ostala brez prostorov, ki jih nujno potrebuje za izvajanje učnega procesa.

Razumeti je potrebno, da spomenik niso samo stavbe, ampak tudi dejavnosti, ki v njih potekajo. Šola je vse od Plečnikove prenove v začetku petdesetih let 20. stoletja del spomenika. V civiliziranih kulturnih družbah velja pravilo, da je potrebno za delovanje v spomeniško zaščitenih stavbah program in način njegovega izvajanja prilagoditi spomeniku in ne obratno, kot to počne Festival.

Kritični bralec bo zasledil tudi zapise o nekdanjih prizadevanjih stranke Levica v Državnem zboru in Mestnem svetu, da bi vitalni del Šole ostal v Križankah. Ob tem pa bo lahko opazoval njen boleč molk sedaj, ko je postala del oblasti.

Vse pa nas lahko skrbi sprenevedanje novega podžupana, ki meni, da se o očitni gentrifikaciji mesta govori brez pravih podatkov in da bi bilo najprej potrebno izdelati natančne analize. Gentrifikacija pomeni, da se iz različnih razlogov v določenem predelu mesta poveča pritisk kapitala, to pa tam povzroči spremembo socialne strukture prebivalstva. V središču Ljubljane ne gre več le za gentrifikacijo, gre za urbicid. Središče mesta se namreč pospešeno prazni in spreminja v tematski park, ki privlači trume turistov in omogoča družabne rituale premožnih. Poskušajmo se sprehoditi (prebiti) skozi staro mestno jedro, pomislimo na stanovanjske stavbe, ki se spreminjajo v hotele, nezmožnost regulacije Airbnb, nasilno izpraznitev Roga, farso s spomeniško zaščitenim kopališčem Ilirija, hiperprestižni »Palais Schellenburg«, selitev fakultet v novi kampus pri živalskem vrtu ... In spomnimo se opustelega mestnega središča v času epidemije.

Mestna oblast kljub opozorilom meščanov in strokovnjakov ni pripravljena prepoznati škodljivosti procesov, ki jih dopušča ali s svojim delovanjem celo spodbuja. Prepoznavanje problema je seveda predpogoj za njegovo reševanje. In mesto ima v rokah vse vzvode, s katerimi bi lahko, če bi si to želelo, praznjenje mesta zaustavilo.

In tako so Križanke le še en kamenček v mozaiku umirajočega mesta.

Za ilustracijo mestnih prioritet omenimo še novo mestno čudo, ki se nam obeta. Za nepotrebni vodomet, ki ga namerava postaviti ob Slovenski cesti v izteku Tomšičeve ulice, bo MOL namenila kar dobrih 900.000 EUR. V nedavnem konservatorskem načrtu za Plečnikov stadion pa je vrednost prenove celotnega stadiona v izvorni obliki, vključno z obnovo hortikulturne ureditve, ocenjena na nekaj čez 2,5 milijona evrov.

Župan, kot je pred meseci izjavil, svojo zmago v prvem krogu lokalnih volitev razume kot referendumsko podporo vsem njegovim projektom. Med njimi je tudi sežigalnica smeti. Ker v Ljubljani argument moči že dolgo prevladuje nad močjo argumenta, se zdi, da bodo smeti končno, po zgledu Francije, morale zagoreti. Seveda ne tiste v peči sežigalnice.