Ruparjeva ulica dviguje nagačene golobe

Janšev sokol je že prispel. Ulica postaja vedno bolj mrhovinarska, spretno zamaskirana v zagovor »kulture življenja«. 

»Prihaja nov ples – ples poštenih, zavednih Slovencev,« je suvereno nekakšno novo pomlad in preporod naroda napovedal Pavel Rupar, ustanovitelj Inštituta 1. oktober in organizator že četrtega vseslovenskega protestnega shoda upokojencev v Ljubljani. Tistega, ki so ga na TV Slovenija, ugrabljenem javnem servisu, s pomočjo Vide Petrovčič, na dan svobode tiska prenašali v prenosu v živo.

Najbolj gnusna retorična propaganda v zgodovini

Pregledovalec mednožij Rupar je bil tokrat v stari formi. Po vrnitvi iz Medžugorja, kjer ga je navdihnila Devica Marija, je nastopil kot vročekrven demagog in hujskač najslabše vrste, njegova retorika je bila znova nacionalistična, začinjena s klasičnimi trikotnikom sklicevanja na narod, Boga in državo. Ne more biti dvoma, da opazujemo najhujšo in tudi daleč najbolj primitivno retorično propagando v novejši slovenski zgodovini, ki žal uspeva mobilizirati široke ljudske množice, pri čemer nas ne more prav nič potolažiti dejstvo, da gre najbrž za skrito strankarsko operacijo iz ozadja. Takšno z namenom pripeljati do nove upokojenske stranke, s katero se bo ukradlo obstoječo volilno bazo razpadajočemu DeSUS-u, ki ga je Janša ob prevzemu mandata 2020 učinkovito pokončal po svojih starih recepturah.

Tokrat se je nekdanji zapornik in poslanec SDS, sojen nič manj kot 182 krat, nekrščansko s sovraštvom spravil na predlagatelje zakona o evtanaziji. Razglasil jih je za častilce smrti in zato odlikovance Adolfa Hitlerja. »Gospa Nataša Pirc Musar, tako svetovalko, kot jo imate vi, bi bil vesel tudi Hitler v tretjem rajhu,« je kričal v mikrofon in pri tem meril na Biserko Marolt Meden, ker sodeluje pri pripravi zakona o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja. Predsednica republike se hitro je odzvala in v bran svoji svetovalki zapisala:

»Zato odločno obsojam pozive k njeni ‘odstranitvi’ in celo primerjanje z nacističnimi metodami, kar je skregano z vsako logiko ter popolnoma neprimerno in do konca zavržno. Gre za brutalno sovražne besede v režiji nekoga, ki ima s tovrstnim početjem sicer že dolgo zgodovino. Tudi pravnomočno dokazano.«

Levičarski golobnjak

Ob tem je želela spomniti ne zaporniški profil Ruparja in obsežno kartoteko, kajti 182 sojenj je podatek, ki nam ga je javno zaupal kar sam na ugrabljeni TV Sloveniji ob navdušenem eksekutorju Jožetu Možini. Seveda je svojstven fenomen, da ljudi prav nič ne moti arestantska preteklost njihovega novega liderja, čigar ulični protest je nadvodja Janez Janša cel del z velikim veseljem tvital in retvital. Evtanazija je evidentno postala novo ideološko polje boja, zato je prvak SDS novo pobudo za evtanazijo opremil s ključnikom »Kultura smrti« in k njej dodal, da gre tako rekoč za življenje ali smrt: »Bitka s časom. Bodo golobovi prej evtanazirali upokojence ali bodo prej upokojenci opravili z levičarskim golobnjakom?«

Apel je torej več kot prozorno zastavljen, upokojenci se morajo upreti krvoločnemu Robertu Golobu, ki bi jih najraje usmrtil. Janševa metaforična retorika, ki se sicer sklicuje na njegov ideologem kulture življenja, se tukaj povsem približa Ruparjevi, ki je golobe že označil za tisto žival, ki kljuva po človeškem mesu in ga žre. S čimer perfidno skozi tehnike psihopolitike gnusa, vedno močnejšega orodja v retoriki, ustvarja močne degutantne asociacije do predsednika vlade.

Če Janša piše knjige o slovenski kulturi življenja, se evtanazija ponuja kot priročno propagandno orodje, s katerim lahko političnega nasprotnika okvalificiraš za krvnika, ki ti streže po življenju – kakor da bi pri evtanaziji ne šlo za prostovoljno izbiro umirajočega, ampak za sistematično ubijanje.

Kako optimizirati volilni izplen

V Ruparjevem nastopu niso umanjkali vnovični namigi, da bo ustanovil novo stranko, zato je zbrane ljudske množice, te je bilo po njegovem štetju za 44.000 duš, po policijskem pa 4.000, dobesedno moledoval, da si je zaželijo. Strankarske računice Trstenjakove ni posebej težko uganiti: če bo Anže Logar ustanovil novo sredinsko stranko zmernih desnih volivcev in če bo Rupar gradil na upokojenskem nezadovoljstvu s svojim radikalnim desničarskim nacionalizmom, se bosta oba bazena volivcev v primeru novih volitev čim manj križala in v trikotniku SDS-Logar-Rupar bo volilni izplen lahko optimiziran.

Da se Janši zadnje mesece mudi k novim volitvam, tudi ni mogoče spregledati. Desni malce tudi sredinski volivec bo preprosto lahko izbiral: če mu ni všeč armada 30.000 članov vedno večje SDS »velike družine«, ki stavi na klasične desne vrednote in neuničljivo ikono velikega osamosvojitelja, bo lahko obkrožil pahorjanskega Logarja. Ta obljublja fingirano povezovanje levice in desnice, kjer bo gradil na politiki neizključevanja, miru, sprave in sodelovanja. In če sta zanj Logar in Janša preblaga, ga bo potolažil jelinčičevski profil vulgarnega demagoga Ruparja. Za vsakogar nekaj!

Golobovske metafore

Razlika v retoriki Janše in Ruparja ni velika, a obstaja. Slednji nam v svojem jeziku gnusa dobesedno ponuja goloba v rižoti, ne samo Čebelice, medtem ko šef SDS bolj išče »golobovske« metafore. Lani je napisal:

»Golobi brskajo po mestnem smetišču, otroci in bogati sprehajalci jih krmijo v parkih… in zato golobi verjamejo, da je tudi nebo njihovo. Dokler ne pride sokol. Švicarska basen.«

Tokrat se je njegova basen dobesedno realizirala. Na Ruparjevem protestu so udeleženci kazali nagačenega mrtvega goloba, ki ga je ujel sokol. Vse je torej pripravljeno za okusno rižoto. Kultura smrti je bila visoko dvignjena, plapolala je z mrtvim golobom, ki ga ujel nagačen sokol, in ponosno vihrala med slovenskimi zastavami.

Janšev sokol je že prispel. Ulica postaja vedno bolj mrhovinarska, spretno zamaskirana v zagovor »kulture življenja«. Ampak v resnici je servirana ideologija v celoti zlagana, kajti sama težko skrije, da je vedno bolj videti kot nagačena kultura smrti, ki bi zraven še divje plesala.

**Avtorjev komentar je bil najprej objavljen na spletnem blogu IN MEDIA RES**