Golob in gospa v kontejnerju / »To je, kot da bi šli v hotel, si mislite. Na počitnice.«

Kamere TV Slovenija so ujele več kot neroden trenutek za predsednika vlade Roberta Goloba

Več kot neroden trenutek so ujele kamere, tokrat tudi RTV Slovenija, ne da bi ga novinarji zares problematizirali. Ko se je na obisku na Štajerskem zaradi strahovitih plazov po dolgotrajnem deževju mudil predsednik vlade Robert Golob s svojo spremljevalko, je pristopil do gospe Terezije Pitner iz Selnice ob Muri, ki jo je naravna nesreča skupaj z možem pregnala iz hiše.

»Hvala Bogu, da nam vsi pomagajo, imamo dobre sosede, zdaj imamo svoj kontejner,« je dovolj prostodušno pojasnila premierju. Z nameškom na obrazu ji je takoj razložil: »To je, kot da bi šli v hotel, si mislite. Na počitnice.«

Sprva nismo mogli verjeti. Kako naj razumemo neokusno tolažbo nesrečnice brez doma? Morda s skrajno in zato pretirano dobronamernostjo kot zatekanje k humorju v resnično nezavidljivem trenutku človeške tragedije? Ali raje kot precejšno neslanost?

Tolažba o počitnicah

Gospa Pitner je v svojih drugih nastopih pred kamerami čustveno zlomljena jokala in novinarjem predstavljala šokantne posledice plazu. Če jo je premier želel zelo neduhovito potolažiti, češ v kontejnerju se boste počutili kot v vsaj trizvezdničnem hotelu, je bil najmanj netakten. Izjaviti nekomu ob prisilni izselitvi, da bo bivanje v njem nekaj, kar spominja na hotelsko izkušnjo na dopustu, je približno toliko empatično kot Berlusconijeva opazka na popotresnem obisku v L’Aquili leta 2009, ko je ob pogledu na domačine v šotorih sugeriral, da naj se počutijo kot na kampiranju. S podobno brezčutnostjo je svoj namig takrat pojasnil medijem: »Seveda je njihovo sedanje bivališče nekoliko začasno. Vendar naj na to gledajo kot na vikend kampiranje.«

Izjava je vzbudila večtedensko ogorčenje svetovne javnosti. Kako pa je v Sloveniji, kjer je bila izrečena v drugi osebi in v neposrednem kontaktu z osebo brez doma? Najprej velja opozoriti, da nihče ni niti poskušal razumeti Berlusconijeve domislice kot duhovite ali tolažilne, vsebinsko pa bi res s težavo trdili, da obstaja drastična pomenska razlika v intonaciji med obema. Kako se je lahko pripetilo, da je bila slovenska sprejeta s tolikšno benignostjo in dejansko kar z molkom večine domačih množičnih medijev, če odštejemo Janševa propagandistična trobila?

Glih to ji je hotel povedati

Imamo le tri možnosti razlage: da so naši novinarji pač ljubitelji dobronamernosti, da si ne upajo ali pa se jim preprosto ne ljubi. Če bi presodili, da je izjava zabavna, bi nam lahko povedati vsaj to, a tega ni bilo – morda so le prepričani, da ni bila takšna?

Nesrečna gospa se je k sreči takoj znašla v svoji repliki. Predstavljajmo si starejšo Italijanko, ki bi v L’Aquili takratnega predsednika italijanske vlade potolažila in mu dejala: »Super, še nikoli nisem bila na kampiranju!« Kako bi potem razumeli njen sarkazem? Najbrž kot uspešno razkritje predsednikove nadutosti. Neverjetno, toda v ujmi prizadeta gospa je v opisani maniri nemudoma reagirala na Golobovo neslanost: 

Pitner: »Tako. V hotelu nisem bila v življenju ne, te pa si enkrat privoščim lahko.«

Golob: »Tako, sem glih to hotel povedati.«

Pitner: »Kaj čemo, ne.«

Ko jo je sram namesto premierja

Kot vidimo, je gospa morda celo prijazno poskušala olajšati predsednikovo neokusnost in ga razbremeniti krivde – z veseljem bo pač bivala v »hotelu«, torej v kovinskem kontejnerju, vmes pa si bo intenzivno predstavljala, da uživa vse blagodati prestižnega hotela Metropole v Taormini na Siciliji. Končno v nobenem hotelu še nikoli v življenju ni bila, Golob pa ji je »glih to hotel povedati« – da je tam res fajn.

Z vzdihljajem »Kaj čemo« je najbrž skromno merila na krutost narave, ki ti vzame tudi dom, ampak morda si je zraven še mislila, da ji ne preostane nič drugega, če živi v državi, kjer predsedniki štosirajo ob najbolj neprimernih priložnostih. Ker kaj pa naj človek sploh stori, če nam vladajo takšni humorja polni intelektualni presežki! In ja, zraven je tako rekoč bila prisiljena k »zamišljanju« o počitniškem vzdušju, kajti k miselnemu eksperimentu jo je ravno izrecno povabil visok obisk.

Če bi bil Golob pravi gentleman, bi njej, ki še nikoli v življenju ni bila v hotelu, plačal teden bivanja na Siciliji, da pozabi na vse skrbi doma. V hotelu, ki ga je že preveril in v njem užival. Če bi bili podobno prijazni, bi kaj prispevali še tisti novinarji, ki premierja radi ščitijo. In če je bila njegova spremljevalka pol leta nazaj ob božičnem koncertu v Rimu deležna vprašanj, kdo je kril stroške poti pri opravku, ki ne sodi ravno med protokolarna opravila, so se domači mediji, ki sicer bolj malo drezajo v tisto, kar predsedniku ni preveč všeč, že odvadili poizvedovati, kakšen državniški protokol je Tina Gaber izvajala na plazovitih območjih Štajerske.

So krivi medijski lastniki, uredniško vratarjenje, novinarska gentlemanskost v napačno smer? Ko je kognitivna disonanca pri volivcih, ji mora po nujnosti slediti še pri medijih.

Živi od prihrankov

Ampak kaj bi s tem. Čisto možno je, da Golob ne bo razvezal mošnjička, kajti nedavno je skoraj dobesedno ponovil izjavo Boruta Pahorja iz leta 2011, da od svoje plače ne more živeti, zaradi česar si mora pomagati s prihranki. Če jih ima veliko, bo še dolgo na funkciji. Republika Slovenija je eksistenčno skrajno naporna država, v njej niti predsedniki vlad niso sposobni dočakati konca meseca z zneskom, ki je trenutno okoli 4000 neto. Kako naj potem preživijo običajni državljani? Premier je torej nehote kar dobro uganil – res jim ne preostane drugega kot počitnice v kontejnerju ob lastni hiši!

Oba predsednika sta se kot siroti želela zasmiliti, a sta z nespametnimi izjavami zgolj pokazala, kako malo čuta za navadnega človeka imata. Stvari so najbrž bolj resne, da bi jih zaznali kot površinski lapsus. Golobova neokusnost na terenu je vse bolj videti njegova centralna značajska hiba in slepa pega bistveno širše, tako rekoč v odnosu do socialne države. Najbrž mora že kar trpeti, ko svojim prijateljem, o čemer piše Tanja Lesničar Pučko, omogoča višanje plač, sam pa ostaja prisilno skromen. Recimo Žigi Debeljaku s premalo bogovskih 12.800 evrov na 18.500 evrov bruto, takole čez noč. In jamranja, da dela za premalo denarja, premier tudi sicer ne skriva.

No, gospa Pitner ga je ob obisku še vprašala, kdaj bo dvignil penzije, ker prejema 600 evrov, zaradi česar si ni mogla privoščiti zavarovanja pred plazom. In ji je obljubil, da bo. Najprej prijateljem, potem penzionistom. Če bo v kontejnerju imela srečo s telekomunikacijami, si bo lahko na internetu zavrtela njegove srce parajoče besede, kajti tokrat se zagotovo ni šalil, in z veseljem prispevala v nabirko ali zbirala zamaške.

Ji kaj drugega preostane? »Kaj čemo, ne.«

**Avtorjev komentar je bil najprej objavljen na spletnem blogu IN MEDIA RES**