Možinov TVS kot »sadež spoznanja«

Glej no, kaj skriva naslovnica z mogočnim prašičem! Na 16. strani Bernard Nežmah piše o spominskem obeležju, ki bi ga zaslužil profesor dr. Boris Furlan, na 4. strani pa Špela Furlan, da se je njen oče Aljoša Furlan znašel na sramotilnem stebru! Oba (vsaj delno) zaradi mene, ker sem poskrbela za knjigo Skozi gosto noč, torej za dopisovanje med Borisom Furlanom in njegovo hčerko Stašo, ki je izšla januarja letos pri Beletrini. Prestopek pa sem menda zagrešila še s pomočjo Vide Petrovčič, ki je imela aprila intervju z mano na TV Slovenija (ali »Možinovi TV«), eno ali dve vprašanji pa sta bili povezani s Furlani. In ker na TV niso bili za popravljanje, nas je dala v časopise!

V misli se mi krade Radovljica s sramotilno klopjo na glavnem trgu … Res, tam nimajo prangerja v obliki stebra, temveč klop … Nesrečnemu Furlanu je včasih prav prišla, da si je oddahnil. Zlahka si tam zraven predstavljam kakšen njegov kip ali ploščo … A da ne sprožim nove bitke na Orlah, k besedam. Nežmahu samo prijazno pokimam, Furlanovi pa bom poskusila odgovoriti. Špela Furlan nama z Vido Petrovčič očita neznanje na vse mogoče načine: Da sva si privoščili dodatke, dali na sramotilni steber, nobena ne pozna dejstev, suvereno izrečena neresnica, blato na nedolžnega človeka, čiste izmišljotine, novinarski in uredniški zdrs, kleveta … Vse to zaradi tega, ker sem v knjigi Skozi gosto noč načela mučno temo ovajanja, oziroma ker sem v spremni besedi objavila (in potem na različnih predstavitvah o tem bežno spregovorila), da sta Borut in Aljoša Furlan očeta ovajala Udbi. Špela Furlan ima to za grdo laž, vztraja v otroški veri v brezmadežnost očeta. Kako to utemeljuje, ni čisto jasno; da se je v Jugoslavijo vrnil šele septembra 1947, po obsodbi Borisa Furlana, ni prav trdna podlaga. V spremni besedi, ki jo je napisala za knjigo Vrnitev, je zatrdila: »Aljošev svet se je podrl. O tem, kako se je spopadel z bolečino, kako je zmogel preseči mrakobnost tistega časa, družinsko izročilo molči. O tem ni ne pisal ne pripovedoval.«

Verjamem. No, nekaj malega o tem se da zvedeti, ker je pisal in pripovedoval drugim, če že otrokom ne; in ker so pisali in pripovedovali drugi. Ko bi se Špela Furlan manj jezljivo ukvarjala s popravljalsko ambicijo in podučevanjem Možine, bi se lahko bolj poglobila v knjigo Skozi gosto noč. Opazila bi, da sem prispevala 200 opomb, solidno dolg spremni esej, množico podpisov pod bogat izbor fotografij, in na koncu bi težko prezrla, da navajam glavne vire. Tudi arhivske škatle iz fonda Borisa Furlana (v AS 1931) in mikrofilmane Biltene državne varnosti. Vse to so dokazi resnega dela, za kolikor toliko razgledanega človeka. Tista suverenost, ki jo Špela Furlan povezuje z »neresnico«, ima podlago v dolgotrajnem prizadevanju za resnico.

K stvari in tej resnici: Aljoša Furlan je začel ovajati očeta poleti 1951. Poročal je o tem, kdo ga obiskuje in kaj govori. S kom si dopisuje in kaj piše. S kom bi rad prišel v stik. Kaj bi rad bral. Kaj misli o tekočih dogodkih. Bil je njegova zveza s tujimi dopisniki, ki so prihajali v Slovenijo, da bi se seznanili z dogajanjem in ki jih je zanimala tudi usoda političnega kaznjenca Borisa Furlana.

Podrobnosti o tem nisem razlagala ne v Vodiču skozi noč, ki spremlja knjigo, in jih ne bom niti v pismih bralcev. Če pa kakšno uredništvo želi o tem tehten članek, sporočam: Prav, bom napisala!

In zdaj k popravkom. Špela Furlan sporoča, da je vložila še četrti poskus. Urednikom in pravni službi na TV Slovenija sem že takoj na začetku spora sporočila, da je med intervjujem prišlo do enega samega zdrsa, povezanega s Furlani: Vsi potomci niso enakega mnenja o knjigi Skozi gosto noč. Dr. Boris Furlan ima, kolikor mi je znano, tri vnukinje. Vnukinja iz Amerike, ki je podedovala pisma (njena mama, soavtorica knjige Staša Furlan Seaton je junija 2022 umrla), je zelo zadovoljna s knjigo. Vnukinja Meta Kozin iz Ljubljane je zelo nejevoljna in se pripravlja na tožbo. Vnukinja Špela Furlan pa je vesela objave knjige … Nič nimam proti, da se to objavi na televiziji. Kakorkoli že to izvedejo. Zaradi mene lahko Vida Petrovčič to prebere v nedeljo zvečer pred intervjujem. Ali pa Jože Možina pred utripom.

Televizijskemu uredništvu sem tudi sporočila, da nimam nič proti, če se za popravo lotijo oddaje, pogovora ali omizja o množičnem ovaduštvu, ki ga je vpeljala komunistična partija, ko je prevzela oblast. Strinjam se namreč s Špelo Furlan, da je zgodba o njenih prednikih »pretresljiva in da veliko pove o takratni brutalni politični mentaliteti«. Res je, a po mojem mnenju spadajo vrbovanja za Udbo, to je napeljevanje k ovajanju, tudi med najbližjimi, med glavne razpoznavne poteze te brutalnosti.