Na izmenjavo v Slovenijo?

Izkušnja študijske izmenjave Erasmus+ je v večini primerov za študente neprecenljiva in je ne bodo nikoli pozabili. Spoznavanje nove kulture in jezika, prva izkušnja dejanske samostojnosti, novi prijatelji in konec koncev tudi zabava so vsekakor razlogi, zaradi katerih se študenti za to odločajo. A pomemben del izkušnje predstavlja tudi šolanje na tuji instituciji. Slovenski študenti pogosto poročajo, da se v tujini soočajo s težavami zaradi jezika, kakovosti pouka, opravljanja izpitov in nabiranja kreditnih točk. S kakšnimi težavami pa se soočajo mednarodni študenti ob prihodu v Slovenijo?

V letih od 2014 do 2020 se je po podatkih javnega zavoda, ki skrbi za mobilnost in evropske programe izobraževanja – Cmepius, v 50 različnih držav odpravilo okoli 16.000 slovenskih študentov. Med najbolj priljubljene države sodijo Nemčija, Španija in Avstrija. Prav tako pa se za Slovenijo odloča veliko število študentov, ki najpogosteje k nam prihajajo iz Španije, Poljske in Češke. V omenjenem obdobju je ta program pri nas obiskalo okoli 20.000 študentov iz 33 držav. Na izmenjavo v tujino vsako leto odide približno 2200 slovenskih študentov, v Slovenijo pa jih pride približno 2800.

Slednji so s Slovenijo kot izbiro gostiteljice v večini zelo zadovoljni, težave pa se začnejo pojavljati pri iskanju nastanitve. Veliko jih pravi, da so se morali pošteno namučiti, preden so dobili svojo sobo. Soočajo se namreč z izkoriščevalskimi najemodajalci, ki jim za nastanitev v Ljubljani računajo tudi več kot 500 evrov mesečno, vsi pa poznajo vsaj enega mednarodnega študenta, ki je za stanovanje plačal vnaprej, ob prihodu pa ugotovil, da sploh ne obstaja; denarja seveda nikoli ni dobil nazaj. Tako si večina študentov programa Erasmus+ želi predvsem boljšo podporo in zanesljivejše naslove pri iskanju stanovanj. »Tako naši študenti v tujini kot mednarodni študenti pri nas izkušajo stanovanjsko krizo. V Ljubljani imamo za mednarodne študente samo 200 mest v študentskih domovih, pride pa jih več kot 1000 na leto,« problematiko opišeta Anja Golec in Tjaša Ribizel Popič iz Mednarodne pisarne Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani. Tudi Božidar Grigić iz Cmepiusa kot eno glavnih težav programa Erasmus+ v Sloveniji izpostavlja nastanitev. »Sploh v poletnih semestrih je na primer na Primorskem skoraj nemogoče dobiti sobo, podobno je tudi v Ljubljani, v Mariboru pa je malo lažje,« pravi. Velikokrat morajo torej študenti iz tujine pri nas prvih nekaj mesecev bivati v hostlih, skoraj vsi pa do konca izmenjave najdejo tudi nastanitev, opažajo na Filozofski fakulteti.

Eden večjih problemov, s katerim se soočajo predvsem študenti, ki ne prihajajo iz Evropske unije, je tudi pridobivanje dovoljenj za prebivanje. »Problematično je, ker na upravnih enotah vlog ne uspejo pravočasno obdelati, zakomplicira pa se tudi, ker uslužbenci na okencih velikokrat ne govorijo niti angleškega jezika. Tako potrebujejo študenti nekoga, ki jim lahko stvari sproti prevaja, kar situacijo dodatno zakomplicira,« razlaga Grigić. Jezik pa je problematičen tudi ob prihodu mednarodnih študentov na gostujoče institucije. Sploh iz Portugalske, Francije in Španije veliko slovenskih študentov poroča o težavah z jezikom, saj gre za države, ki zaradi domnevne pomembnosti lastnih jezikov predavanj za tuje študente velikokrat ne ponujajo v angleščini.

Tuji študentje se tudi v Sloveniji srečujejo z nerazumevanjem pouka ter slabo pripravljenostjo in včasih neprofesionalnim odnosom profesorjev. Težava je tudi slabo znanje angleščine.

A v Sloveniji je žal problem zelo podoben, predavanja so tudi za gostujoče študente včasih kar v slovenščini, čeprav je zaradi majhnosti jezika jasno, da ga tuji študentje ne znajo. Veliko jih tudi poroča, da so vsi njihovi predmeti sicer v angleščini, a to ne predstavlja velike razlike, saj je raven govorjene angleščine nekaterih profesorjev zelo slaba. Dogaja pa se tudi, da imajo posamezni profesorji predvsem do Erasmus+ študentov slabši odnos kot do njihovih slovenskih sošolcev. Tako nekateri predmeti potekajo brez posebnega napredka študentov, ki od pouka včasih ne odnesejo nič, profesorji pa so do njih brezbrižni. Večina fakultet pouk za tuje študente organizira tako, da imajo Erasmusovi študenti svoje predmete v angleščini, slovenski študenti pa v slovenščini. Tako ne pride do mešanja študentov in ustvarjajo se »Erasmus mehurčki«, ki preprečijo stik študentov iz različnih držav med poukom, čeprav je prav to eden izmed namenov izmenjave.

»Jezik je pri nas še posebej problematičen, ker obstaja omejitev za institucije terciarnega izobraževanja, ki ne morejo ponujati programov v angleščini, če ti najprej niso ponujeni že v slovenščini. Tako morajo programe izvajati dvojno, kar poveča stroške kadrovskih potreb, zato je ponudbe teh predmetov tudi manj. Izzivi se torej rešujejo z individualnimi konzultacijami, obravnavami in dodatnim gradivom v angleškem jeziku, sama predavanja pa potekajo v slovenščini. To pa nikakor ni namen izmenjave Erasmus, saj bistvo tiči v tem, da profesorji mednarodnega študenta vključijo v študijski proces na enak način, kot so vključeni domači študenti, s tem pa kakovostno mednarodno izkušnjo omogočijo tako mednarodnim kot domačim študentom,« opozarja Grigić. Da lahko fakultete načeloma predmete ponudijo v katerem koli svetovnem jeziku, pa pove profesor in predstavnik katedre za novinarstvo za področje mednarodnega sodelovanja Marko Milosavljević. »Pri nas je sicer najbolj verjetno, da bodo profesorji nudili predmete v angleščini, ni pa nujno. Na ravni Evropske unije sicer ni dogovora, da bi predmeti morali biti v angleščini, dogovorjeno je le, da so predmeti v svetovnem jeziku ali delno nacionalnem jeziku, stvar pa je odvisna od razširjenosti tega jezika in nacionalne zakonodaje. Večina fakultet torej izvaja predmete podobno kot pri nas, tako da študentom ponudijo določen nabor, ki se večinoma izvaja v angleščini.« Študenti pravijo, da so sicer z večino  svojih razredov zadovoljni in od njih veliko odnesejo, na vsaki fakulteti pa se najde kakšen predmet ali dva, kjer pouk na vseh ravneh precej šepa.

Kljub manjšemu obsegu predmetov v angleščini lahko mednarodni študenti tiste, ki jih ponuja gostujoča fakulteta, izbirajo sami. A se število mest pri predmetih v angleščini vedno znova hitro zapolni. Število teh predmetov pa je na vsaki fakulteti drugačno. V Univerzitetni službi za mednarodno sodelovanje sicer pojasnjujejo, da članice vsako leto sporočijo, katere predmete bodo prihodnje študijsko leto izvajale v angleščini. Enako ravnajo tudi na partnerskih institucijah v tujini, kjer študenti vnaprej dobijo seznam predmetov, med katerimi lahko izbirajo. Grigić pa razlaga, da si mednarodni študenti včasih tudi sami izberejo predmete v slovenščini, čeprav vedo, da jim bodo težje sledili, ker jim je morda bolj pomembna izbira destinacije kot pa predmetnika. »Verjetno je res, da se situacija v posameznih primerih naknadno še spremeni, določeni predmeti so morda že polni, določeni odpadejo, se križajo in podobno. Tovrstne težave študenti lahko rešujejo s koordinatorji Erasmus+ z obeh univerz.« Ti so na nekaterih fakultetah zelo zagreti, pravijo študenti. Vedno so pripravljeni za pogovor, organizirajo začetniška druženja, spoznavni teden, izlete in poskrbijo za tutorje, s čimer študentom ob prihodu lajšajo situacijo. Znani pa so tudi primeri, ko so študenti bolj kot ne prepuščeni samim sebi in se morajo z reševanjem problemov ukvarjati sami.

Čeprav kar nekaj študentov opaža, da so razlike med profesorji in pripravljenostjo na poučevanje Erasmusovih študentov opazne, posebnih težav pri izpitih in doseganju kreditnih točk pa ne zaznavajo. Profesorji se namreč zavedajo, da bodo morali študenti v primeru, da ne opravijo obveznosti, vračati finančno pomoč, ki so jo med študijem prejemali. S tem se strinja tudi Grigić, ki dodaja, da ni veliko takih, ki zaradi jezikovnih ovir pri nas ne bi nabrali dovolj kreditnih točk in bi morali na domači fakulteti ponavljati letnik.

Pripravljenost posamezne fakultete na tuje študente je odvisna tudi od velikosti fakultete in specifičnosti študija. A če program v praksi težko izvajajo, zakaj ga torej ponujajo?

Pripravljenost posamezne fakultete na tuje študente pa je odvisna tudi od velikosti fakultete in specifičnosti študija. Milosavljević pravi, da na katedri za novinarstvo pouk za Erasmusove študente dosledno izvajajo v angleščini, odkar pomni. »Nikoli ni šlo za pomanjkanje motivacije profesorjev, kljub včasih manjšemu številu mednarodnih študentov, recimo v prvih letih ob vzpostavitvi izmenjav. Profesorji smo imeli veliko dodatnega dela, ker smo morali celoten predmet, gradiva, primere in tekste prilagoditi mednarodnemu naboru slušateljev, ne le slovensko govorečim. Šlo je za zahteven proces, a smo se ga lotili korektno, ker je bil to tudi edini način, da našim študentom odpremo vrata za študij v tujino. Če bi rekli ne in se ne bi prilagajali, tudi naši študentje ne bi imeli možnosti mobilnosti za izmenjavo, ker vse temelji na recipročnosti,« razloži. Pozitivno izkušnjo s predavanjem predmeta, ki je na Filozofski fakulteti namenjen študentom izmenjave Erasmus+, ima tudi profesor filozofije Janko Lozar Mrevlje. »Ker sem doštudiral angleščino, mi poučevanje v tem jeziku ni predstavljalo težav in tako že tri leta predavam študentom na izmenjavi. Predmet je tematsko prilagojen temu, da se nanj prijavljajo študenti iz najrazličnejših smeri, kar pomeni, da sta tudi težavnost in vsebina prilagojena njim,« razlaga in dodaja, da podajanje znanja mednarodnim študentom za zdaj dobro uspeva. Podobno izkušnjo ima z večino predmetov na slovenskih fakultetah tudi precej Erasmus+ študentov, ki hudega problema s kvaliteto pouka ne zaznavajo. Tudi sami poudarjajo, da jim kvaliteto izmenjave poleg študijske izkušnje predstavlja še cel kup drugih, ki skupaj tvorijo celoto. Zagotovo kdaj naletijo na predmet od katerega niso odnesli ničesar ali profesorja, ki svojega predmeta ni prilagodil širšemu naboru študentov, na kar so opozorili tudi sami. Prevladuje pa vtis, da se velika večina fakultet mednarodnim študentom trudi omogočiti dobro izkušnjo, tudi zaradi tega, ker bodo s tem mobilnost omogočili študentom svoje fakultete.

Mednarodni študenti pravijo, da lahko po koncu izmenjave o svojem študiju v Sloveniji naštejejo več pozitivnih kot negativnih izkušenj. Res pa je, da lahko tiste negativne, kot so nerazumevanje pouka zaradi slabe pripravljenosti in odnosa profesorjev ali preplačevanje stanovanj, ki so zelo daleč od mestnega jedra, pa tudi urejanje dovoljenj za prebivanje, študentu, ki je prvič v življenju sam in poleg tega še v tuji državi, zelo otežijo izkušnjo študijske izmenjave Erasmus+.