Šport je prikladno orodje za krepitev mehke moči v zunanji politiki

Savdska Arabija in njen položaj v mednarodni skupnosti

Dogajanje na nogometnih zelenicah širom Evrope se, z izjemo severa celine in zaključka evropskih klubskih tekmovanj, počasi umirja, fokus ljubiteljev nogometa pa se je že preselil na nogometno tržnico. Poletni prestopni rok je pred vrati in tudi to poletje bodo številni nogometaši zamenjali delodajalca. Za sladke skrbi določenih nogometašev skrbijo predvsem v Savdski Arabiji. V tej največji državi Arabskega polotoka so se namreč odločili, da bodo, v okviru projekta Vision 2030, skušali okrepiti in razviti elitno nogometno ligo ter do omenjenega leta domače prvenstvo ustoličiti med desetimi najboljšimi na svetu. Nedvomno gre za ambiciozen projekt, ki namerava vključiti nekatere vrhunske nogometaše.

To kar sedaj počnejo nogometni klubi v Savdski Arabiji ni posebna novost, saj smo že, skoraj vse, tudi že videli in doživeli. V preteklosti so namreč določeni nogometni klubi, iz nekoliko bolj 'eksotičnih'nogometnih dežel, že imeli intenzivne kampanje novačenja nogometašev z zajetnimi kupi denarja. Verjetno je odveč poudariti, da so se vsi tovrstni poskusi izjalovili.

Pred dobrim desetletjem je za pravi šok v nogometnem svetu poskrbel ruski klub Anži iz Mahačkale. Ta relativno nepoznan nogometni klub je leta 2011 prevzel milijarder Suleyman Kerimov. Sledilo je obdobje, ko sta se cedila med in mleko, Anži pa je v svoje vrste zvabil številne odlične nogometaše, kot so Roberto Carlos, Willian, Lass Diara in Samuel Eto'o. Slednji je ob prestopu leta 2011 podrl tudi rekord po višini plače, saj je bil najbolje plačan nogometaš s tem, da je na leto prejel 20,5 milijona evrov. Ker v klubu niso zabeležili bistvenih uspehov, se je že dobri dve leti po prevzemu, lastnik kluba odločil, da bo močno oklestil klubski proračun. V nadaljevanju so Rusi razprodali praktično vse nogometaše, posledično pa je klub postal popolnoma nekonkurenčen. Lani pa je klub dokončno ugasnil.

To kar sedaj počnejo nogometni klubi v Savdski Arabiji ni posebna novost, saj smo že, skoraj vse, tudi že videli in doživeli. V preteklosti so namreč določeni nogometni klubi, iz nekoliko bolj 'eksotičnih' nogometnih dežel, že imeli intenzivne kampanje novačenja nogometašev z zajetnimi kupi denarja.

Leta 2013, ko je Anži zašel v težave, je na jugu Azije vzniknil nov ambiciozen projekt. Tega leta se je rodila indijska Super liga. Osnovni namen te novonastale lige je bila popularizacija nogometa v eni od najbolj številčnih držav na svetu. Jasno je, da je potencial za rast velik, a pogosto to ni dovolj za uspeh. Nogometne klube so na začetku tekmovanja okrepili številni nogometaši, ki so, predvsem zaradi svojih let, postali nekonkurenčni za nastope v boljših evropskih klubih. V Indijo so se leta 2014 preselili angleški vratar David James, Francozi David Trezeguet, Mikaël Silvestre, Nicolas Anelka in Robert Pires, nemški branilec Manuel Friedrich, Italijani Marco Materazzi, Alessandro Nesta in Alessandro Del Piero ter Šved Freddie Ljungberg. Vsi omenjeni nogometaši so tam tudi sklenili svojo športno pot. Z odhodom nekdanjih superzvezdnikov v pokoj pa je upadel tudi interes za spremljanje nogometa v Indiji.

Nato pa so svojo srečo poskusili še Kitajci. Prve odmevne okrepitve so klubi uspeli privabiti v kitajsko Super ligo leta 2015. Takrat se je na Kitajsko preselil brazilski nogometaš Paulinho. Leto zatem so se mu pridružili še nekateri drugi južnoameriški nogometaši, kot npr. Ramires, Fredy Guarin in Jackson Martinez. V nadaljevanju pa so bogate ponudbe premamile še številne druge nogometaše. Bolje plačani nogometaši so na teden prejeli več kot 230.000 evrov. Po medijskem poročanju iz tistega zlatega obdobja kitajskega klubskega nogometa, naj bi Ezequiel Lavezzi prejel po 41,5 milijona evrov na leto. Številni drugi nogometaši pa so svoje bančne račune obogatili z več deset milijoni evrov, ki jih v evropskem nogometu ne bi prejeli. Kitajsko razmetavanje pa se je končalo leta 2020, ko je kitajska nogometna zveza omejila oz. določila najvišje izdatke. Finančno slabše ponudbe pa so številne igralce prepričale, da se vrnejo v Evropo.

Zdaj pa se je očitno tudi Savdska Arabija odločila, da bo s pomočjo nogometa in športne diplomacije krepila svoj položaj v mednarodnem prostoru. Te velike investicije poganjajo državna sredstva, saj je v preteklih tednih prišlo do tektonskih premikov v lastniški strukturi nogometnih klubov v Savdski Arabiji. Številni klubi so ali pa še bodo dobili nove lastnike. Kraljevi sklad Public Investment Fund, ki si med drugim, od leta 2021, lasti tudi 80 odstotkov angleškega prvoligaša Newcastle Uniteda, bo prevzel tričetrtinski delež v štirih klubih: Al Ittihad, Al Ahli, Al Nassr in Al Hilal. V začetku letošnjega leta se je v Al Nassr preselil Cristiano Ronaldo, ki s pogodbo in pokroviteljskimi pogodbami v Savdski Arabiji zasluži vrtoglavih 200 milijonov evrov letno. Samo športni del pogodbe naj bi bil vreden 90 milijonov evrov.

Nedvomno gre za zelo ambiciozen projekt, ki ima veliko finančno podporo, predvsem pa ima blagoslov kraljeve družine. S tem želi Savdska Arabija predvsem okrepiti svoj položaj v mednarodni skupnosti. Šport je namreč prikladno orodje za krepitev mehke moči v zunanji politiki.

To poletje pa se bosta Ronaldu pridružila še dva nogometna superzvezdnika, ki se počasi približujeta zaključku kariere, saj so njuni najboljši nogometni dnevi že minili. To sta Francoza Karim Benzema in N’Golo Kanté. Oba nogometaša bosta svojo športno pot nadaljevala v Al Ittihadu, kjer bosta prejela tudi krepko plačno povišico. Vsak bo namreč svoj bančni račun obogatil za sto milijonov evrov na leto. Seveda pa nogometni klubi iz Savdske Arabije, s svojimi bajnimi ponudbami, privlačijo tudi druge nogometaše.

Običajno gre za starejše nogometaše, ki bi radi v nogometni jeseni še dodatno zaslužili. Ti sicer posebne, športne dodane vrednosti ne nudijo, a po drugi strani, imajo pomembno sentimentalno, celo nostalgično vrednost v očeh ljubiteljev nogometa. V svetu družabnih omrežij se ta sentimentalna navezanost odraža v številu sledilcev. Prav tej logiki pa sledijo tudi odgovorni ljudje v Savdski Arabiji.

Z visokimi plačami skušajo v svoje klube zvabiti najboljše, predvsem pa najbolj priljubljene nogometaše. Ti bodo s seboj pripeljali zvesto falango navijačev in oboževalcev. Posledično naj bi se povečalo zanimanje javnosti za spremljanje tekem in nogometnega dogajanja v Savdski Arabiji. To pa naj bi se zrcalilo v višjih prihodkih iz naslova televizijskih in oglaševalskih pravic. Če v to enačbo dodamo še finančno močne pokrovitelje, v konkretnem primeru gre za podjetja, ki jih poganja denar kraljeve družine in naj bi z dolgoročnimi pogodbami zagotavljala več deset milijonov letno, bi rast praktično morala biti zagotovljena. Prav zato se zdi cilj, da bi Savdska profesionalna liga do leta 2030 zabeležila štirikratno rast prihodkov, še kako uresničljiv.

Nedvomno gre za zelo ambiciozen projekt, ki ima veliko finančno podporo, predvsem pa ima blagoslov kraljeve družine. S tem želi Savdska Arabija predvsem okrepiti svoj položaj v mednarodni skupnosti. Šport je namreč prikladno orodje za krepitev mehke moči v zunanji politiki. Če k temu dodamo še ne tako tihe želje, da bi Savdska Arabija gostila eno od večjih nogometnih športnih tekmovanj, potem je jasno, da si ta država z razkošnimi ponudbami nogometašem dobosedno kupuje ugled znotraj svetovne nogometnee družine.