Zadržano zeleni načrt

V četrtek, 22. junija, je bil na redni seji vlade sprejet osnutek posodobitve Nacionalnega energetskega in podnebnega načrta (NEPN), katerega namen naj bi bila odprava oziroma omilitev okoljske krize. Do njega so kritične številne civilnodružbene organizacije, zato so med sprejemanjem osnutka pred vladnimi prostori pripravile ljudsko podnebno skupščino. Ministrstvu za okolje, energijo in podnebje očitajo pretirano zadržanost pri spoprijemanju z okoljskimi težavami.

Posodobljena različica podnebnega načrta je sicer velikopoteznejša od prejšnje, predvideva večje zmanjšanje izpustov toplogrednih plinov v prometu, industriji, energetiki. Kljub večji širokopoteznosti pa različne civilnodružbene organizacije opozarjajo, da na podlagi posodobljenega načrta ne bo mogoče odpravljati okoljske krize. Tako se je na pobudo Mladih za podnebno pravičnost oblikovala Podnebna fronta, ki zahteva več odločnosti pri postavljanju okolijskih ciljev, podpira pa jo 48 organizacij, med njimi Filozofski inštitut ZRC SAZU, Greenpeace Slovenija, Sindikat Mladi plus, Slovenska filantropija in SVIZ.

Predstavnica Mladih za podnebno pravičnost Sara Štiglic je opozorila, da posodobljeni podnebni načrt še vedno ne dosega ciljev iz pariškega sporazuma, čeprav je ta za Slovenijo, ki je njegova sopodpisnica, zavezujoč: »Načrt v tem desetletju predvideva zmanjšanje izpustov zgolj za 37 do 40 odstotkov glede na leto 2005, čeprav bi se morali izpusti v tem obdobju skladno s pariškim sporazumom in ugotovitvami znanosti zmanjšati za okoli 65 odstotkov.«

Kritična je tudi do tega, da se načrt ne posveti varovanju ekosistemov in biotske raznovrstnosti, temveč v njih vidi le oviro za grajenje energetske infrastrukture. »Pri tem predvidi izjemno povečanje rabe biomase ne glede na vse škodljive posledice za biotsko pestrost ter se zaveže h gradnji velikih hidroelektrarn na zadnjih divjih in zaščitenih predelih slovenskih rek.«

Vladi Podnebna fronta očita tudi »brezbrižnost do socialnih stisk v družbi«, saj dokument razen kratkega razdelka o energetski revščini ne govori o ukrepih, s katerimi naj bi reševali socialne stiske, ki jih povzroča okoljska kriza. Pri tem zahtevajo, naj se neha ohranjati »mit o zelenem kapitalizmu«, torej vera v to, da je okoljsko krizo mogoče rešiti brez večjih sprememb gospodarske ureditve, ki je osredotočena na dobiček in rast, ter s tem povzroča okoljske in socialne stiske. Zeleno tranzicijo pa naj plačajo tisti, ki so za krizo najodgovornejši – lastniki kapitala in bogati, ne pa tisti, ki zaradi nje najbolj trpijo.

Na ministrstvu za okolje odgovarjajo, da se v Sloveniji Mladi za podnebno pravičnost zavzemajo za najvelikopoteznejše cilje in da niso reprezentativna organizacija celotne civilne družbe. Svarijo pred postavitvijo preveč radikalnih ciljev, ki lahko povzročijo negativen odziv prebivalstva. Pojasnjujejo še, da skušajo države članice EU cilje iz pariškega sporazuma doseči na ravni EU in da so nekatere članice zavezane k večjemu zmanjšanju izpustov kot druge. Kljub temu je EU sama zavezana le k 55-odstotnemu zmanjšanju izpustov, znanost pa priporoča 65-odstotno zmanjšanje.