Upravne sramote

Zakonca, mož in žena, državljanka Slovenije in državljan Maroka, sta lani želela urediti dovoljenje za prebivanje moža v Sloveniji. Njuni osebni podatki zaradi zaščite zasebnosti niso javni. Junija 2021 sta tako na upravno enoto na Tržaški cesti v Ljubljani odnesla vse potrebno za vložitev vloge. A namesto da bi bil to zgolj formalen postopek, se je zapletlo. Tam sta naletela na prvo uslužbenko, ki ju je zavrnila ter ju obtožila, da gre zgolj za »poroko za papirje«. A ni šlo zgolj za to. Tudi druga uslužbenka je ravnala podobno: možu preprosto ni izdala potrdila o prejeti vlogi za izdajo dovoljenja, ki jo je poslal po pošti.

Obiski upravnih enot in urejanje najrazličnejših dovoljenj za večino tujcev v Sloveniji pogosto pomenijo pravo moro. A ne gre le za kupe papirjev in ujemanje rokov, najbolj jih vedno znova pretrese zaničevalen odnos uslužbencev. »Upravne enote se včasih obnašajo, kot da so policaji med preiskavo kaznivega dejanja. Če se nanje obrne tujec, ga obravnavajo, kot da je nekaj naredil narobe – že zgolj zato, ker je iz tujine,« pove aktivistka organizacije Ambasada Rog Zana Fabjan Blažič.

Seveda ima država možnost podvomiti o verodostojnosti papirjev in tudi poroke. A to ni arbitrarna možnost uslužbencev. Prijavo o tem dogodku na Upravni enoti Ljubljana je zato obravnaval zagovornik načela enakosti Miha Lobnik. Odločba je jasna: uslužbenki sta posegli v Maročanovo pravico do svobode gibanja in v človekovi pravici zakoncev do spoštovanja njunega družinskega življenja in uživanja zasebnosti.

Prva uslužbenka, ki bi morala na okencu sprejeti vlogo, je namreč zakonca zavrnila brez preverjanja »fiktivnosti« poroke s postopki, kot sta intervju z zakoncema in preverjanje na naslovu prebivališča. Trdila je, da je Maročan v azilnem postopku in zato vloge ne more sprejeti, kljub temu da sta ji zakonca dopovedovala, da je postopek že končan. Uslužbenka je bila do zakoncev žaljiva in jima posmehljivo zastavljala osebna vprašanja o začetku njune zveze, jima grozila s kazenskimi sankcijami in ju spravljala v zadrego. Vse to, ne da bi sprožila predvideni zakoniti postopek preverjanja pristnosti zakonske zveze.

Čeprav bi uslužbenka lahko vsaj sprožila ta postopek, je vredno opozoriti, da je tudi preverjanje zelo ponižujoče, diskriminatorno, razloži Zana Fabjan Blažič. »V navzkrižnem intervjuju, ki je del postopka, na primer pare sprašujejo, kdaj sta prvič spala skupaj, kako je prišlo do zaroke in ali želita imeti otroke, kar jih spravi v zadrego in jih naredi še bolj nervozne. Tako poseganje v intimo je res nepotrebno.« Tudi preverjanje policije, ali zakonca živita na enakem naslovu, je velikokrat zelo invazivno.

A ta zgodba se tukaj še ne konča.

Za diskriminacijo ni mogoče kriviti individualnih uslužbencev na upravnih enotah. Za njimi stojijo usmeritve nadrejenih.

Po omenjenem obisku na upravni enoti sta zakonca pooblastila odvetnika za naslednje korake, v njunem imenu je poslal dokumentacijo upravni enoti in zaprosil za izdajo potrdila o vloženi vlogi. A v tem vmesnem času so Maročana ustavili in legitimirali policisti. Pokazal jim je osebni dokument in poročni list ter povedal, da je prek odvetnika vložil vlogo za dovoljenje za prebivanje. Ker pa ni imel potrdila, so ga želeli poslati oziroma »vrniti« na Hrvaško. Da bi to preprečil, je vložil prošnjo za azil. In seveda so ga posledično namestili v azilni dom. Pogoj za izpustitev pa je bilo seveda potrdilo o vloženi vlogi za prebivanje z ženo. A tega ni dobil zaradi arbitrarne odločitve uslužbenke, ki se je sama odločila, da ne bo spoštovala, da gre za družinskega člana državljanke Slovenije. Kasneje so na srečo Maročana po dolgem postopku izpustili domov.

Urad zagovornika načela enakosti je bil v svoji odločitvi jasen: pravica do družinskega življenja je človekova pravica, ki jo moramo spoštovati pri vseh. »Če v družinsko življenje poseže samovolja javnih uslužbencev, je to lahko za ljudi usodno. Povzroči lahko hude stiske ali celo tragedije. Prav zato mora biti v demokratični družbi delo javnih uslužbencev ves čas pod nadzorom pristojnih institucij.«

Na primer diskriminacije se je zdaj sicer odzvala tudi višja svetovalka Upravne enote Ljubljana Alexandra Gregorc s pojasnilom, da prva uslužbenka, ki vloge ni sprejela, ni več zaposlena na njihovi upravni enoti. »Novo vodstvo Upravne enote Ljubljana si bo skupaj z zaposlenimi prizadevalo, da do podobnih situacij v prihodnje ne bi prihajalo.«

Aktivist Ambasade Rog Miha Blažič - N’toko pravi, da za te primere diskriminacije ni mogoče kriviti le individualnih uslužbencev na upravnih enotah. Ti namreč prejemajo usmeritve nadrejenih, z leti pa se nekatere prakse, čeprav sporne, preprosto uveljavijo. »Uslužbenci pač delujejo bolj konservativno, da jih ne bodo slišali od nadrejenih. Rasistične in sporne prakse pa se potem zakoreninijo v delovanje upravne enote in jih je težko odstraniti.«