»Danes so dovoljene sanje, jutri je nov Loredan«

Ministrov odhod

Minister za zdravje, eden bolj priljubljenih politikov po vseh anketah zadnjega leta, je končno odšel. No, ne ravno prostovoljno, moral je podpisati odstopno izjavo. Sicer ni velika žrtev, vredna smiljenja, in za njim ne bomo žalovali, ampak tehnika odstopanja marsikaj pove – premier mu je izjavo nepričakovano serviral na mizo in v zadregi ni imel veliko izbire.

Ni dvoma, da omenjenega koraka ni naredil z veseljem, a je bil po opravičevanju Zoranu Jankoviću že drugič dotolčen, ker mu ni bilo dano, da odloča sam. Zato je kasneje zapisal: »Nisem več pripravljen opravljati te funkcije.« Kot že kdaj poprej se je zgodilo drugače od tega, kar trdijo medijski naslovi: strogo vzeto ni odstopil, bil je odstopljen.

Kdor je bral basnopisca Ezopa, je gotovo opazil, da je minister ravnal kot lisica, ki je pojamrala: »Nisem se več pripravljena stegovati po grozdju«. In pri tem zamolčala, da ga ne more doseči. Natančneje: da ima prepoved po stegovanju.

Konec neke ljubezni

»Gibanje Svoboda si je krepitev javnega zdravstva postavilo za ključni cilj in prioriteto že pred volitvami. Takoj, ko je bila vlada vzpostavljena, smo to določili kot prvo prioriteto vlade in koalicije. Z ministrom sva v zadnjih dneh opravila več pogovorov o tem, kako doseči cilj krepitve javne zdravstvene mreže, a žal sva ugotovila, da imava različne poglede,« je na tiskovni konferenci razloge za ministrov odhod kasneje odrezavo pojasnjeval predsednik vlade.

Izjava je malodane revolucionarna, kot bom pojasnil. Morda je celo prva tiste vrste, s katero je v zadnjem letu sploh spomnil na pomen javnega zdravstva. Celo kot prioriteto v programu. Omemba javnega zdravstva je ob nemajhni asistenci medijev postala čudežna tabu tema, o čemer sem že obširno pisal. Toda ali ta okoliščina ne ustvarja popolnega paradoksa, značilnega za sprenevedanje aktualne vlade: predsednik je ob ministru, ki je utiral poti privatizaciji zdravstva in h kateremu se je zaklinjal, češ on je največji poznavalec sistema in mu zato povsem zaupa, začel nenadoma vzhičeno odkrivati, da javno zdravstvo mora obstati! Kakšen obrat, kakšno zmagoslavje: pojem, ki je izginil iz besednjaka vlade, se je čudežno vrnil. Izginil je z radarjev že na ravni retorike, kaj šele ob vseh manjkajočih ukrepih, ki bi ga varovali. Zdaj je njegova obramba postala pravi alibi za ministrov odhod!

Zakaj je moral minister oditi

Ker ga Golob doslej ni pogrešal, bom postavil tezo, da s svojim pojasnilom ne misli resno in mu ne moremo verjeti. Že ime novega ministra bo verjetno razkrilo marsikaj o iskrenih namenih in če bo premier pameten, bo za nasvet, koga izbrati, gotovo vprašal Dušana Kebra. Težko si predstavljam, da bi o javnem zdravstvu pri nas kdo vedel več. Verjetno je malo možnosti, da se bo to zgodilo.

V zadnjih tednih se je zanka okoli ministrovega vratu zategovala na več frontah, vsi so zahtevali njegovo slovo. Stranka SDS je izbila sodu dno s svojo perverzno interpelacijo, spretnim političnim manevrom, v katerem se je razkrilo, da si dejansko želi Bešiča Loredana na funkciji ministra in ne, da mora oditi. Ko imaš v svoji vladi Janševega favorita, je to najbrž najhujše možno politično ponižanje, sploh če si zmagal na valu antijanšizma. Nižje ne gre.

Erik Brecelj je kot šef strateškega sveta za zdravstvo celo cinično izjavljal, da je bolje, da Slovenija sploh nima ministra, kot da ima sedanjega. Tudi tukaj nižje ni šlo in po nekaterih informacijah je ključen razlog za ultimat ministru z odstopno izjavo bila prav grožnja, da se bo svet razpustil, če ne odide. K temu dodajmo še civilno iniciativo Glas ljudstva, ki je že od samega začetka skoraj tedensko nastopala proti ministru za zdravje in odpirala oči glede dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja. Ironično je Bešiča Loredana ves čas zagovarjal samo še premier. No, seveda tudi zdravniki in Fides, najbrž vsi lobiji in zavarovalnice.

Da bi bila mera popolna, se mu v stranki popolno podporo izrekali še nekaj dni nazaj. Zato se je na tiskovki moral premier kar pošteno pretvarjati z vtisom, da se je nezadovoljstvo v Gibanju Svoboda do njega v zadnjem času okrepilo. Res nenavadno, saj so člani stranke do konca v en glas zagotavljali, da za njim trdno stojijo. Vsaj tako kot Fides in Branko Grims, ki sta po odstopu potočila največ solz.

Logično in pričakovano

Ob vsej enotni podpori, pa tudi po izjavi Urške Klakočar Zupančič v nastopu v Odmevih, kjer je le nekaj ur pred prisilnim odstopom čustveno pojasnila, da stoji za ministrom, nikakor ne drži, da je bil ta »logičen in pričakovan«. Takšen Golobov opis je znova smešno neprepričljiv. Če celo priznaš, da si zahteval njegov odhod, ga res ne moreš označiti za logičnega. Razen če imaš v mislih logiko prisile.

Če ob vsem zaklinjanju, da mora ostati, odkrivaš pričakovanost odstopa, preprosto blefiraš. In če sam na koncu zahtevaš odstop, ta res ni pričakovan. Razen če imaš v mislih pričakovanost reakcij na svoje ultimate. Zdaj zanesljivo precej bolje razumemo, kaj pomeni nenadno odkrivanje pomena javnega zdravstva v premierjevi govorici. Postalo je priročen alibi v stiski, ko se moraš znebiti osebe, ki si jo frenetično ščitil in zagovarjal, s tem pa privatizacijo zdravstva.

Premier je Bešiča Loredana vedno opisoval z izbranimi besedami, kot nekakšnega tesnega prijatelja, ki mu povsem zaupa – sicer ne dovolj, da ne bi raje kar sam vodil zdravstvene reforme. Njune deklarirane ljubezni je nepričakovano in ne pričakovano konec, zato se je čudežno obudilo upanje vseh, ki bi radi ustavili zdravstvene lobije, interesne klike in zasebne interese. Ker je sam vodil koordinacijo zdravstvene reforme, je z ultimativnim odstopom Golob najbolj grajal samega sebe, ne da bi se tega zavedal.

Državljanke in državljani bomo znova upali in trepetali, kakšen bo nov minister in kam bo zavila zdravstvena barka po njegovi odločitvi. Res na bolje? Kot je nekdo zapisal: »Danes so dovoljene sanje, jutri je nov Loredan.«

**Avtorjev komentar je bil najprej objavljen na spletnem blogu IN MEDIA RES**