Prihaja epidemija raka med mlajšimi?

V zadnjih 30 letih so po podatkih britanskih in ameriških znanstvenikov porasli primeri raka med milenijsko populacijo. Razlogi za večanje rakavih obolenj naj bi bili močno povezani s sodobnim amerikaniziranim načinom življenja. Povečanje pa naj bi bilo tako izrazito, da so vodilni epidemiologi predlagali, da bi ga morali imenovati epidemija.

Raziskava Inštituta za meritve in vrednotenje zdravja na Medicinski fakulteti Univerze v Washingtonu – katere naročnik je bil britanski dnevnik Financial Times – je pokazala rast rakavih obolenj med mlajšimi od petdeset let. V zadnjih treh desetletjih je stopnja raka v skupini G20, dvajsetih največjih in najhitreje rastočih gospodarstev, naraščala hitreje pri ljudeh, starih od 25 do 29 let, kot pri katerikoli drugi starostni skupini — med letoma 1990 in 2019 je narastla kar za 22 odstotkov. Prav tako so stopnje za 20- do 34-letnike v teh državah na najvišji ravni v zadnjih 30 letih. Število primerov raka pri starejših od 75 let pa se je zmanjšalo. »Starost je še vedno največji dejavnik tveganja za nastanek raka, saj približno 90 odstotkov vseh rakov prizadene starejše od petdeset let. Povečanje med mlajšimi starostnimi skupinami pa je vseeno pomembna sprememba,« je za Financial Times povedala izvršna direktorica britanske organizacije Cancer Research UK Michelle Mitchell.

Da so napovedi za pojavnost ali incidenco raka slabe, potrjuje tudi profesorica onkologije na Medicinski fakulteti Univerze v Ljubljani Tanja Čufer. »Rak je glavni razlog za umrljivost v zahodnem svetu že nekaj časa, zato tam najbrž ni več veliko prostora za povečanje, rast se tako najbolj grobo kaže v manj razvitih državah,« pravi. Prej so tam glavne javnozdravstvene probleme pomenile okužbe, kot so malarija, HIV in druge infekcijske bolezni. Ker pa je teh zdaj manj, rak prihaja na površje in ga zato tudi tam več zaznavajo. Kljub podatkom v omenjeni raziskavi pa Register raka Slovenije večjega porasta števila rakavih obolenj med mladimi v primerjavi s starejšimi doslej ni zaznal, ob čemer pa število primerov v vseh starostnih skupinah brez dvoma raste, opozarja Tanja Čufer. Zagotovo pa bodo mladi, rojeni v tem stoletju, v svojem življenju dovzetnejši za zbolevanje za rakom.

Vzrok za epidemijo raka med mladimi bi po mnenju znanstvenikov, ki so sodelovali v raziskavi washingtonske univerze, lahko tičal v vrstah raka, ki jih največkrat prizadenejo. Med skupino mladih od 15 do 39 let se je število primerov raka debelega črevesa in danke v državah G20 v zadnjih tridesetih letih povečalo za 70 odstotkov. V primerjavi s tem pa se je število primerov raka vseh vrst po podatkih raziskave povečalo (le) za 24 odstotkov. Tudi analiza Ameriškega združenja za boj proti raku na podlagi ameriških podatkov o pojavnosti in umrljivosti zaradi raka kaže, da bo letos več primerov kolorektalnega raka pri ljudeh, mlajših od petdeset let. Največje povečanje raka pri mladih je torej v prebavilih, pa tudi v požiralniku, želodcu, trebušni slinavki, žolčevodu, jetrih in žolčniku. Zakaj? Zakaj je pri nas drugače?

V zadnjih treh desetletjih je stopnja raka v skupini G20 naraščala hitreje pri ljudeh, starih od 25 do 29 let, kot pri katerikoli drugi starostni skupini.

Vse kaže, da so spremembe v prehrani in načinu življenja, ki so se začele sredi prejšnjega stoletja, vsaj del ključa do uganke. Onkolog in gastroenterolog na kliniki Mayo v ZDA Frank Sinicrope, ki se posebej zanima za zgodnji pojav raka debelega črevesa in danke, je za Financial Times povedal, da pojavnost te bolezni izrazito narašča med ljudmi, rojenimi v šestdesetih letih 20. stoletja ali pozneje. Ti so pripadali prvi generaciji, ki je bila od otroštva izpostavljena moderniziranim načinom prehranjevanja ter spremembam življenjskega sloga, ki so takrat začeli postajati norma zahodnega sveta. Tanja Čufer pa poudarja, da predvsem milenijci, rojeni torej po letu 1980, in mlajši že ves čas živijo v okolju z nezdravimi navadami, kar je zagotovo eden izmed razlogov za rast rakavih obolevanj med njimi. »V takšen način življenja spada hitra hrana s preveč ogljikovimi hidrati in premalo zelenjave, vedno bolj polna konzervansov in aditivov, ki gotovo vplivajo na tveganje zbolevanja za rakom. Na to vplivata tudi bolj sedeč način življenja in ionizirajoče sevanje vseh naprav, ki nas konstantno obkrožajo. Tudi raka pljuč, za katerega smo upali, da ga bomo s prepovedjo kajenja končno premagali, ne bomo izkoreninili. Vedno več je namreč podatkov, da je onesnaženost zraka močan dejavnik tveganja za zbolevanje za rakom pljuč, ne le kajenje,« pove. Poleg tega na incidenco raka vplivajo tudi otroška debelost sama po sebi, ki je v zadnjih desetletjih postala velik problem v zahodnih državah, in spreminjajoči se spalni vzorci zaradi vedno hitrejšega tempa življenja. Ne gre pa vedno le za to, da so tisti, ki zbolevajo za rakom, žrtve nezdravega okolja, temveč vlogo pri dovzetnosti za rakavo obolenje igra tudi genetika. »Ljudje, ki imajo prirojene genetske spremembe, ki pomenijo večje tveganje zbolevanja za rakom, zbolevajo mlajši in imajo tudi večje tveganje za zbolevanje za več vrstami raka. Dejavniki okolja in prirojene genetske spremembe skupaj so kot tempirana bomba. Tem zato svetujejo genetsko testiranje in genetsko svetovanje ter svetovanje o preventivnih ukrepih za celotno družino,« razloži Tanja Čufer.

Več obolevanja za rakom pri mladih bi lahko pripisali tudi posledicam tržne družbe, v kateri živimo. V drugi polovici 20. stoletja se je namreč obseg zaužitih zdravil znatno povečal. »Zdravniki in tudi bolniki pogosto ne pretehtamo dovolj, ali je zdravilo res potrebno in kakšni so možni neželeni učinki zdravila. Verjetno bi to naredili bolj poglobljeno, če bi pri prevzemanju zdravil uvedli način minimalne participacije, kot so to storili v razvitejših socialnih državah na severu Evrope. Participacija bi lahko veljala kot nekakšna varovalka, zaradi katere bi o zdravilu, njegovih učinkih in stranskih učinkih bolje razmislili. Podobno je s kontracepcijo, ki je lahko dostopna, kar je seveda pravilno, potekati pa bi moralo tudi ozaveščanje o neželenih učinkih kontracepcijskih tablet in hormonskih terapij,« razloži. Eden izmed razlogov za povečanje primerov raka dojke so namreč tudi reproduktivne navade sodobnih žensk. Te v sodobnem času namreč ne rodijo prvič pri 18 letih, ne bodo rodile in dojile deset otrok in tudi ne bodo živele brez kontracepcije, s čimer seveda ni nič narobe. »Manjka pa zavedanja, da nerojevanje, pozno rojevanje in nedojenje, daljše neprekinjeno jemanje kontracepcijskih tablet ter nadomestno hormonsko zdravljenje zvišujejo tveganje za raka dojke,« pravi Tanja Čufer.

Poleg tega lahko uporaba antibiotikov in zdravil na splošno vpliva na posameznikov mikrobiom – približno 100 trilijonov mikrobov, ki živijo večinoma v našem črevesju. To naj bi imelo ključno vlogo pri splošnem zdravju, tudi s prebavo in uravnavanjem imunskega sistema, ter naj bi tudi ščitilo pred bakterijami, ki povzročajo bolezni, in pomagalo pri proizvodnji vitalnih vitaminov. Poleg že omenjenih razlogov bi lahko tudi spremembe v mikrobiomu povečevale dovzetnost za raka. Tudi za te spremembe pa lahko krivimo sodobne prehranske navade, saj naj bi uživanje hrane z visoko vsebnostjo nasičenih maščob in sladkorja spremenilo sestavo mikrobioma na načine, ki lahko škodijo zdravju posameznika.

Vse kaže, da so spremembe v prehrani in načinu življenja, ki so se začele sredi prejšnjega stoletja, vsaj del ključa do uganke povečanih stopenj raka.

Zdi se tudi, da je povečanje primerov raka v bogatih zahodnih državah zdaj našlo zapoznel odmev v revnejših delih sveta. Tam se je amerikanizacija družbe zgodila desetletja pozneje kot na primer v zahodni Evropi. Raziskava Financial Timesa kaže, da je stopnja raka pri mladih rastla znatno hitreje v državah z višjim srednjim dohodkom, kot so Brazilija, Rusija, Kitajska in Južna Afrika, kot v državah z visokimi dohodki (53 odstotkov v primerjavi z 19 odstotki). Podobno tudi povečanje kajenja in uživanja alkohola v nekaterih državah v razvoju zmanjšuje razliko v zbolevanju za rakom med bogatimi in revnejšimi državami. Tanja Čufer dodaja, da je porast nekaterih vrst raka odvisna tudi od okolja. »Rak debelega črevesa je na primer postal velik problem Latinske Amerike, ko sta prišla tja iz Severne Amerike hitra hrana in otroška debelost. Podobno pa se je zgodilo tudi v vzhodni Evropi, ki je tržne kapitalistične navade z Zahoda prevzela zelo hitro in v polni meri,« razloži.

A britanski Financial Times, ki je vodilni svetovni finančni dnevnik, se je raziskovanja raka lotil tudi kot poslovnega vprašanja. Porast zgodnjega pojava raka pač ni le skrb zdravstvenega sistema, ampak tudi gospodarstva. Zdravljenje raka ogromno stane, tisti, ki preživijo bolezen, pa so dodatno izpostavljeni večjemu tveganju dolgotrajnih stanj, kot so neplodnost, bolezni srca in ožilja ter sekundarni raki. Po raziskavi Financial Timesa bi lahko na svetu zaradi raka od leta 2020 do 2050 porabili 25,2 bilijona ameriških dolarjev glede na stroške leta 2017. In če bodo za rakom zbolevali vedno mlajši, bo gospodarsko breme veliko večje, ker se bo delovno sposobno prebivalstvo, ki lahko prispeva h gospodarski rasti, ukvarjalo s premagovanjem raka. Zato si zdravniki, ki se zavedajo, da so zgodnji raki veliko bolje ozdravljivi in imajo manj kasnih posledic, prizadevajo, da bi se znižala starost za upravičenost do presejalnih programov, do njih so zdaj večinoma upravičeni šele v poznejših srednjih letih. Pa je to res rešitev?

V Sloveniji veliko sredstev in energije namenjamo prav sekundarni preventivi raka oziroma presejanju, odkrivanju raka pri zdravih, pojasnjuje Tanja Čufer. »Vsekakor gre za pomembno točko in verjetno bi bilo smiselno razmisliti o tem, da bi nekatere presejalne programe razširili še na mlajše populacije. Vendar pa je čas, da se Slovenija začne zavedati, da je obvladovanje raka precej več kot presejanje. Tu smo dosegli zadovoljivo raven, izboljšati pa se moramo še na drugih področjih. Izboljšati moramo na primer hitro diagnostiko ob prvih znakih raka in izobraževanje vseh zdravnikov o raku. Prav pri mladih se pogosto pozabi, da je vzrok težavam lahko tudi rak in se zamuja z diagnostiko in zdravljenjem,« pove. Presejanje je za zdaj priporočeno za iskanje raka dojk, raka materničnega vratu in raka debelega črevesja, veliko pa je govora, da bi ga razširili tudi na rak pljuč in rak prostate.

Ko slišimo besedo rak, sta pri večini prvi odziv šok in strah, sploh pri mlajših, ki dobijo diagnozo, saj ima v naši družbi ta bolezen zelo negativen prizvok. A panika ni vedno upravičen odziv. »Premalo je zavedanja, da veliko rakov, kot sta papilarni rak ščitnice pri mladih in rak prostate pri starejših, ni agresivnih in je včasih najbolje, da po diagnozi zdravniki nič ne ukrepamo. Takšen ‘watch and wait’ pristop omogoča izbranim bolnikom dobro kontrolo rakavih bolezni brez neželenih učinkov zdravljenja. Niso vsi raki enako usodni in ne pomenijo vsi enakega problema za posameznika in družbo. Je pa res, da tudi ti raki višajo incidenco raka, kljub temu da redko zasevajo in ne delajo problemov,« pravi Tanja Čufer. Dobra novica je tudi, da se preživetje bolnikov z rakom veča in da umrljivost, zlasti v razvitem svetu, pada. »Rak se danes zgodaj diagnosticira in se bolje zdravi, tako da postaja dobro obvladljiva kronična bolezen. Zlasti v okoljih, ki v zdravljenje in razumevanje raka vlagajo ustrezne vire in energijo. Imajo pa te družbe vedno več preživelih, kar terja več vlaganja v posebno rehabilitacijo tistih, ki preživijo raka, ter skrb in podporo pri njihovi umestitvi v družbo,« razloži. Dodaja pa, da v Sloveniji o raku še vseeno ne govorimo dovolj. »Premalo govorimo o tem, da imamo v Sloveniji trenutno že 100.000 ljudi, ki so preživeli raka, kar je dobro. Ne pogovarjamo se o tem, da jih je treba rehabilitirati in jim pomagati, da se vrnejo v aktivno življenje. Veliko razmišljamo in se pogovarjamo samo o tem, kako bi raka preprečili, kar pa še zdaleč ne zajema celotnega spektra obvladovanja raka,« pojasnjuje Tanja Čufer. Izziv za rojene po letu 1980 bo doumeti, da rak postaja kronična bolezen, s katero bodo morali ljudje živeti, se po zdravljenju rehabilitirati in spet vključiti v družbo.

»Vprašanje je, ali porast primerov v zadnjih nekaj desetletjih pomeni vrh veliko večje epidemiološke ledene gore, « so še zapisali v članku Financial Times. Obstaja namreč možnost, da imajo otroci, mladostniki in mlajši odrasli vse življenje večje tveganje za raka v primerjavi s starejšimi generacijami. Isti dejavniki tveganja pa lahko povzročijo tudi nagnjenost k boleznim, kot sta sladkorna bolezen in vnetna črevesna bolezen, kar kaže na trajno večje breme kroničnih bolezni v prihodnosti. Pa smo na to epidemijo sploh pripravljeni? Tanja Čufer meni, da je ves svet premalo pripravljen na epidemijo raka, ki prihaja. »Zelo velike razlike se kažejo med bolj razvitim in manj razvitim svetom in v slednjem bo rak postajal še večji problem. Zahodna Evropa in ZDA so se ozavestile in začele vlagati v izobraževanje, raziskovanje, zgodnje odkrivanje ter zdravljenje rakavih obolenj že pred desetletji, kar se kaže v njihovem že okoli 70-odstotnem petletnem preživetju raka. Druge bolj vzhodne države pa na tem področju bolj kot ne capljajo za njimi,« navaja znanstvenica.