Kaj čaka osnovne šole?

V osnovnošolskem izobraževanju, ki čaka na obljubljeno reformo, se obeta nekaj novosti: več športa, več obšolskih dejavnosti, večja vloga nacionalnega preverjanja znanja (NPZ) pri vpisu učencev v srednje šole. Uvajali naj bi se tudi novi predmeti, kot sta drugi tuji jezik in računalništvo in informatika. Omenjene rešitve pa med nekaterimi zaposlenimi v šolstvu in vodilnimi v stroki zbujajo precej pomislekov. Zakaj in kaj se sploh dogaja v zvezi s šolsko reformo?

Januarja se je dela lotila delovna skupina za pripravo nacionalnega programa vzgoje in izobraževanja, katere naloga je oblikovanje programa razvoja vzgojno-izobraževalnega sistema za prihodnjih deset let. Hkrati poteka prenova nekaterih sistemskih rešitev in ključnih programskih dokumentov izobraževalnih programov. Junija se je končala javna razprava o spremembi zakona o osnovni šoli. Predlog spremembe zakona, ki ga je pripravilo ministrstvo za vzgojo in izobraževanje, med drugim povečuje vlogo NPZ, katerega rezultat naj bi odločilneje vplival na razvrščanje za vpis v srednjo šolo. Hkrati naj bi bil NPZ obvezen tudi za tretješolce. Največ pomislekov pa zbuja predlog o obveznih dveh tujih jezikih; prvi bi bil obvezen že v prvem razredu, drugi v sedmem. Načrtovalci šolske politike so si zamislili tudi nov koncept razširjenega programa osnovne šole.

Vsi ti predlogi in zakonske rešitve so med nekaterimi pedagogi in člani delovne skupine za pripravo nacionalnega programa vzgoje in izobraževanja dvignili precej prahu. Z učinki, ki jih bo imela šolska reforma, in s tem, kako je zastavljena, se denimo ne strinja profesor na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani (UL) in pedagog Robi Kroflič. »Glavno težavo vidim v tem, da je reforma financirana iz evropskega sklada za odpornost in okrevanje. Da smo denar zanjo dobili, pa so bile dane nekatere vsebinske zaveze. Čeprav se z reformo ukvarja skupina strokovnjakov, so pod površjem tisti, ki so poslali vlogo za finančno injekcijo, že vnaprej predvideli, v katero smer naj bi spremembe šle.« Podobne pomisleke so izrazili nekateri člani omenjene delovne skupine. Po njihovih besedah je ministrstvo s predlogom zakona prehitelo njihovo delo in mimo njih posegalo na ključna področja osnovnošolskega izobraževanja z rešitvami, ki niso bile celovito premišljene. Ministrstvo je pri predlogu zakona spomladi vseeno vztrajalo, temu pa je sledil odstop tretjine članov delovne skupine. Šolska reforma namreč ne šteje kaj dosti, če se pri njej ne upošteva široko mnenje stroke.

Pa je hitro uvajanje novih predmetov res tako preprosto in smiselno? O tem dvomi profesor na Filozofski fakulteti UL Damijan Štefanc, ki je prav tako izstopil iz delovne skupine. »Vem, da so apetiti po tem, da bi novi predmeti vstopali v osnovnošolski prostor, precejšnji. Moramo pa upoštevati, da je število ur, s katerimi lahko obremenimo učence, omejeno. To pomeni, da lahko predmete dodajamo tako, da ure za nov predmet jemljemo drugim predmetom.« Podobno meni Kroflič, ki opozarja, da je osnovnošolski predmetnik že zdaj zelo natrpan. Če naš šolski predmetnik na primer primerjamo s tistim v angleških šolah, je naša verzija njihovega naravoslovnega predmeta že zdaj razdrobljena na dodatne znanstvene discipline.

Da so bile v zadnjih letih v slovenski izobraževalni sistem spremembe vpeljane zelo parcialno in brez premisleka o celotnem sistemu, meni tudi vodja delovne skupine za pripravo nacionalnega programa vzgoje in izobraževanja ter dekan Pedagoške fakultete UL Janez Vogrinc. »Izvajali smo različne poskuse z zamislijo, da se bodo prenesli v sistemsko rešitev, pa se to kljub dobrim rezultatom ni zgodilo. Hkrati se dogajajo zelo pomembne spremembe v družbi, doživeli smo velik tehnološki napredek, pojavilo se je zavedanje o pomenu varovanja okolja in skrbi za zdravje in vse to se mora odražati tudi v vzgojno-izobraževalnem sistemu.«

Več računalnikov?

Ena od najpomembnejših sprememb je povezana z digitalizacijo. Pojavila se je zamisel, propagiral jo je nekdanji minister za digitalno preobrazbo Mark Boris Andrijanič, da bi v osnovne šole uvedli predmet računalništvo in informatika, pri katerem naj bi otrokom omogočili pridobivanje znanja s tega področja. A otroci že tako ali tako veliko uporabljajo telefone, tablice in druge naprave. Tudi zaradi tega se vedno več šol v tujini odloča za prepoved rabe zaslonske tehnologije, saj pretirana raba negativno vpliva na razvoj možganov in zbranost.

Kako torej v izjemno digitaliziranem svetu učencem postaviti meje, a jih o tehnologiji vseeno kakovostno poučiti? »Živimo v svetu, kjer je zaslonska tehnologija dominantna, ne moremo se slepiti, da učenci z njo nikoli ne bodo prišli v stik. Težava je v tem, da je veliko otrok tej tehnologiji na škodljive načine izpostavljenih že v domačem okolju. Šola bi zato morala biti prostor, kjer otroci prihajajo v stik s sodobnimi tehnologijami na bolj premišljen, kritičen, pedagoško produktiven način,« meni Štefanc in dodaja, da je pomembno, kako to tehnologijo vnesti v šole tako, da bodo učenci razumeli mehanizme njenega delovanja in vplive, ki jih ima lahko na družbo in ljudi. Učenci bi torej morali že v osnovni šoli usvojiti temeljno računalniško znanje in vsaj do neke stopnje razviti digitalno pismenost. »Morali bi se naučiti, v kakšne namene je smiselno uporabljati računalnik in drugo tehnologijo, kaj pomeni varna raba interneta, na kakšne nevarnosti lahko naletijo na spletu in podobno,« dodaja Vogrinc.

Pri uvajanju takšnega predmeta pa se hitro zaplete. Pojavlja se vprašanje, kdo ga bo poučeval in kako. Štefanc poudarja, da je težko zagotoviti »ustrezen pedagoški kader na tistih področjih, kjer imajo ljudje s specifično izobrazbo boljše karierne priložnosti zunaj javnega sektorja. Če pa se temu izognemo in digitalna znanja zagotavljamo pri že obstoječih predmetih, je na področju tehnologije in računalništva najprej treba usposobiti učitelje.« Poleg tega je treba takšen predmet danes, ko so v generaciji osnovnošolskih otrok mobilne naprave vedno več v rabi, v izobraževanje vključiti res previdno. »Jasno je, da je to del realnosti, in do tega se mora opredeliti tudi šola, digitalizacijo pa vseeno vidim kot ključno sestavino poučevanja pri vseh predmetih in ne v okviru posebnega predmeta,« o tem predmetu meni Robi Kroflič.

Pomembno je torej, da je tehnologija v izobraževanje vpeljana spretno in s pravim razlogom. Slabo je, če jo učitelji v podaljšanem bivanju uporabljajo le zato, da predvajajo risanke, saj bi z njo učence lahko vzgojili v tehnološko kritične subjekte. »Z morebitno uvedbo računalništva kot samostojnega predmeta naj se učenci naučijo, kako uporabljati računalnik na smiseln način in kako se tudi zaščititi pred negativnimi posledicami, ki jih prinaša uporaba spleta in sodobne tehnologije. Predvsem pa je treba učence naučiti, kako prepoznati spletne zlorabe in kako se pred njimi zaščititi,« pravi Vogrinc.

Več tujih jezikov?

Veliko se je govorilo o drugem tujem jeziku v osnovnih šolah. Čeprav je učenje jezikov v sodobnem svetu dobra popotnica za prihodnost, je bilo uvajanje novega obveznega tujega jezika deležno precej neodobravanja. Pomisleki se nanašajo predvsem na položaj učencev, ki se v šoli šele začnejo učiti slovenščine, saj ta ni njihov materni jezik. S tem se strinja tudi Štefanc, ki pravi, da ni težava v uvedbi tujega jezika, ampak v načinu, na katerega bodo učenci vse to znanje usvojili.

Eden od ciljev jezikovne politike EU naj bi bil, kot poudarja Vogrinc, da vsak državljan EU poleg maternega jezika obvlada še dva. »Bilo bi prav, da končno sprejmemo sistemsko rešitev, ki bo vsem učencem omogočila učenje tujih jezikov. Pri tem pa je treba premisliti, kaj to pomeni za učence priseljence, ki se morajo naučiti tudi slovenščine, in šolarje, ki živijo ob meji in na dvojezičnih območjih. Zagotovo bo treba upoštevati nekatere izjeme. Zavzemam se torej za kakovostno javno šolstvo, kjer bodo prav vsi učenci imeli možnost za optimalen razvoj, in tudi za to, da se lahko zastonj naučijo tujih jezikov – torej tudi tisti učenci, katerih starši si ne morejo privoščiti jezikovnih šol in ki se morda sami niti ne zavedajo, kako pomembno je znanje tujih jezikov za njihovega otroka.«

Več športa in še česa

V šolah naj bi uvedli tudi več športa, pomembno je, da se učenci vsak dan gibajo. Še posebej, ker je med osnovnošolskimi otroki vedno več anksioznosti, depresije in podobnih stisk.

Šport in likovni pouk sta bila včasih mišljena kot predmeta, pri katerih se učenci lahko izražajo z gibanjem in ustvarjalnostjo. Zdaj sta ta predmeta bolj enaka drugim, saj morajo učenci tudi tu izkazati znanje in nekatere veščine, ki pa jih je na tem področju težje meriti, poudarja Kroflič. »Pri umetnosti se učenci učijo opisov različnih umetniških del in se vedno manj pogovarjajo o tem, kako jih sami dojemajo. Sam vidim večjo priložnost v tem, da bi se šole povezovale z različnimi kulturnimi ustanovami in umetniki, ki bi skupaj z učitelji izvajali del pouka z uporabo umetnosti.«

Poleg tega prenova čaka tudi razširjeni program, h kateremu sodijo podaljšano bivanje, neobvezni izbirni predmeti, šola v naravi, dodatni pouk, dopolnilni pouk in krožki. »Ta program za učence ni obvezujoč in je namenjen izobraževanju ter pridobivanju znanja na področjih, za katera učenci kažejo več zanimanja. Večina otrok pa se vsaj podaljšanega bivanja udeležuje tudi zaradi socializacije in možnosti, ki jih ponuja za sistematično in strokovno podprto samostojno učenje, zato je ta del programa zelo pomemben,« dodaja Štefanc.

Preverjanje znanja

In NPZ? Kot že zapisano, naj bi imel v prihodnosti večjo težo pri vpisovanju v srednjo šolo, kolikšno, še ni jasno. Danes NPZ učenci, pa tudi nekatere šole ne jemljejo resno. Mišljen je sicer kot mehanizem za ugotavljanje, ali učenci dosegajo raven znanja, kakršno naj bi med osnovnošolskim izobraževanjem pridobili, pokazal pa naj bi tudi, v kateri od regij, občin ali šol imajo težave. Takšno je bilo pred desetletji vsaj izhodišče za uvedbo tega preverjanja. »Pomembno je, da si odgovorimo na vprašanje, kaj hočemo z NPZ doseči. Lahko bi bil uporabno orodje, ki bi pokazalo, kako dobro smo v prvih treh letih šolanja opismenili otroke. Če tega ne storimo dobro, je to zelo slaba popotnica za naprej. Kasneje, v šestem razredu, bi lahko z NPZ ugotavljali, ali smo stanje popravili. Če torej želimo realno sliko, mora biti NPZ obvezen za vse otroke. Predvideni pa morajo biti koraki, ki bodo storjeni po tem, ko se v nekaterih šolah pokažejo slabosti. Kaj torej storiti? Ni največja težava nacionalno preverjanje kot takšno, treba je vedeti, kakšna je njegova vloga v šolskem sistemu,« še meni Štefanc.

Če naš šolski predmetnik na primer primerjamo s tistim v angleških šolah, je naša verzija njihovega naravoslovnega predmeta že zdaj razdrobljena na dodatne znanstvene discipline.

S tezo, da lahko v tretjem razredu NPZ identificira učence, ki imajo težave z bralno pismenostjo, kar je med učenci v Sloveniji razmeroma velika težava, se strinja tudi Vogrinc. »Pomembno je, da se učenci, ki imajo težave, čim prej identificirajo in se naredi načrt, kako njihovo pismenost izboljšati. NPZ omogoča učiteljem, ravnateljem, učencem, njihovim staršem dodatno in drugačno informacijo, kot jo prejmejo na podlagi preizkusov, ki jih sestavijo učitelji.« NPZ naj bi v devetem razredu še ohranjal formativni namen povratne informacije za učence, poleg tega bi ob vpisu v srednje šole z omejitvijo lahko deloval kot eno od meril. Vogrinc poudarja, da so analize pokazale, da so učenci, ki na NPZ dosegajo boljše rezultate, uspešnejši tudi v srednješolskem izobraževanju.

Kaj pa sprejemni izpiti? Bi bili boljši od rešitve, pri kateri bi o vpisu v srednje šole deloma odločal učni uspeh v zadnjih treh letih šolanja in deloma rezultat NPZ? Štefanc tej zamisli ni naklonjen: »To bi pomenilo, da bi vsaka srednja šola imela specifične sprejemne izpite. Hkrati je mogoče celo, da učenec, ki bi se nanje prijavil, ne bi opravil nobenega. Gre za metodološko manj dodelan instrument, kot so NPZ, ki jih na nacionalni ravni pripravlja skupina metodoloških strokovnjakov in so enaki za vse učence. Pri sprejemnih izpitih se lahko zgodi, da šole ugotavljajo, ali imajo kandidati znanje, ki bi ga v programu, za katerega se potegujejo, šele morali pridobiti, kar je bilo mogoče opaziti že pred leti, ko so sprejemni izpiti potekali za vpis na fakultete.« Tudi danes že obstaja možnost kombinacije sprejemnih izpitov in upoštevanja uspeha na maturi, a se zanjo fakultete le redko odločijo.

Inflacija petic

Sporno je tudi ocenjevanje znanja, saj je v osnovnih šolah vedno več učencev, ki se na ocenjevalni lestvici uvrščajo najviše, kar napeljuje na sklep, da med otroki tako rekoč ni razlik, poudarja Štefanc. »Dogovoriti bi se morali, kaj bomo naredili z internimi ocenami, saj to, da v osnovnih šolah močno prevladujejo odlične in prav dobre ocene, ne odraža vedno znanja, ki ga učenci izkažejo.«

Težava z ocenjevanjem je povezana s težnjo po objektivnem ocenjevanju na vseh področjih, meni Kroflič. »Manjka različnih doživljajskih vidikov in načinov razmišljanja, ki se pri učencih ne spodbujajo dovolj. Na otroka tako pritiskajo starši, šola, ki je odvisna od uspeha svojih učencev, in on sam.« Dodaja, da bi lahko poleg točkovanja vnesli še drugačne elemente ocenjevanja. To bi omejilo predstavo, da se otroci učijo le za točke in ocene.

Ni pomembno samo, kaj se bo zgodilo z NPZ ali kateri novi predmeti se bodo uvajali, pomembnejša je celotna slika celotnega slovenskega izobraževalnega sistema, ki bi moral biti kakovosten in pravičen. Čeprav se v šolstvu nekaj premika, je potrebnih še precej premislekov, saj reforme ne bo mogoče izpeljati s hitrimi in nepremišljenimi rešitvami. Tudi oziranje po evropskih sosedah in iskanje dobrih praks v tujini ni preprosto, ker je vsak šolski sistem vpet v širšo historično perspektivo okolja in države, zato prenašanje rešitev ne deluje kar samo od sebe.

»Res veliko težav imamo z nekonsistentnimi sistemskimi rešitvami, ker so pri nas žalostna navada. Vsaka nova politična garnitura spremeni delček izobraževalnega sistema, to pa nas je pripeljalo do sedanjega položaja. Želimo si bolj celovite rešitve, s katero bi povezali vse sistemske spremembe, vendar morajo biti te premišljene, hkrati pa bi se morale dopolnjevati,« še meni Štefanc. Tudi Kroflič je prepričan, da je reforma šolstva potrebna, a morala bi temeljiti na evalvaciji razmer. »Razmišljanja o nacionalnih šolskih reformah so podrejena mednarodnim testiranjem znanj in tistemu, kar ti testi izkazujejo kot standarde kakovostnega znanja, kar prispeva še dodaten zunanji vidik. Morali pa bi si vzeti čas, da se pri nas določijo cilji, ki jih želimo z novo šolsko reformo sploh doseči, pustiti bi si morali popolno svobodo, ne pa hiteti.« 5