Čigave »uspehe« zares gledamo?

Katastrofalnim poplavam v zadnjih dveh tednih sledi poplava obtožb na družbenih omrežjih zoper nevladnike, ob Inštitutu 8. marec je na udaru zlasti Društvo za preučevanje rib Slovenije, ki se bori proti gradnji hidroelektrarne Mokrice. Vendar rezultati notranje revizije, ki jih je sredi julija dobilo ministrstvo za naravne vire in prostor, odpirajo vsaj vprašanje, zakaj bivša vlada na prednostni seznam občin, ki bi lahko prišle do evropskega pokoronskega denarja za protipoplavno zaščito, ni uvrstila številnih zdaj najbolj prizadetih občin.

Podrobnosti revizije je pred dnevi razkril portal Necenzurirano.si in opozoril, da na seznamu občin v Načrtu za okrevanje in odpornost ni občin Mozirje, Črna na Koroškem, Prevalje, Mežica, Solčava, Luče, Mozirje, Ljubno ob Savinji, Gornji Grad, Nazarje, Kamnik, Mengeš in Domžale. Bivša vladna stranka SDS je na pisanje portala odgovorila na svoji spletni strani. Zapisala je, da projekti v omenjenih občinah »očitno niso izpolnjevali kriterijev« ali pa da se omenjene občine »na poziv sploh niso javile in posledično niso bile izbrane«.

Ključna merila za pridobitev financiranja iz obsežnega evropskega pokoronskega sklada so bila, da gre za protipoplavne projekte na »območju pomembnega vpliva poplav« ali da imajo na to območje vpliv, da bo gradbeno dovoljenje pridobljeno do 30. junija letos in da bo projekt izveden do 30. junija 2026. Argument, da projekti niso izpolnjevali meril, je nenavaden. Minister za okolje in prostor v prejšnji vladi Andrej Vizjak se je namreč prednostno ukvarjal prav s pospešitvijo pridobivanja dokumentacije za »pomembne investicije«, vendar pa glavni cilj njegovih pospešitev ni bila ureditev čim več kritičnih točk v prostoru, ampak zagon gospodarstva, kot je v nazivu razkrival tudi njegov interventni zakon iz maja 2020. Vizjakov paradni pospeševalni projekt je bila pridobitev gradbenega dovoljenja za hidroelektrarno Mokrice, torej projekt, za katerega je bil pristojen pred ministrovanjem v brežiškem državnem podjetju HESS-Hidroelektrarne na Spodnji Savi, kjer dela tudi zdaj.

Enako problematičen je bil način nabora protipoplavnih projektov za Načrt za okrevanje in odpornost. Namesto da bi država, konkretno direkcija za vode, ki je najbolj pristojna za sistem celovitega upravljanja voda, naredila seznam prednostnih protipoplavnih projektov, ki bi jih bilo mogoče in bi jih bilo treba na najbolj kritičnih območjih pospešiti še s pokoronskim denarjem, je protipoplavne projekte, ki bodo financirani s pokoronskim denarjem, zbirala s pozivom občinam, naj se prijavljajo s svojimi projekti. Pri tem je treba vedeti, da imamo v Sloveniji od leta 2019 identificiranih 86 tako imenovanih območij pomembnega vpliva poplav – OPVP, in sicer v 18 porečjih (našteta so v preglednici). Še več: ta območja so ključna podlaga za državni Načrt zmanjševanja poplavne ogroženosti, ki je za obdobje 2022–2027 nastajal ravno v času izbora protipoplavnih projektov za Načrt za okrevanje in odpornost. Oba projekta sta torej nastajala vzporedno na Vizjakovem ministrstvu, vendar je ta očitno menil, da je pri deljenju pokoronskega protipoplavnega denarja bolje upoštevati ideje županov kot prioritete države.

V načrtu za okrevanje in odpornost, ki je nastal v času vlade SDS, ni občin Mozirje, Črna na Koroškem, Prevalje, Mežica, Solčava, Luče, Mozirje, Ljubno ob Savinji, Gornji Grad, Nazarje, Kamnik, Mengeš in Domžale.

Julija končana revizija izbora protipoplavnih projektov za Načrt za okrevanje in odpornost sicer razkriva izjemno problematično vodenje projekta. Dokumentacija o postopkih izbora projektov je razpršena, obstajajo različne verzije dokumentov, zaradi neevidentiranja nekaterih dokumentov v dokumentacijskem sistemu celo ni mogoče trditi, da je bila sploh pregledana vsa relevantna dokumentacija, navaja revizija. Projekte, ki so jih prijavile občine in so ustrezali merilom, so vodje osmih sektorjev območij direkcije za vode uvrščali v skupno preglednico, v katero pa, kot navaja revizijsko poročilo, na koncu niso bili vključeni vsi predlogi sektorjev območij Srednja Sava in Drava. »Vodjem sektorjev ni bilo znano, zakaj ne,« opozarja revizija, ki je vključevala tudi intervjuje z uslužbenci. Hkrati je v preglednico uvrščal projekte kar takratni direktor direkcije za vode Roman Kramer, inženir gradbeništva, ki je vodenje direkcije prevzel takoj po nastopu Janševe vlade marca 2020: »S strani takratnega vodstva direkcije so bili dodani projekti občin Kostanjevica na Krki in Vipava ter Logatec (ta je bil prenešen iz Sklada za vode).« Kramer je, kot razkriva revizijsko poročilo, odločil tudi o izboru občin, s katerimi bodo opravili sestanke, sam je po prejetih predlogih sektorjev območij direkcije v januarju 2022 tudi »osebno stopil v stik s posameznimi župani«, z občinami so potekali sestanki, a »zapisnikov ni«.

Skoraj polovica od 34 izbranih občin, kot je opozoril že portal Necenzurirano, ni na območjih pomembnega vpliva poplav (OPVP), to so na primer občine Ajdovščina, Braslovče, Krško, Ljutomer, Novo mesto, Polzela, Radenci, Razkrižje, Slovenska Bistrica, Šentjernej, Šentjur, Šmarješke Toplice, Šmartno ob Paki, Šoštanj in Tišina. Revizijsko poročilo razkriva, da je bil v Ajdovščini izbran projekt protipoplavne zaščite območja obrtne cone Batuje, ki sicer sploh ni določeno kot območje pomembnega vpliva poplav, je pa bilo pojasnjeno, da imajo poplave tam pač »izrazito velik škodni potencial«. Predvidena je (bila) gradnja »visokovodnih nasipov v kombinaciji s protipoplavnimi zidovi«.

Direkcija za vode je v sporočilu 22. aprila lani sicer poročala o sklenjenih sporazumih (poleg že naštetih) še z občinami Brežice, Koper, Izola, Ruše, Železniki, Idrija, Nova Gorica, Renče - Vogrsko, Miren - Kostanjevica, Cerkno, Laško, Piran, Dravograd, Celje, Črenšovci, Maribor in Škofja Loka. Kramer je za Necenzurirano sicer zanikal nepravilnost pri izboru, dejal je, da so na seznam uvrstili projekte, ki so »bili evidentirani za izvedbo, niso pa imeli financiranja«. V sedanji vladi za prostor pristojen minister Uroš Brežan je vodenje direkcije za vode prevetril septembra lani, zdaj jo vodi Neža Kodre, inženirka vodarstva in komunalnega inženirstva ter magistrica znanosti gradbeništva.

Tudi citirano revizijsko poročilo je nastalo šele leto dni po nastopu nove vlade in ministra Brežana. Poročilo je sicer zgolj nov dokaz, kako je nastajal slovenski Načrt za okrevanje in odpornost in zakaj z njim ne bomo dosegli nobenega obljubljenega »preboja«. Seznami projektov, ne le protipoplavnih, so se delali brez širše strategije, večinoma so prišli iz občinskih predalov, kjer so številni nespremenjeni ležali leta, bolj kot kakršnekoli prednostne naloge države pa so bili v ospredju neki druga merila in želje. Seznam protipoplavnih projektov, ki so po omenjenem postopku pristali v Načrtu za okrevanje in odpornost, je sicer nedavno oklestila še Golobova vlada; namesto sprva predvidenih 280 milijonov evrov posojil država zdaj zanje Evropsko unijo prosi le za 120 milijonov evrov. Razlog? Projekti naj bi bili izvedbeno problematični; zatika se ne le pri časovnicah, ampak tudi pri rešitvah izvedbe, pogosto so premalo upoštevane sonaravne oziroma »na naravi temelječe« rešitve.

V Ajdovščini je bil izbran projekt protipoplavne zaščite območja obrtne cone Batuje, ki sicer sploh ni določeno kot območje, ki je močno izpostavljeno poplavam.

»Projekti, ki ne bodo podprti s sredstvi pokoronske obnove, bodo podprti predvidoma z domačimi viri in po lastni časovnici,« so sredi julija povedali na finančnem ministrstvu, ko so v Bruselj poslali predlog sprememb Načrta za okrevanje in odpornost. Zaradi protipoplavnih projektov naj bi po novem iz Bruslja dobili 545 milijonov evrov posojil (namesto 705 milijonov), nepovratna sredstva bodo zaradi višje gospodarske rasti od pričakovane v letih 2020 in 2021 znašala 1,49 milijarde evrov (in ne 1,78 milijarde evrov), dodatnih 122 milijonov evrov nepovratnih sredstev pa bo Slovenija dobila za energetske ukrepe iz novega EU-načrta REPowerEU, ki je nastal »za odpravo odvisnosti od ruskih fosilnih goriv«.

Za konec še o »odgovornosti« nevladnikov, v katere zdaj letijo puščice iz SDS in njenih medijev. Omenimo le enega od primerov, ki so stalnica od poplav 4. avgusta. Ob fotografiji predsednice Društva za preučevanje rib Slovenije Andreje Slameršek se na družbenih omrežjih pojavljajo fotografije poplavljene vasi Loče ob Savi, ki je bila ob Čatežu in Krški vasi najbolj prizadeta na območju Dolenjske. Direktor brežiške družbe HESS – Hidroelektrarne na Spodnji Savi – Bogdan Barbič je za STA izjavil, da so ti kraji ogroženi »zaradi zaustavitve projekta hidroelektrarne Mokrice« (in s tem) »nedokončane protipoplavne zaščite«. Enako je Janša po seji Sveta za nacionalno varnost 5. avgusta opozoril na hidroelektrarno Mokrice: »Če bi bila ta zgrajena z vsemi protipoplavnimi dodatki, ki so bili načrtovani, in če se tega ne bi zaviralo že deset let, zagotovo velik del občine Brežice ne bi bil poplavno ogrožen.« To je bila zelena luč za napad na Andrejo Slameršek in društvo DPRS. Eden vztrajnejših je bil imetnik računa na Twitterju Glas Trebnje, za katerim stoji »odgovorni urednik Glasu Trebnje« Jože Povšič, sicer ustanovitelj Dolenjskega ekološkega zavoda, ki dela tudi za HESS. Ampak česa je »krivo« društvo DPRS? Kot društvo v javnem interesu ohranjanja narave, ki je izvedlo vrsto strokovnih ihtoloških študij, se vključuje v upravne postopke za projekt hidroelektrarno Mokrice. Država je zeleno luč za ta projekt izdala že trikrat, a vsa tri »dovoljenja« so padla na sodišču zaradi procesnih in vsebinskih nepravilnosti, na katere je DPRS zgolj opozarjalo. Celo več: prav DPRS vsa leta poziva h gradnji protipoplavne zaščite na predvidenem območju hidroelektrarne, saj ta zaščita »v ničemer ni vezana na gradnjo hidroelektrarne«, poudarja Andreja Slameršek. Vendar pa posavski energetiki vztrajajo, da bo zaščita tako rekoč del projekta gradnje hidroelektrarne in zato vse stoji. Da se poplavna varnost lahko zagotovi neodvisno od gradnje hidroelektrarn, sicer jasno navaja recimo okoljsko poročilo za Nacionalni energetski in podnebni načrt iz februarja 2020. A posavski energetiki vedo, da je prav protipoplavna zaščita največji adut v lokalnem okolju, kjer potrebujejo podporo za projekt hidroelektrarne Mokrice. Jernej Stritih, okoljevarstveni strokovnjak, je sicer ravno prejšnji teden za Mladino opozoril: »Glede na evropsko in slovensko zakonodajo ne vidim možnosti, da bi hidroelektrarna Mokrice kdaj lahko dobila potrebna dovoljenja.« Do kdaj bo torej politika čakala s protipoplavno zaščito in krivila nevladnike?