Logar na hiperventilatorju

Kako z retorično praznino osvojiti politiko

Anže Logar je spet v žarišču medijskih in političnih spekulacij. Skoraj nikoli ne neha biti. Na trenutke je že mučno opazovati in se spraševati, če je to premišljena strategija plenjenja pozornosti, v kateri prostovoljno ali ne sodelujejo mediji. Bo nastopil na evropskih volitvah, bo ustanovil svojo stranko, bo šel na svoje? Morda bo v svoji matični stranki SDS nadomestil nenadomestljivega šefa? Ne, nikoli ne zvemo ničesar.

Logarju močno ugaja suspenz. Večen suspenz. Da ne vemo, kaj hoče, ker se še ni odločil. Mora nas držati v šahu čim več časa. Moramo se spraševati, kaj bo, biti negotovi, kolikor se da, po možnosti v neskončnost. V intervjuju z Žigo Bončo na POP TV je tokrat znova pokazal, na čem temelji njegov politični modus operandi, odkar je ustanovil Platformo sodelovanja in skuša na vsak način unovčiti svoj nastop na predsedniških volitvah, kjer je sicer bil poražen.

Toda razkrilo se je, da si ljudje želijo politika njegovega kova, priznali ali ne. Politika, ki ničesar ne daje in skoraj ničesar ne obljublja. Njegova standardna retorična elokvenca je tokrat ob pomoči novinarja poskrbela za najboljši možen opis: hiperventiliranje.

Hiperventilacija

Kaj je to, hiperventiliranje? Ne tisto, kar nam želi Logar povedati, a je po nesreči zadel pravo ime. V omenjenem pogovoru je večkrat uporabil ta izraz in semantika je v njegovih očeh tudi dovolj enoznačna – pomeni mu pretirano napihovanje političnega dogajanja brez razumne osnove. Hiperventilirajo tisti, ki ugibajo, kaj bo on storil. Hiperventilirajo ljudje, komentatorji, politiki. V bistvu pa se pri njem ne dogaja nič, on bi zgolj organiziral pogovorne tribune! Samo to! On bi se pogovarjal in pogovarjal. Zaenkrat zgolj obljublja, da bi se. On je obljuba logosa. Pustite človeku vendar do besede!

Ne, seveda ni tako preprosto. Kot sem že nakazal v svojih prejšnjih portretih Logarja, si je zastavil nenavaden političen cilj: biti brez barve, vonja in okusa, kapitalizirati »sredinsko« držo Boruta Pahorja. Materializirati obljubo edinosti. Logar je imitacija bivšega predsednika, bojda človek pogovora, sodelovanja, dialoga in preseganja razlik. Toda hkrati je Logar en tak Pahor brez instagram profila, razbremenjen otročjosti instagramskega posebneža, ki rad dela selfije, si pobalinsko ogleduje mlade in starejše punce ali se druži z estradniki in domobranci. Logar je poresnjen Pahor. Logar je Janšev ujetnik – kot Pahor. Logar je ujetnik vsebinske praznine. Logar je nič, ki bi se kapitaliziral.

Od tu naprej sploh ni zanimiv in tudi nič ni kriv. Krivo je ljudstvo, ki išče nič. Z analizo slovenskega življa bi se morali ukvarjati, Logar in Pahor sta zgolj njegov simptom.

Mož odprtih vrat

Naj se vrnem k hiperventiliranju. Genialen trenutek intervjuja je nastopil, ko je Bonča svojega gosta ustavil pri njegovih ponovitvah izraza. Ker je spet uporabil zlizano frazo, da je mogoče vse, da morda bo stranka iz Platforme sodelovanja, morda ne, da »Nikoli ne reci nikoli«, da morda bo predsednik stranke SDS, morda ne bo, ampak zaenkrat je na njenem čelu »karizmatičen voditelj« in če bi se ta strinjal, bi se morda tudi on, je niz izmikanj novinar spretno zapeljal v novo vprašanje: »Puščate odprta vrata, zato hiperventiliranje?«

Kakšen imeniten preblisk: saj res, prepih je zato, ker Logar povsod pušča vrata odprta! On je razlog hiperventilacije, ne drugi. On dela prepih, zato medijski prehlad. Ker je dojel, da ga je z ironično ostjo dobro zadel, je gost z izmikanjem nadaljeval, vendar na poseben način – manipulativno je izrečeni besedi dodal njen poprejšnji pomen in dahnil: »Saj pravim, ne želim hiperventilirati.«

Hiperventalizacija je tokrat naletela nase in se zanikala.

On je samo Janšev

Toninovo snubljenje pred evropskimi volitvami, ki ga je Logar zavrnil, ni bilo zunanji povod za vabilo zgolj njemu, ampak tudi njegovemu strankarskemu šefu. Zazdelo se je, sploh ob hkratnem dvojnem medijskem nastopu jeznega »karizmatičnega voditelja«, navidez nejevoljnega ob njegovem soliranju, da mu mora javno izreči zvestobo. Končno je, kot je ponavljal Janša pred kamerami v strahu, da mu njegov član ne pobegne, Logar predsednik Sveta stranke SDS, ne samo poslanec. Želel je povedati: on je moj, samo moj. In njegov Logar ga je hitel pomirit: ja, tvoj sem. On je ves čas lojalen stranki SDS.

Si predstavljamo, kolikšna mora biti količina političnega blefa, če v isti sapi dopuščate, da boste postali predsednik SDS? Ali to lahko pomeni, da bodo vaši ustanovni člani v Platformi sodelovanja morda postali ministri v tvoji novi vladi? In sicer takole: Matej Avbelj novi Lovro Šturm na pravosodju, Mitja Čander novi Vasko Simoniti na kulturi, Jernej Pikalo novi Milan Zver na šolstvu, Alja Brglez pa verjetno kar novi Uroš Urbanija.

Čeprav pobudnik Platforme sodelovanja po javnih statistikah sodeč bolj malo hodi v parlament, kar je tudi sam priznal, saj se menda ukvarja s svojim društvom. Toda nič hudega, važno je, da je plača cela! Razen tega ankete kažejo, da imajo ljudje takšne poslance zelo radi. Ker je Janša, recimo v Odmevih, kjer je tisti dan tako rekoč »nadomestil« nekrolog pokojnemu Sašu Hribarju, na veliko pretvarjal, da ne razume, zakaj mediji tolikanj govorijo o evropskih volitvah, nam je tudi Logar razkril pravi razlog: to je zaradi začetka evidentiranja kandidatov, ki je stekel po strankah.

Seveda je logično, da javnost zanima. Ampak tokrat je znova presenetil in ni hiperventiliral: on »ne namerava kandidirati«.

Kdo nam grdo laže?

Logar se je v pogovoru branil, da nikakor ne spodbuja spekulacij o nastanku nove stranke. Ne, on že ne. In dodal: »Te spekulacije ne spodbujam, moji člani ne spodbujajo.« Pa si preberimo članek Mete Roglič in Mihe Orešnika na portalu N1, objavljen na dan njegovega nastopa:

»Na četrtkovem srečanju upravnega odbora Platforme sodelovanja so spregovorili tudi o svoji nadaljnji poti. Po informacijah N1 so kot cilj izpostavili, da se društvo preoblikuje v stranko. Le tako naj bi namreč imeli realno moč, da udejanjijo svoje predloge in zamisli, sicer bodo kot društvo ostali na ravni ‘debatnega krožka’.

Nekateri naši viri iz Platforme sodelovanja tudi ocenjujejo, da s preoblikovanjem v stranko preveč zavlačujejo, saj da bi lahko začetni zagon njihovih članov popustil, v javnosti pa bi Logar izgubil potencial, ki so mu ga pokazale predsedniške volitve. Kot smo izvedeli neuradno, pa se kot možna težava kaže tudi financiranje bodoče stranke.«

V intervjuju se je Logar celo skliceval na »enega od članov upravnega odbora« v svoji platformi, ki je »jasno povedal, če pa bi šlo za politični namen, sebe ne bi videl v tej vlogi«. Kaj torej, lažejo novinarji ali laže Logar? Govorijo o stranki, celo svarijo, da jo morajo ustanoviti, ali ne govorijo in svarijo, da se to ne sme zgoditi?

Obljuba niča

Fenomen Logar zmerno spretno igra šahovsko partijo z množičnimi mediji, po svoje baranta s svojo politično vrednostjo kot kakšnimi delnicami, za katere upa, da bodo rastle ali vsaj ne bodo padle. Njegov sedanji in prihodnji kapital je strašansko odvisen od novinarjev. Kot rečeno, njegovo društvo deluje praktično na prazen pogon, na obljubo niča. Končno že skoraj eno leto obljublja javne tribune – še to, da se bodo pogovarjali, je vsakič le napoved. In na projektu res gara, zato nima časa za poslansko službo. Končno pa politično stavi na karto lika zmernega Janše in simpatije tistih, ki zavračajo njegovo radikalizacijo in toksičnost, k čemur moramo dodati razočarance na levem polu, ki jih ni sram koketirati na vse strani ali celo iščejo priložnost zase. Pri Logarju, ki dokaj jasno pove, da bi mogoče prevzel SDS, če bi šef to dovolil.

Po svoje je nov pristop res inovacija, kajti od politikov običajno zahtevamo rezultate in praktične rešitve, zdaj pa je videti, da civilnodružbeniki, že doslej močno prepleteni s politiki, na čelu s poslancema SDS Logarjem in Evo Irgl ljudstvu ponujajo le besede in imenitno »sporočilo sodelovanja«. Saj bi se veselili prihodnje analize besed in sporočil modrih ljudi, če ne bi slutili, kaj bomo prejeli – da bo Pahor po Pahorju, ki je potencialno tudi Janša po Janši, kot doslej zmogel samo pahorjanske floskule, ki več prikrivajo kot odkrivajo.

**Avtorjev komentar je bil najprej objavljen na spletnem blogu IN MEDIA RES**