Kako je moral Poklukar popraviti svoje stališče

Ograja bo, ograje ne bo

Predsednika vlade Roberta Goloba je potrebno enkrat pohvaliti – vztrajen je, ko pravi, da bo odstranil ograjo na meji s Hrvaško. Da se njegova že dolgoživa obljuba realizira prepočasi, ni mogoče skriti, toda večkrat se zdi, da dobijo njegova stališča nov in svež zalet šele, ko po dolžnosti v parlamentu stopi pred poslance, kar je storil tudi tokrat: »Niti meter ograje ni bil v Rigoncah odstranjen, pa kljub temu je 24 tisoč ljudi prestopilo mejo po cesti. Seveda je priročen izgovor Hrvaška in schengensko območje. Jaz se čudim, da tega niste uporabili.«

Sporočilo je bilo jasno: ograja je neučinkovita, zato bo odstranjena.

Parlamentarna terapija spomina

Ko stoji pred izvoljenci ljudstva, predvsem poslankami in poslanci SDS, se zdi premier skoraj oživljen in dodatno motiviran. Kako da bi se tedaj le spomnil, da je bil izvoljen na podlagi nasprotovanja vsemu, kar predstavlja Janez Janša: avtoritarnost, politizacijo družbenih sistemov, rušenje pravne države, omejevanje človekovih pravic in končno tudi ksenofobno protimigrantstvo. Ko ne stoji pred njimi, jim po malem postaja podoben: spomnimo zgolj na njegovo brezpogojno vero v ministra za zdravja Danijela Bešiča Loredana, prvo zdravniško dvoživko v državi, in njegov projekt privatizacije zdravstva. Ali pa žaganje notranje ministrice Tatjane Bobnar in prvega policista v državi iz razlogov, ki postajajo razvidni vsakič bolj: nove, Janševi podobne politizacije policije.

»Resnica« njegovega ministra za zdravje se je razkrila te dni: po novem bo delal v zasebni kliniki Crystal, katere lastnik je Janšev zaupnik in direktor finančne uprave Ivan Simič. Povedano preprosto: minister, ki se je od izsiljenem odstopu skrival pred lastno stranko in poslanci, ki so se zbali njegovega maščevalnega pohoda v parlamentu, bo lahko svoja prepričanja o privatizaciji končno realiziral v praksi. Zasebne klinike so očitno imenitna niša za zaslužek najbolj podjetnih, sploh če znajo z davki.

Intimne opcije glede migrantov

Na drugi strani se je resnica Golobove politizacije policije, po neodmevnosti sodeč precejšnjega medijskega tabuja, razgalila z novim kadrovanjem in naposled z nedavno napotitvijo njegovega osebnega svetovalca za varnost Miloša Njegoslava Milovića v zapor. Če je nov tandem Boštjan Poklukar in Senad Jušić na očitni politični misiji, pa bo tudi svojemu varnostniku, ki je menda zanj delal pro bono, lahko predsednik nosil sendviče v zapor. Predlagamo, da tudi pro bono.

Toliko o antijanšizmu, ki je postal na las podoben janšizmu, sploh s pomočjo uspavanih medijev. A vrnimo se k Poklukarju, ki je leta 2017 magistriral pri Damirju Črnčecu na temo delovanja sistema varstva pred naravnimi in drugimi nesrečami pri obvladovanju migracij, s svojim mentorjem pa po vsem sodeč deli strahovite predsodke do migrantov, toda kaj, ko mora svoje »intimne opcije« trenutno tajiti.

Bil je za odstranitev ograje

Ko je poslanka Anja Bah Žibart (SDS) napadla premierja, češ da je povečan pritisk migrantov na meje s Slovenijo odraz »vaše politike odprtih vrat do ilegalnih migrantov, ki ste jih z odstranjevanjem varnostne ograje dobesedno povabili v Slovenijo«, se je po vsem sodeč Poklukar s tem po tihem strinjal. Sicer ne bi pred nekaj dnevi po pogovorih z domačini in predstavniki občine obljubil okrepljeno navzočnost policije in ohranitev panelne ograje v Rigoncah. Tamkajšnjemu županu Brežic Ivanu Molanu, prihaja iz vrst SDS, je gladko obljubil, da na tem območju še ne bodo odstranili panelne ograje na meji. Na zaveze svojega šefa in projekt odstranjevanja je očitno v hipu pozabil.

Mediji so znova pretežno prezrli, da minister počne in napoveduje nekaj povsem drugega kot premier, namesto da bi slednjega povprašali, zakaj napoveduje drugačne ukrepe. Sploh zato, ker je pred tem raje s tiho nezaupnico nagnal tandem Bobnar-Lindav, kar se kot deplasiranost zamenjave vidi na dnevni ravni. Potem je bil Poklukar v svojem odgovoru poslanki levice Nataši Sukič ves mehak: čisto mimogrede ji je pojasnil, da je on iz stranke Gibanje Svoboda, s čimer je, ker to ni imelo posebne informativne vrednosti, moral najbrž sebe spomniti, kako mora razmišljati in komu mora biti trenutno lojalen.

Sreča zanj

Vendar je zamolčal in pozabil povedati, da njegov šef in stranka mislita drugače od njega. Kakšna sreča zanj, ker živi v državi, kjer mediji, državljani in končno opozicija ne znajo dovolj glasno opozoriti na neposlušnost in nasprotovanje ministrov. Se pravi: nobenih direktnih poizvedb pri Golobu ni bilo. Kakor da je vse kar sram.

In tako kot so redna poslanska vprašanja blagor, ki predsednika spomni na politični kredo, kakršen bi moral biti, so tudi za notranjega ministra. Čisto mogoče je, da bi brez priložnosti, da javnosti pove, kaj mora misliti, še dalje verjel tisto, kar po vse sodeč intimno čuti: da mora ograja ostati. Nekonsistence, retorično nespretna izvijanja in spreminjanje stališč v tej državi več nikogar posebej ne intrigirajo.

S tolikšno neobčutljivostjo pač vsi skupaj tonemo, skupaj z opuščeno javno deliberacijo in našimi zahtevami do politikov: čisto vseeno je, kdo je na oblasti, če nam ni mar za osnovno epistemsko koherenco vladajočih.

**Avtorjev komentar je bil najprej objavljen na spletnem blogu IN MEDIA RES**