Zakaj zdravja ljudi ne postavite pred interese (tujega) kapitala?

Izenačitev standardov za sežig in sosežig je nujna. To že leta enotno opozarja okoljevarstvena in zdravstvena stroka.

Odziv Inštituta 8. marec na dopis Gospodarske zbornice Slovenije (GZS), Združenja delodajalcev obrti in podjetnikov Slovenije, Slovensko-nemške gospodarske zbornice in Advantage Austria Ljubljana.

Salonit Anhovo je sosežigalnica v lasti avstrijske in italijanske korporacije, ki vsako leto ustvarja 10 milijonske dobičke na račun prenizkih okoljskih standardov in zdravja prebivalcev Soške doline. V Inštitutu 8. marec, ki je skupaj z društvom Eko Anhovo in dolina Soče ter civilno iniciativo Danes pripravil spremembe Zakona o varstvu okolja, smo izrazito negativno presenečeni nad vsebino in tonom dopisa GZS, Združenje delodajalcev obrti in podjetnikov Slovenije ter dveh tujih kapitalskih interesnih združenj Advantage Austria Ljubljana in Slovensko-nemška gospodarska zbornica. Dopis, datiran s 13. septembrom, je kombinacija zavajanj in neresnic. Prav tako v celoti ignorira problematiko dvojnih standardov za sežigalnice in sosežigalnice ter negativnih učinkov Salonita Anhovo na zdravje ljudi v Soški dolini - od azbesta in industrijskega onesnaževanja vode do spuščanja strupenih snovi v zrak s kurjenjem smeti. Na očitke spodaj odgovarjamo in dodajamo, da je zdravje ljudi končno treba postaviti pred interese (tujega) kapitala.

Ponižujoče do prebivalcev Anhovega, ustavne ureditve Slovenije in stroke

Zakonske predlog je nastal na podlagi študij in analiz ter večletnega zavzemanja lokalnega prebivalstva, civilne družbe, okoljevarstvene in zdravstvene stroke, ki so enotno opozarjali na neustreznost zakonske ureditve, ki dopušča dvojne standarde za sežigalnice in naprave za sosežig ter na pomankljiv nadzor nad izpusti. Javna in strokovno razprava glede izenačitve standardov za sežig in sosežig teče že leta, dodatnega zavlačevanja in odlašanja, ki ga predlagajo avtorji dopisa, je bilo dovolj. Prebivalci Anhovega in Soške doline ne morejo več čakati.

Presenečeni smo bili nad ponižujočim odnosom do instituta ljudske iniciative, ki ga državljanom zagotavlja 88. člen Ustave Republike Slovenije: "predlagatelji poskušajo urejati tako pomembna vprašanja tako rekoč na ulici", so zapisali v dopisu. Zaničevalen odnos do predlogov, ki pridejo s strani civilne družbe, spregleda, da gre za izvrševanje ustavnega instituta neposredne demokracije preko sodelovanja volivk in volivcev, prav tako pa se zakonodajni postopek, kjer bodo vključeni tudi drugi akterji, ni še niti začel.

Povedno je tudi, da sta dopis, ki brani sosežigalnico v avstrijsko-italijanski lasti in nasprotuje izvrševanju ustavne pravice podpisali tudi dve interesni združenji tujega kapitala. Eno od njih ne bi moralo imeti bolj povednega imena: Advantage Austria Ljubljana ali z drugimi besedami, prednost avstrijskim lastnikom pred zdravjem prebivalcev Soške doline.

Izenačitev standardov za sežig in sosežig je nujna. To že leta enotno opozarja okoljevarstvena in zdravstvena stroka. Več kot 600 zdravnikov in zobozdravnikov je že leta 2020 podpisalo javni poziv za izenačitev standardov sosežigalnic s tistimi za sežigalnice. Za njeno implementacijo pa ni nobenih tehničnih ovir.

Pri pripravi zakona so sodelovali strokovnjaki različnih strok. Tako specializirani pravniki (strokovnjaki za okoljsko zakonodajo in strokovnjaki za nomotehniko), kot tudi različni strokovnjaki strojne, kemijske, biološke in zdravstvene stroke.

Strašenje z zavajanjem in popolnoma neresničnimi trditvami

Ironično avtorji v dopisu, polnem zavajanj in neresnic, pripravljalcem zakona očitajo zavajanje in netransparentnost. To delajo, čeprav smo bili od samega začetka kampanje Naj Anhovo zadiha! popolnoma odkriti in transparentni. Vsebino zakona smo podrobno predstavili že na prvi novinarski konferenci, vsak pa si ga lahko v celoti prebere na naši spletni strani.

Naj na hitro ponovimo, kaj z zakonom predlagamo. Poleg poglavitne rešitve, izenačitve standardov za sosežigalnice s tistimi za sežigalnice, predlagamo izboljšave obratovalnega monitoringa (več o tem kasneje), okoljsko dajatev za sosežigalnice ter prekvalifikacijo kršitev obratovalnega monitoringa iz "lažje kršitve" v "kršitev".

V zapisu beremo popolnoma neosnovane in pavšalne obtožbe o kršenju EU pravil, čeprav se pisci dopisa verjetno dobro zavedajo, da so trditve neresnične, saj države skladno z Direktivo 2010/75/EU lahko določajo višje standarde od minimalnih, ki jih določa EU.

Najbolj eklatantna laž v dopisu pa je zagotovo, da "predlagani zakon uvaja zakonsko podlago za novo okoljsko dajatev za celotno gospodarstvo" in strašenje, da to delamo ravno v času ohlajanja gospodarstva in popoplavne obnove. V 5. členu predloga zakona, ki dopolnjuje 172. člen Zakona o varstvu okolja je zelo jasno zapisano, da se obvezna okoljska dajatev uvaja zgolj in samo za sosežigalnice.

Kljub nekorektnosti dopisa, podpisnikom pisma sporočamo, da smo vedno bili in vedno bomo zagovornik dialoga ter da je zakonodajni postopek mesto, kjer se lahko predlog prek debate spremeni in izboljša.

Zakaj se nekateri bojijo transparentnosti?

Problem sosežigalnice Salonit Anhovo ni zgolj, da so standardi za sosežigalnice prenizki, ampak tudi da se v praksi niti obstoječi standardi ne upoštevajo. 23. junija letos je občina Kanal ob Soči Agenciji za varstvo okolja podala prijavo več kot 100 kršitev obratovalnega dovoljenja. Da so kršitve dolgo časa ostale skrite, je posledica slabe ureditve poročanja o obratovalnem monitoringu. Občine podatkov kljub zakonski določbi ne dobivajo, državi se poroča zgolj 1x letno, prebivalci pa nimajo nobenega vpogleda v to, kaj se spušča v zrak, ki ga dihajo.

Zato smo predlagali izboljšave poročanja o obratovalnem monitoringu: da se občinam poroča na enak način kot državi (torej dodaja se zgolj enega naslovnika več), da se podatki sporočajo bolj pogosto (namesto 1x letno, vsak mesec) ter da se podatki o stalnih meritvah objavljajo na spletu. Ne zahtevamo novih podatkov, predlagamo zgolj to, da so podatki, ki že obstajajo, bolj dostopni javnosti, kar je ob sedanji ravni digitalizacije zelo preprosto izvedljivo.

Edino novo merjenje, ki ga zakon predvideva, je predlagano zaradi Salonita Anhovo. Predlagamo, da se obratovalni monitoring ne izvaja zgolj na glavnem izpustu, ampak tudi na večjih izpustih (po domače dimnikih), ki imajo več kot 100 tisoč kubičnih metrov izpusta na uro! Zakaj za tako ogromne izpuste obratovalni monitoring ni obvezen že sedaj, preprosto ne razumemo.

Ne razumemo pa tudi, zakaj bi želeli pisci dopisa podatke o tem, kaj se spušča v naš zrak, skrivati pred javnostjo. To vztrajanje na netrasparentnem delovanju ustvarja dodatno nezaupanje. Zaupanja med prebivalci Soške doline namreč že dolgo ni, saj so jim desetletja zanikali, da bi bilo s proizvodnjo azbesta kaj narobe, iz njihovih pip je tekla onesnažena voda, v zrak, ki ga dihajo, pa se spuščajo količine strupenih snovi, ki jih ne sme v zrak spuščati nobena sežigalnica v Sloveniji. Prebivalci Soške doline si želijo enako obravnavo kot vsi ostali, želijo si zdravega življenjskega okolja in čist zrak. Mi pa bi si želeli, da bi pisci dopisa to razumeli in se vprašali kako se lahko izgubljeno zaupanje vrne.

Kot da prebivalci Anhovega in Soške doline in njihovi problemi ne bi obstajali

Stroka, zdravniki, številne organizacije in prebivalci Soške doline že desetletja opozarjajo na problematiko, dopisu avtorji kot predlagatelja zakona omenjajo zgolj Inštitut 8. marec in spregledajo delo in ključno vlogo društva Eko Anhovo in dolina Soče ter civilne iniciative Danes, s katerima smo skupaj pripravili zakon in s katerima v sodelovanju vodimo kampanjo.

Njihov izbris iz dopisa pove veliko o odnosu do prebivalcev Anhovega in Soške doline. Njihovi problemi za pisce dopisa ne obstajajo, ne zanima jih, da ljudje še danes zbolevajo in umirajo zaradi azbesta, da zaradi industrijskega onesnaževanja iz njihovi pip pogosto priteče onesnažena voda, da se v njihov zrak spuščajo količine strupenih snovi, ki bi bile nedopustne ob katerikoli sežigalnici drugod po Sloveniji.

Avtorji dopisa namenoma spregledajo delo društva Eko Anhovo in dolina Soče, v katerem so se združili lokalni prebivalci in prebivalke, ki že leta delajo vse kar je v njihovi moči, da bi tudi prebivalci Soške doline imeli pravico do zdravega življenjskega okolja, pravico, ki jim jo je država dolžna zagotavljati in jo varovati na podlagi 72. člena Ustave. A niso obupali in kot je na nedavni novinarski konferenci v Kanalu ob Soči povedala ena od njihovi članic Mateja Sattler: "Ljudje podpirajo zakon. Zavedajo se, da je to edina rešitev za nas, ki živimo v bližini sosežigalnic in vse v širši Goriški regiji. Upanje, da bomo lahko dihali čist zrak, še nikoli ni bilo večje."

Inštitut 8. marec