Med Saro Štiglic in Natašo Pirc Musar ni zmagovalke

Napačna dilema

Kritična in širša javnost je trenutno popolnoma razdvojena, kakor da bi doživela čustveno »bipolarno« motnjo: naj sledi in podpre Saro Štiglic, mlado zagovornico pravic žensk, ki je s svojimi somišljenicami intervenirala v sicer dovolj miroljuben protest vedno močnejše organiziranih pro-life aktivistk, ki se borijo za ukinitev splava, ali pa morda prisluhne argumentom predsednice republike, ki se je omenjeni zaradi menda preveč nasilne intervencije zahvalila za sodelovanje kot članici njenega mladinskega posvetovalnega odbora?

Številni so se energično opredelili za eno ali drugo. Kdo ima prav, mlada aktivistka, ki jo žene prepričanje v podporo ustavni pravici žensk do splava in razpolaganja z lastnim telesom, zdaj pa je bila kaznovana, ali pa Nataši Pirc Musar, ki opozarja na toleranco do drugačnih stališč in nedopustnost nasilnih ravnanj? Trdil bom, da nobena v celoti in da je posledično konfliktnost obeh mnenj vsebinsko neutemeljena in prenapihnjena, ker imata delno prav obe in se hkrati tudi motita. Istočasno verjamem, da je bila prekinitev sodelovanja politična napaka in pretirana reakcija, ki bi jo lahko predsednica odpravila samo na ta način, da bi jo preklicala. V resnici bi to dejanje bilo tudi najbolj modro, saj sta kasneje odstopila še dva člana istega odbora.

V čem imata prav obe

Sara Štiglic ima prav, ko opozarja na ogroženost ženskih pravic in agende konservativnih gibanj za odpravo splava in kontracepcije, ki jih glasno sponzorira tudi slovenska desnica. Ustavna pravica do splava mora ostati temelj in zanjo se bo ob vse glasnejših akcijah nasprotnikov očitno potrebno boriti. Nima pa prav, če verjame, da cilj posvečuje sredstva in da je v tem hipu, tukaj in zdaj, sploh ko ta pravica ni ogrožena v smisli izbrisa, potrebno uporabiti vsa orožja, ki so na voljo, vključujoč fizične intervencije v proteste in npr. nekakšne instalacije nasprotnikov splava. Na tej točki ni v posebno oporo niti sklicevanje na zgodovinske primere boja za pravice žensk, kot so sufražetke, s katerimi se želi okrepiti argumentacijo, saj gre pri tem za obrambo že pridobljene pravice.

Nataša Pirc Musar ima prav v tem, ko opozarja na nevarnost sovražnih dejanj ali besed, ki lahko eskalirajo, in v zaščiti pravice do svobode izražanja tistih, ki menijo drugače od nas. Ne moremo je obtožiti, da se ne zavzema za pravico do splava. Verjetno se ne moti niti, ko implicira, da so aktivistke na čelu s Štiglic šle čez rob s svojo akcijo – pri tem omenjam verjetnost zato, ker Pravna mreža za varstvo demokacije svari pred prehitrimi sklepi. Kot pravijo v njej, je odločitev o tem, ali kratka akcija iztikanja zastavic znotraj več ur trajajoče instalacije predstavlja prekomeren poseg v pravico do protesta ali pa gre za pravno dopustno obliko protiprotesta, odvisna od presoje številnih okoliščin, ki še niso znane.

V čem se predsednica moti

To je zgolj ena izmed dilem: prekomernost posega ali pravno dopustna oblika? Štiglic priznava, da je bila na koncu »nežna akcija« videti kot vandalizem. Že res, da je po načelih paradoksa tolerance potrebno biti aktivno odklonilen (»nestrpen«) do nestrpnih, sicer bodo nestrpni v družbi prevladali, toda takšna praksa ne bi smela za vsako ceno implicirati vseh vrst provokacij in nasilja. Če danes na veliko legitimiramo rušenje instalacij, bomo jutri z istim argumentom najbrž trganje transparentov in pojutrišnjem fizično agresivnost.

Ne, to je nevarna igra, ki se je v svoji izjavi ne zaveda niti predsednik vlade Robert Golob, čeprav se je zavezal k boju proti sovražnemu govoru. Torej tem bolj proti sovražnim dejanjem. Končno je zagovornikom intervencije v instalacijo v napoto etično zlato pravilo: kako bi ravnali, če bi pro-life aktivistke uničile njihovo? Bi se zavzele za njihovo pravico, da to storijo? Kajti težko bi trdile, da je to ravnanje nasilno, če za takšnega ne jemljejo svojega!

Nima pa predsednica prav v svojem pahorjanstvu, ko poskuša »dialoško« spraviti vse strani v konfliktu, v katerem ne bi smela zavzeti ekvidistančne drže. Pri prejšnjem predsedniku smo se tega nagledali in zraven obupavali: vsakič, ko ni imel stališča, je kalkuliral, da mu to ne bi prineslo negativnih pik pri volivcih na desnem in levem polu. Njegova pozicija je bila skrita za retorika dialoga, sodelovanja in sožitja, zakamuflirana v videz nepristranskosti in kot takšna je ravno proizvajala krivice.

Zato aktualna predsednica republike ne bo prišla daleč, če bo sledila temu zgledu, še najmanj pa, če bo v zahtevah po obsodbi nasedla Janševim propagandističnim trikom in zahtevam, da se oglasi njemu v podporo. In zdi se, da se je to zgodilo tudi v tem primeru. Povedano preprosto: njena retorika dialoga je neprepričljiva, njeno popuščanje zahtevam Janše je nedopustno in njena reakcija prekinitve sodelovanja je bila pretirana.

(Ne)nasilnost protestov

Omenjena Pravna mreža za varstvo demokracije še dodaja, da bo presoja, ali je šlo za pravno kršitev, odvisna tudi od številnih drugih okoliščin, npr. ali je instalacija sploh predstavljala izvrševanje pravice do mirnega zbiranja, če da, ali je bil shod že zaključen, ali je bilo iztaknjene rekvizite mogoče ponovno uporabiti in ali je bila prekršena zapoved, da morajo biti tako protesti kot protiprotesti nenasilni. Zato opozarjajo na očitno kompleksnost obravnavane problematike in predvsem svarijo, da je predsednica republike reagirala prehitro v svoji obsodbi.

Morda se takšne okoliščine zdijo nepravniškemu očesu neznatne in manj pomembne, a so pomembne že zato, ker je tudi predsednica republika pravnica in bi jim morala zato bolj prisluhniti. Toda čeprav mnenje mreže govori o prenagljenosti v njenem ravnanju, mora opozorilo veljati za vse vpletene strani – če še ne vemo vsega, bi se morali vzdržati brezpogojnega mnenja v podporo obema taboroma. Temu ni sledil predsednik vlade, ki je pohitel k nasprotnemu in tudi na ta način prispeval k obnovi stare politične polarizacije, ki poteka med njimi in predsednico. Dejal je, da imajo »mladi svoje načine izražanja stališč in prav je, da jih pri tem podpremo«.

Žal ni pojasnil, na kaj meri s tem in kakšno razbremenitev predstavlja, če nove načine izražanja stališč pripišemo mladim – kakor da obstaja razlika v dopustnosti ravnanj glede na generacije in smo glede tega lahko povsem neizbirčni. Pri odvezi, če kaj storijo narobe, najbrž že, ne pa v samih dejanjih, ki jih s tem, ne glede na vsebino, vse po vrsti vnaprej podpira.

K javni deliberaciji bi veliko prispeval premislek, ki bi se zadržal pri prehitrem prepričanju, da se moramo do nastale situacije nujno opredeliti na način, da smo za eno stran in s tem nujno proti drugi. Zdi se, da ta primer prav kliče k temu, da stvari ne poenostavljamo in rišemo na črnobel način, kar večkrat počnemo v strahu, da bomo ostali sami, brez zaveznikov na tem ali onem bregu.

**Avtorjev komentar je bil najprej objavljen na spletnem blogu IN MEDIA RES**