Ministrica se je razglasila za žrtev medijev, kot to radi počnejo v SDS

Če bi od politikov zahtevali maksimalno poštenost, potem bi od Goloba smeli pričakovati, da pove, zakaj je ministrici zaupal, ko ji ne bi smel

Ministrici za javno upravo Sanji Ajanović Hovnik se ni uspelo obdržati po izbruhu dveh afer, s katerima se je morala ukvarjati zadnja dva tedna – končno je le spisala odstopno izjavo. Videli smo, da še ni bila pripravljena na ta korak in tudi predsednik vlade je v njen bran neprepričljivo ponavljal zimzelene floskule o zaupanju. Agonija njenega nepotrebnega vztrajanja na položaju se je poglabljala iz dneva v dan in očitno so se piarovci v vladi zmotili, ko so računali, da bo spomin zlate ribice pri ljudeh naredil svoje, novinarji pa bodo omagali, kar se k sreči in kar malce nepričakovano tokrat ni zgodilo.

Pomenljivo, in ta pomen bom še pojasnil, se je ministrica za odstop odločila zaradi novega debakla v zadnji oddaji Tarča na RTV Slovenija, kjer so jo preprosto ujeli na laži. Vedno redkeje se dogaja, da uspejo novinarji prisiliti politike k odstopu in splača se pogledati, kakšni so bili tokratni razlogi za njen odhod in kaj je zapisala v odstopno izjavo.

Nekultura neodstopanja

Njen odstop je prišel v najbolj nepravem trenutku, ko se je Golob na lastno zahtevo odpovedal dvema drugima ministroma. S tem bo prišel v anale predsednikov vlad s tremi ministri manj v enem tednu, pri čemer ni popolnoma razkrito, ali sta ne ravno prostovoljna odhoda Uroša Brežana in Irene Šinko bila čisto zares upravičena. Ne zdi se, da bi pri odslavljanju ministrov premier čutil dolžnost, da javnosti predstavi tehtne argumente.

Ali bo tolikšna fluktuacija na odhodnih vratih kaj prizadela vlado v javnomnenjski podpori, bomo kmalu videli v številkah, četudi premier ne daje vtisa, da bi ga padec kaj prida skrbel. Sploh se zdi, da se obnaša, kakor da je njegova era večna, on pa nesmrten, s čimer spravlja v obup vse tiste, ki se bojijo povratka avtokrata Janše. Njegova ministrica bi se morala posloviti že kak teden prej, če se ne bi zdelo, da politične nekulture, katere del so tudi slabe manire oklepanja stolčka za vsako ceno, niti Golobova vlada ne misli odpraviti – pa je v začetku obljubljala res veliko.

V resnici se je v naših krajih dodobra razpasla tovrstna nekultura – spomnimo na šefa SDS in njegove ministre Aleksandro Pivec, Zdravka Počivalčka, Marjana Dikaučiča in Andreja Vizjaka, vse popolnoma zrele za odhod s funkcije, ki so se je nato oklepali z vsemi štirimi. Tudi tokrat smo se skorajda bali, da bo Golob ponovil Janševo maniro in ne bo odprl odposlane kuverte ministrice, kakor je njegov predhodnik ni v primeru kuverte Alejša Hojsa. Razvpiti prostaški notranji minister pa se je, očitno brez avtonomije lastne volje, kar vdal v usodo in položaj nato zasedal še naprej.

Ujeta v laži

Toda vrnimo se k razlogom za odhod ministrice za javno upravo. Čeprav so mediji, še zlasti Večer in Mladina, v drugi aferi okoli razpisa navajali prepričljive indice o koruptivnem ravnanju, ministrice nič ni omajalo. Šele ko se je v zadnji oddaji Tarča na Televiziji Slovenija ob razkritju njenega pisma podpore projektu IPES dodatno zapletla, saj je trdila, da tako rekoč ne ve za prijavo in da ni v stiku z nosilko projekta in s svojo poprejšnjo prijateljico Kajo Primorac, so nastopile okoliščine, ko je le kakšno uro po oddaji sprejela odločitev o umiku. Lep novinarski uspeh oddaje, morda eden največjih od njenega začetka.

V oddaji je ob razkritju skesano dejala, da se »posipa s pepelom«, da je podpis, ki so ga premierno pokazali, prispevala serijsko, torej »generično«, kot se je izrazila, ne da bi natančno vedela, kaj podpisuje in v paketu s petimi drugimi primeri. Gledalkam in gledalcem pa je bilo zelo jasno, da bržkone laže.

Nastala situacija je simptomalna in si jo velja zapomniti: ministrice ni pokopal sum koruptivnega in netransparentnega delovanja, ampak moralnega prekrška. Njeno in Golobovo sklicevanje na organe boja proti korupciji je nenadoma postalo odveč, njen greh je bil bolj elementaren in lažje razumljiv večini. Čeprav po svoji teži morda manjši pa je vendarle učinkoval psihološko močneje. Omenjeno še ne pomeni, da so politiki bolj ranljivi na točki razkritega laganja, kajti žal vemo zelo dobro, da jih velikokrat to ne zamaje v stolčku. V dani situaciji pa je laž prispevala k porastu suma in bila fatalna.

Tarča medijev

Čeprav je retorično spretna in je tudi odstopno izjavo spisala v visokem slogu, ni mogoče prezreti nekaterih manipulacij. V njej je spet ponovila, da je bil omenjeni razpis transparenten in skladen s strokovnimi in moralnimi standardi. Kakršne koli napake s tem ni priznala, pač je nakazala na nekakšno zaroto: »Danes vem, da sem s tem svojim ravnanjem posegla v obstoječa razmerja, ki so si jih nekateri v zadnjih desetih letih oblastno vzpostavili.«

Kar bi nas res moralo skrbeti, je sicer priljubljeno trumpovsko sklicevanje, da je bila »tarča medijskih napadov« – kaj to pove o razumevanju njene vloge medijev pri kontroli oblasti? Preveč, seveda. Tem bolj nerodno, če ti uspe manjši freudovski lapsus in pri tem nezavedno naznaniš, da si bil tarča oddaje Tarča.

Še več, ministrica se je razglasila za žrtev medijev, kot to radi počnejo v Janševi stranki, kjer je bila po njenem žrtev napadov, v »katerih sem obsojena vnaprej, v katerih dejstva niso pomembna, sodba pa je spisana«. Kdo je veleum iz ozadja, ki je avtor vnaprej spisane sodbe, ni povedala.

Olajšanje za partnerje

Podobno neprepričljiva je bila tudi v svojem razkritju še enega razloga, zakaj odstopa. Kot pravi, bi njeno vztrajanje v času teka uradnih postopkov pri pristojnih organih pri vodenju ministrstva ob tako o neusmiljeni kampanji škodovalo delu vlade, stranke, ministrstva in države. Ampak če to drži, je škodovala naštetim že prej, še preden je odstopila, a je to ni motilo.

Če bi od politikov zahtevali maksimalno poštenost, potem bi od Goloba smeli pričakovati, da pove, zakaj je ministrici zaupal, ko ji ne bi smel. Ob njenem odstopu je zgolj zamahnil z roko, češ kaj pa naj storim drugega, kot to sprejmem. Ne poprej ne zdaj ni dal nobene obljube o preiskavi, ki bi popravila nastalo krivico, ki so jo menda povzročili mediji in jo omenja tista oseba, ki ji je neomajno zaupal ne samo v tem primeru, ampak tudi ob ustanavljanju stranke Gibanje Svoboda.

Je pa odstop Sanje Ajanović Hojnik prinesel veliko olajšanja ne samo zanj. Konec je mučnega sprenevedanja tudi za koalicijski partnerki SD in Levico, ki oportuno stojita premierju ob strani vsakič znova, iščeta formule previdnega izražanja in po tihem pokrivata vse napake, vse od nakupa orožja, politizacije policije in privatizacije zdravstva. Seveda zgolj začasno: do naslednje afere, ko se bo njuno nelagodje verjetno ponovilo. Le kaj so načela v primerjavi z bogato obloženo oblastniško mizo?

**Avtorjev komentar je bil najprej objavljen na spletnem blogu IN MEDIA RES**