Končno so opazili Slovenijo / Žižkov škandal, ki ni škandal

Ko se bo čez nekaj časa izvajala inventura o uspehih »majhne« Slovenije, bo naše častno gostovanje na frankfurtskem knjižnem sejmu prejkone za širšo javnost najbolj odmevno obarval le en dogodek – nastop filozofa Slavoja Žižka

Ko se bo čez nekaj časa izvajala inventura o uspehih »majhne« Slovenije, bo naše častno gostovanje na frankfurtskem knjižnem sejmu prejkone za širšo javnost najbolj odmevno obarval le en dogodek – nastop filozofa Slavoja Žižka. Zelo verjetno je, da bo oceno o mednarodnih kulturnih presežkih sejma zasenčilo trenutno politično dogajanje, kjer si bo večina zapomnila, da se je, vsaj posredno, naša država skozi njegova usta pogumno postavila na stran pozabljenih nedolžnih žrtev med civilisti v Gazi in ne zgolj na stran Izraela, kar po vsem videnem za organizatorje ni bilo preveč prijetno. Pa tudi na za Roberta Goloba in Tanjo Fajon.

Škandal, da je škandal

Če zaradi Žižkovega udarnega govora prvak opozicije bizarno zahteva nič manj kot odstop ministrice za kulturo, nam to predvsem pove, da se nekdo tovrstnega videza podpore Slovenije v resnici boji, ker si želi javnih stališč, v katerem bi za žrtev obveljala zgolj ena stran – Izrael.

Seveda je imel Žižek tokrat popolnoma prav: hipokrizija kulturne in politične elite, medsebojno zlite, je bila na frankfurtskem sejmu več kot jasna, njegova intervencija v proizraelsko usmerjenost organizatorja in tudi širše pa upravičena. Prav je imel tudi z opozorilom, da je nekaj hudo narobe, če zbrane nagovorijo nemška komisarka za kulturo Claudia Roth, ministrica za znanost in kulturo nemške zvezne dežele Hessen Angela Dorn, obe iz stranke Zelenih, frankfurtski župan Mike Josef in slovenska predsednica Nataša Pirc Musar, nato pa le slednja v govoru omeni Palestince.

Zato v njegovem nastopu, pospremile so ga prekinitve in burne reakcije, vključno z odhodi iz dvorane, res ni bilo nič škandaloznega – nasprotno, bil je upravičen in če je kaj škandal, kot pravi Mladen Dolar, je lahko škandal zgolj to, da ga ima kdo za škandal.

Toda bodimo natančni: poimenovanje s škandalom je pravo ime za problem, ki ga imamo, že sama omemba Palestine je dobila status škandala. Ko se je Žižek sredi govora branil, da so nezadovoljni slušatelji nepripravljeni na dialog, na katerega se tako radi sicer sklicujejo, je bil v temelju premalo natančen, ker je bila situacija v resnici še slabša. Tovrstna nepripravljenost ni bila omejena zgolj na medialnost »kroženja« logosa (dia-logosa), ampak že na to, da bi bila kakšna beseda izgovorjena!

Abstraktnost abstraktnih obsodb

Iritirati bi nas moral tudi nastop direktorja sejma Jürgena Boosa, ki je takoj po njegovem govoru spontano prevzel besedo in miril občinstvo v kongresnem centru: »To je svoboda izražanja. In takšna, kot je, mora ostati, to je zame pomembno. Mislim na to skupnost in rad bi rekel, da smo vsi ena skupnost in da govorim v njenem imenu: obsojamo nasilje. Ljudje smo in razmišljamo po človeško. Človeško na izraelski in palestinski strani. Zelo pomembno je, da smo si enotni pri obsodbi nehumanosti in nasilja. Mislim, da ste v tem vsi z menoj. In vesel sem, da lahko to povemo na tem mestu.«

Ja, morda se strinjamo okoli človečnosti in obsodbe nasilja, ampak to radi počnemo le na abstraktni ravni, kot Boos, brez kazanja s prstom na odgovorne. Ko gre za kruto realnost, hipokritičnost abstraktnosti ne pomaga več in se raje opredelimo. Kakopak lahko soglašamo, da se moramo pogovarjati, ampak znova brez iskanja celotne resnice in iskanja smiselnih rešitev – na tej ravni je to zelo enostavno in varno. Kot je (pre)lahkotno govoriti, ne da bi omenili, kdo natančno je žrtev, in potem zaključiti, da smo žrtve vsi.

Boos je še dodal: »Prav tako sem vesel, da je nekdo prekinil govor. To mora biti mogoče. Vesel sem, da smo poslušali govor do konca, čeprav nam morda ni bil všeč. Celo če ga obsojamo, je pomembno, da drug drugemu prisluhnemo.«

Znova vidimo, kako steče ekvidistanciranje: pravilno je prekinjati govor in prav je, da je v prekinjenosti ta dokončan! Vse je prav – in tam, kjer je vse prav na opisani način, je to predvsem le dokaz, da nam ni mar za to, kaj je res.

Toda Boos je že poprej poskrbel kar za dve gesti, po kateri si bomo zapomnili njegov sejem, sprva po nesporno proizraelski intonaciji uradnih stališč, nato pa še, v podkrepitev slednjega, s preložitvijo podelitve nagrade palestinski avtorici Adanii Šibli. Formulacija, da so to storili »v luči terorizma proti Izraelu«, res ne kaže, da bi verjel v lastno pozicijo ekvidistance.

Adania Šibli kot simptom

Omenjeno palestinsko pisateljico je Žižek v govoru goreče branil, popolnoma upravičeno: »Približujemo se paradoksom kulture izključevanja. Uradno govorimo ‘vključevanje in raznolikost’, potem pa kultura izključevanja ne počne drugega, kot da izključuje tiste, ki ne ustrezajo predstavi o vključevanju in raznolikosti. Nisem samo ponosen, da sem tukaj, ampak me je tudi malce sram.«

Čeprav gre tu bolj za cenzuro kot izključevanje, je prav ideološko argumentirana preložitev nagrade razkrila politično stališče organizatorjev sejma. Pokazala pa je tudi, da je Žižek nase prevzel vlogo ne samo javnega intelektualca, ki zmore opozarjati na pravico in resnico, ampak tudi političnih predstavnikov iz Slovenije in slovenskih kulturnikov, ki bi lahko kadarkoli zavzeli načelno stališče do cenzure, a je bilo bolj lagodno, da jih je razbremenil filozof, ki sicer velja za provokativnega.

Pogled nase

Morda se še ena velikanska zadrega ob tisti, kako so se na Žižka odzvali drugi, skriva v značilnem tipu reakcij, ki razkriva, kako nase gledamo sami. Torej: kako Slovenec motri sebe na frankfurtskem sejmu?

Za začetek so vsi bili zelo zadovoljni, spet zaradi Žižka. Sokurator programa Slovenije kot častne gostje Miha Kovač je recimo povedal, da so medijski odzivi zelo dobri, ker da je njegov govor »deležen tako pozitivnih kot negativnih kritik, o njem se zelo veliko piše«. K temu je triumfalno dodal: »S tem smo v bistvu dosegli tisto, kar smo želeli. Smo vidni in smo tukaj.«

Kovačevo stališče je torej nasprotno Dolarjevemu: če je škandal to, da je prišlo do škandala, potem si prvi škandala naravnost želi, ker to veča vidnost in uspeh Slovenije. Pomembno ni več, kaj smo rekli, bistveno ni opozarjanje na nedolžne žrtve in nevarnost enostranih ocen grozljivega vojnega dogajanja, kjer se je tudi slovenska vlada postavila v bran predvsem Izraelu, ampak medijski in javni učinek, ki ga razprava povzroča. Torej si škandala ravno moramo želeti?

Skat o čebelah

Kasneje so mediji poročali o »neprizanesljivosti« govorca, ki da je grajal tudi lastno državo in s tem bil neusmiljen na vse strani: »Žižek sicer v svojem govoru ni prizanesel niti Sloveniji, takoj na začetku je vprašal, kdo si je izmislil tako idiotski slogan, kot je Satovje besed: ‘Kateri idiot je to izbral za slogan? Čebele so najbolj totalitarna družba, kar si jo lahko zamislite!’ Kovač je v odzivu za STA dejal le: ‘Odlična. Čestitam.’ Stergar je dodala: ‘O geslu je treba veliko govoriti. Različne perspektive nas samo bogatijo’.«

Res groteskno nenavadna reakcija strinjanja! Žižek je tako rekoč kot Sokrat, podoben je ploščatemu morskemu skatu, ki »spravi v otrplost vsakega, ki se mu kadar koli približa in se ga dotakne« (Menon 80a). Želim povedati, da sta Kovač in Stergar otrpnila in se takoj strinjala s podano kritiko! Po moje je naravnost imenitno, če jo nekdo sprejme in razglasitev za idiota označi za odlično poanto. Še več, k temu ti še čestita.

Še bolj zabavno pa postane, če pri tem nekdo drug doda, da nas različne idiotske perspektive naredijo za bogatejše!

Aplavz za vidnost Slovenije

No, vseeno bi pričakovali nekaj malega komentarja in zagovora, ne zgolj hipno otrplost slovenskih organizatorjev. Toda kaj, ko se Žižku, če si v elektrificiranem stanju in omrtvičen kot ob stiku s skatom, ni ravno zelo varno zoperstavljati.

Nič čudnega, če so se za preroške pokazale njegove začetne besede, da naj publika nikar ne ploska, kajti mogoče po tistem, kar bo povedal, tega nihče več ne bo pripravljen storiti. Razen tistih, seveda, ki zadovoljno stavijo na različne perspektive glede vidnosti Slovenije.

**Avtorjev komentar je bil najprej objavljen na spletnem blogu IN MEDIA RES**