Biti agresor, biti žrtev

Gaza postaja pokopališče za otroke, pravi generalni sekretar Združenih narodov António Guterres – po nekaterih podatkih jih je trenutno že 4000. Nikogar ni in verjetno tudi ne bo, ki bi za grozljiv zločin, sploh ker okupaciji ni videti konca, prevzel odgovornost. Pomožni grobar vedno bolj postaja mednarodna politična javnost s svojo razdeljenostjo in neuspešno odzivnostjo tudi Evropska unija – čeprav je ostala dovolj enotna pri podpori Ukrajini proti ruski agresiji.

Število smrtnih žrtev je prešlo 10.000 in vsak dan bolj lovimo ravnotežje med posnetki masakriranih civilistov in otrok v mlakah krvi in brez udov, ki jih nato v glavi brž skombiniramo z občutki besa, ker sami ne zmoremo storiti ničesar, kar bi morijo ustavilo. Nasprotno, vse je pripravljeno za bolj ali manj dokončen izbris ljudi, imenovanih »živali«, znotraj operacije kolektivnega kaznovanja tistih, ki so že desetletja ujeti v nepredstavljivo koncentracijsko taborišče. Vse je pripeljano pred vrata novodobnega genocida in v območje osebne groze, ko nas kljuva slaba vest nemih prič, ki niso storile ničesar ali dovolj, da bi tragedijo preprečile.

Na drugi strani so tisti, ki verjamejo, da so povračilni ukrepi pač legitimni. To, da Gaza krvavi pred našimi očmi, ker je brutalni teroristični napad Hamasa 7. oktobra letos proti izraelskim civilistom sprožil vojaško akcijo, razumejo kot neizogibno pravično stvar – pokopališča ne vidijo. Evropska unija se je solidarizirala in podprla pravico Izraela do samoobrambe, a je potem vse od te točke naprej šlo narobe: solidarizacija z eno stranjo je zahtevala odsotnost empatije z drugo, s čimer se je načelo solidarnosti izkazalo za lažno, krivično in največkrat skrilo za površinsko moralno obsodbo vojne. Toda mar ni tesnoba, ki jo občutijo mnogi, žal tudi tisti, ki imajo politično moč kaj storiti, a se temu izmikajo, velikokrat le zaigrana in vsaj površno nepristna?

Evropska komisija napoveduje dvig pomoči Palestincem na območju Gaze za 25 milijonov evrov, kar pomeni skupno več kot sto milijonov. Pa bi veljalo spomniti, da bo ta pomoč humanitarnim organizacijam, ki morajo zagotoviti osnovne dobrine, prava malenkost v primerjavi s pomočjo Sloveniji ob poplavah, kjer se letos in naslednje leto iz evropskih skladov pričakuje 400 milijonov evrov. Nihče ne zmanjšuje pomena slovenske naravne katastrofe, toda tudi njene žrtve bi se morale strinjati, da je pomoč Gazi groteskno majhna. Čisto naključje?

V obupa polnem spraševanju, kaj poganja norijo in morijo danega trenutka v umirajoči Gazi, kjer izginja vsa človečnost tega sveta, so številni avtorji ugibali o sindromu, ki še najbolj spominja na obrambni mehanizem identifikacije z agresorjem, kakršnega je razvila Anna Freud, hčerka očeta psihoanalize. Do njega pride, ko nemočna žrtev prevzame agresivne značilnosti svojega zatiralca – in kakor da bi se ta sindrom lahko prenašal iz generacije v generacijo. Kajti zdi se, da žrtve holokavsta slepo, ujete v kognitivno disonanco, ustvarjajo razmere, v katerih nezavedno postajajo na las podobne zgodovinskemu agresorju nad samim sabo – nacističnemu vodji. Razlaga, ki se zdi bogokletna, a zaradi tega nič manj prepričljiva.

Če odštejemo vse politične in druge motive za ravnanje izraelske strani v vojni, se identifikacija z agresorjem pojavlja kot dovolj prepričljiva psihološka razlaga, kako si žrtev zaceli globoke travme in lažno povrne psihološko stabilnost – kajti cena za takšno istovetenje v ravnanju je maksimalno krvava in s tem zavržna. Razumemo lahko, če je začetni napad Hamasa doživet kot najhujši množični poboj po holokavstu, vendar tak občutek nato racionalizira novo morijo nad nedolžnim palestinskim prebivalstvom. Na drugi strani so številni opazili nasproten proces, tudi veliko naklonjenost Nemčije v odnosu do Izraela, nekakšno kognitivno slepoto, ki steče v drugi smeri. Kakor da bi obstajal tudi mehanizem identifikacije z žrtvijo, kjer tisti, ki so obremenjeni z dediščino nacističnega vodje in svojih dedov in stricev, enostransko simpatizirajo s potomci holokavsta, ker si tako perejo slabo vest.

Oba mehanizma, identifikacija z nekdanjim agresorjem in z nekdanjo žrtvijo, skupaj dajeta vedeti, da moramo za temeljitejše razumevanje političnih odzivov v odnosu do morije v Gazi verjetno poseči tudi po psihoanalitičnih spoznanjih. Toda najbrž ne bi smeli biti čisto naivni in vsega staviti zgolj nanje. V končni fazi je realna politika Izraela zelo pragmatična in še bolj oportuna je najbrž tudi osebna motivacija Benjamina Netanjahuja, ki ga v domači areni čaka sojenje zaradi korupcije.