Komentar / Kras po požaru
Zakaj ne izkoristimo trenutka in ne ohranimo nekaj kamnite kraške gmajne, ki smo jo v zadnjih stoletjih in desetletjih pravzaprav večinoma že izgubili?
Trava bodalica (Stipa) na Krasu: bleščanje dolgih plev v mesečini je vznemirjalo tržaškega pesnika Slataperja
O požarih najlaže pišemo v času jesenske moče, tako kot o suši pozimi, saj časovna odmaknjenost prida objektivnost in treznost razmišljanja. Požari na Krasu lani poleti so namreč sprožili številna razmišljanja, mnenja, pobude, načrte in že konkretne aktivnosti na požariščih. Zdaj, ko se je to – za prebivalce Krasa nadvse težko – obdobje že nekoliko odmaknilo, je čas, da se ozremo na pogorelo kraško krajino, njeno dinamiko in identiteto, z nekoliko distance in z očmi znanstvenikov, ki se s Krasom ukvarjamo in o njem pišemo. Posebej me je k temu pisanju spodbudil Načrt sanacije gozdov, poškodovanih v požaru, ki ga je izdelal Zavod za gozdove Slovenije; v njem je vizija Krasa obravnavana zelo enostransko, to pa je spodbudilo poglobljeno razmišljanje botanika in krajinskega ekologa.