»Norec« na čelu Argentine

Javier Milei si je predsedniški položaj zagotovil v drugem krog, s 55,7 odstotka glasov je premagal Sergia Masso, peronista in finančnega ministra, ki je prejel 44,3 odstotka glasov. V argentinski politični ureditvi sta funkciji predsednika države in vlade združeni, to pomeni, da Milei ne bo vodil le argentinske vlade, ampak bo svojo državo predstavljal tudi na mednarodnem parketu.

A kdo je ta mož in kaj pomeni njegova izvolitev? Je ekonomist, ki je zaslovel s pojavljanjem v televizijskih oddajah, v katerih je kritiziral ukrepe peronistične vlade, njegovi teatralni izpadi pa so se hitro razširili po družabnih omrežjih. Ima vzdevek El Loco – norec v španščini – takšen pa je tudi naslov njegove biografije. Ekonomsko je skrajno liberalen, je samooklicani anarhokapitalist. Glede socialnih zadev pa je konservativen, nasprotuje pravici do splava, ki jo imajo v Argentini od leta 2020, pa tudi spolni vzgoji v šolah, saj naj bi bila to indoktrinacija otrok. Prepričan je, da so podnebne spremembe, ki jih povzroča človek, prevara socialistov. Za čuda pa nima nič proti porokam istospolnih parov.

Analitiki njegovo zmago razlagajo kot izraz želje argentinskih volivcev po spremembah. Država je v izredno slabem gospodarskem položaju, letna inflacija je približno 140 odstotkov, okoli 40 odstotkov Argentincev živi pod pragom revščine. Peronistične vlade niso bile uspešne pri odpravljanju težav, so pa poskušale preprečiti bolj radikalne oblike »terapije s šokom«, ki so jo priporočali nekateri neoliberalni ekonomisti. Milei je še posebej priljubljen pri mladih volivcih, ti v njem vidijo človeka, ki naj bi pretresel politični establišment. Na političnih shodih se je pojavljal z motorno žago, simbolom tega, kako bo presekal z dosedanjo politično kontinuiteto.

Zaradi populistične, protisistemske retorike, ekonomskega liberalizma in socialnega konservatizma ga primerjajo z nekdanjim ameriškim predsednikom Donaldom Trumpom (oba sta zaslovela na televiziji) in nekdanjim brazilskim predsednikom Jairom Bolsonarom.

Napovedal je veliko radikalnih ukrepov, med njimi so odprava argentinske centralne banke in zamenjava sedanje valute, argentinskega pesa, z ameriškim dolarjem, ki je med prebivalci zaradi inflacije v državi že zdaj najbolj priljubljena valuta, v kateri imajo shranjene prihranke. Želi tudi odmik od sodelovanja s Kitajsko in Brazilijo, ki sta največji partnerici Argentine, saj »noče sodelovati s komunisti«, približal bi se ZDA. Poleg tega bi še korenito omejil socialne programe, zmanjšal število ministrstev in legaliziral trgovanje z organi.

Milei sicer nima večine v nobenem od dveh domov argentinskega parlamenta, zato bodo nekatere od njegovih radikalnih zamisli težko uresničljive, to pa ne pomeni, da nam fenomena El Loco ni treba vzeti resno. Morda so zaradi krize Argentinci pripravljeni trpeti ukrepe za zmanjšanje socialnih transferjev, privatizacijo, kleščenje javnega zdravstva in šolstva. Vprašanje pa je, ali bodo ti ukrepi dolgoročno res koristili prebivalstvu ali pa bolj mednarodnim korporacijam, kar se praviloma zgodi, ko se v Južni Ameriki (pa tudi drugod) izpelje terapija s šokom.