Popoldanski posli

Državi za trajno izkoriščanje rudnin, torej omejenih naravnih virov, kamnin in peskov, industrija na leto plača samo 4,1 milijona evrov. Še več: vlada je podjetjem, ki se ukvarjajo s to dejavnostjo, letos poleti »na lepe oči«, brez preverjanja stanja v naravi in ne da bi se menila za pravna opozorila, koncesije podaljšala za 30 mesecev. Eden najzaslužnejših za tak razplet, ki mu ploska zlasti industrija – največji koncesionar je skupina Salonit –, je državni uradnik Marko Maver, ki je pod novo vlado na ministrstvu za naravne vire in prostor pristojen za rudarstvo. Po objavi članka o podaljšanju omenjenih koncesij sta se na uredništvo Mladine ločeno obrnila vira z opozorilom, da je Maver še pred kratkim delal v ekipi svetovalne družbe Deloitte, ki svetuje prav Salonitu. Eden od sogovornikov je posebej omenil sestanek 9. novembra lani, na katerem so bili poleg predstavnikov Deloitta – med njimi je bil za čuda Maver, sicer zaposlen na ministrstvu za naravne vire in prostor – še predstavniki Salonita, Holdinga Slovenske elektrarne in Termoelektrarne Šoštanj. Je Maver z industrijo sestankoval kot uslužbenec ministrstva ali kot pogodbenik Deloitta?

»Sestanek je potekal na temo zmanjšanja emisij v energetsko intenzivni industriji. Na sestanek sem bil povabljen kot strokovnjak s področja zajema in skladiščenja CO2, udeležil pa sem se ga v osebni kapaciteti izven delovnega časa; oziroma ker je bil v času kosila, sem pri beleženju odsotnosti izbral osebni izhod,« je na vprašanje o sestanku 9. novembra pisno odgovoril Maver. Na dan sestanka je bil namreč zaposlen v kabinetu ministra za okolje in prostor Uroša Brežana, kasnejšega ministra za naravne vire in prostor. Da gre za nedopustno sestankovanje zaposlenega v ministrovem kabinetu, ni dvoma. Salonit je cementarna-sosežigalnica, katere dejavnost je regulirana, ministrstvo pa odloča o vrsti dovoljenj, če strnemo jedro konflikta. »Ni bilo jasno, v kakšni funkciji je tam. To, da je z ministrstva, se je več udeležencem zdelo nenavadno,« sestanek opisuje vir.

Sestanka se je udeležil v času kosila, zato je pri beleženju odsotnosti izbral osebni izhod. Tako je javni uslužbenec Maver utemeljeval, kako da je sedel na sestanku s predstavniki družb Deloitte in Salonit.

Novembrski sestanek je bil sicer le nadaljevanje spomladanskega posla, pravi naš vir. Maver je že marca lani podpisal pogodbo z Deloittom in na podlagi te pogodbe več mesecev sodeloval pri projektu izvedljivosti tehnologije zajema in shranjevanja CO2. Študijo je pri Deloittu naročila cementarna-sosežigalnica Salonit za slabih 50 tisoč evrov (plus DDV). Maver je bil ob podpisu pogodbe zaposlen še v Nacionalnem laboratoriju za zdravje, okolje in hrano (NLZOH); popoldanski s. p., prek katerega ga je plačeval Deloitte, je zaprl šele 12. avgusta lani, torej v grobem dva meseca po prihodu v kabinet ministra Brežana. »Popoldanski s. p. sem odprl zgolj z namenom dela za družbo Deloitte, to je edini izvedeni projekt preko s. p.,« je odgovoril Maver in dodal, da je iz tehnologij zajema in shranjevanja CO2 doktoriral na Univerzi v Sheffieldu. Ministra Brežana naj bi bil o obstoju popoldanskega s. p. obvestil ustno. Iz baze AJPES sicer izhaja, da je Maver letos s. p. za poslovno svetovanje odprl vnovič, in sicer 6. januarja, in ga zaprl šele pred nekaj tedni, 3. novembra. Ali je minister Brežan vedel tudi za ta s. p., nismo izvedeli; z ministrstva so odgovorili le, da sedanja ministrica Alenka Bratušek, ki začasno vodi ministrstvo od Brežanovega odstopa 9. oktobra letos, ni (bila) seznanjena z ničimer, a da Maver prek tega s. p. menda ni prevzel nobenih poslov. To ga seveda ne »odvezuje« obveznosti, da s. p. priglasi ministrstvu. To je njegova zakonska dolžnost.

Maver je bil po nastopu Golobove vlade najprej zaposlen v kabinetu ministra Brežana, iz kabinetne zaposlitve, vezane na ministrov mandat, pa se je julija letos pravočasno »umaknil« v redno zaposlitev na direktorat za naravo. Septembra je postal celo namestnik vodje direktorata, Brežan pa je moral oktobra (brez jasnega pojasnila) odstopiti. Veliki skok naj bi si bil Maver obetal s prihodom Jureta Lebna na Brežanovo mesto, a se to ni zgodilo; premier Golob, ki je Gibanje Svoboda naredil iz maja 2021 nastale Lebnove Stranke zelenih dejanj – Z.Dej –, za ministra za naravne vire in prostor ni predlagal Lebna, ampak »konkurenta« Jožeta Novaka, zdajšnjega državnega sekretarja na ministrstvu. Maver je bil sicer eden Lebnovih najtesnejših zaveznikov ob ustanovitvi stranke Z.Dej, ki naj bi iskala »ravnovesje med kakovostnim razvojem in ohranjanjem okolja«. Potrdil je tudi, da je pred meseci kandidiral za delovno mesto pri multinacionalki BP, ki spada v lobistično skupino Big Oil, v kateri so še ExxonMobil, Shell, skupina Eni in podobni krivci za podnebni zlom. »Ker verjamem v reševanje podnebnih sprememb tako preko tehnoloških kot družbenih rešitev, me je zanimal razpis pri družbi BP v Londonu, ki je bil razpisan za točno moje področje, tj. pravni vidiki zajema in shranjevanja CO2,« je dejal.

Nazadnje se menda sam ni odločil za službo v Londonu.

Po zakonu o integriteti in preprečevanju korupcije mora biti uradna oseba, kot je Maver, pozorna na vsako dejansko ali mogoče nasprotje interesov in storiti vse, da se mu izogne. Pa se mu?

V zvezi z Mavrom se postavlja še eno pomembno vprašanje. Je tudi mestni svetnik Svobode v ljubljanskem mestnem svetu, skupina Svoboda pa je podpisala sporazum z listo župana Jankovića in mu zagotovila bianko politično podporo za nekatere projekte, kot sta sežigalnica odpadkov, za gradnjo katere naj bi država zagotovila nepovratna sredstva, in dokončanje kanala C0. Kako se lahko Maver strinja s takimi političnimi zavezami in ali niso te v neposrednem nasprotju z njegovo funkcijo enega vodilnih na ministrstvu, ki o nekaterih projektih soodloča? Iz KPK so odgovorili, da je Maver po zakonu o integriteti in preprečevanju korupcije uradna oseba, za vse te pa velja, da morajo biti pozorne na vsako dejansko ali mogoče nasprotje interesov in storiti vse, da se mu izognejo, hkrati pa svoje funkcije ne smejo uporabiti za uresničevanje nedovoljenih zasebnih interesov. Opozorili so, da samodejnega, vnaprej prepoznanega in na vse mogoče primere razširjenega navzkrižja interesov ni, presoja se vsak primer posebej. »Če razpolagate s konkretnimi podatki, ki bi nakazovali na sum kršitev, nam jih posredujte,« pozivajo iz KPK. V podobno konfliktni vlogi je bila do septembrske razrešitve tudi Vesna Ugrinovski, svetnica Svobode, ki je bila vršilka dolžnosti direktorice direktorata za vode na istem ministrstvu.

Če se vrnemo še k Deloittovi in Mavrovi študiji za Salonit. Bo Salonit, eden največjih industrijskih onesnaževalcev in porabnikov energije pri nas, v okviru razogljičenja izpeljal projekt zajema in shranjevanja CO2? Iz podjetja odgovarjajo, da še »preverjajo možnosti«. A kot smo izvedeli, jih zanima zlasti cena projekta, ki je izredno visoka, zgolj prvi del operacije, zajem CO2, dosega ceno 200 milijonov evrov. »EU tega ne subvencionira, lastniki Salonita pa ta denar imajo, a ga zelo verjetno ne bi namenili za to,« pravi naš vir. Deloitte je preučil možnosti transporta CO2 po cevovodih in prevoza z železnico ali ladjami do shranjevalnikov v Italiji, na Hrvaškem in Madžarskem. Eden od nasvetov Salonitu v zaključku Deloittove študije je: »Za zagotovitev regulativne in finančne podpore zgodaj vzpostaviti stik z novo vlado.«