Komentar / Laž brez lažnivca, govor brez vsebine
Spornost in učinkovitost populističnih politikov ni toliko v tem, da lažejo, temveč bolj v tem, da organizirajo laži, ki so že v obtoku
Zakaj je v sodobnem političnem diskurzu laganje ne samo nekaznovano, ampak skorajda zaželeno? Zakaj je mogoče dobiti vtis, da je »strastno laganje«, kakršno obvladajo populisti, kakršen je Trump ali nam bližja Orbán in Erdogan, prepričljivejši in organizacijsko močnejši od ekoloških strategij, socialnoekonomskih reform in emancipatorične politike?
© Profimedia
Sodobni politični diskurz zaznamuje skrb zbujajoča dinamika, ki ima sicer že daljšo zgodovino, a je najkasneje z vzponom skrajnega populizma dobila dodaten zagon. Slovenija tu ni nobena izjema, nasprotno. V teh krajih politični govor, ki sistematično uporablja razpečevanje laži, že desetletja dosledno prakticira Janez Janša (ter celoten strankarski, medijski in gospodarski kompleks, organiziran okrog njegovega imena). Druga skrajnost, ki sama po sebi ni nujno nasprotje politike laži in širjenja sovraštva, je prazen ali brezvsebinski politični govor, ob katerem bo marsikdo pomislil na Boruta Pahorja, ki je na zadnjih predsedniških volitvah dobil političnega posnemovalca in dediča, Anžeta Logarja. Laganje in prazni govor danes nalagata nekakšen dvojni »normativni standard« delovanju politike, kar navsezadnje vodi do tega, da oboje postane sprejemljivo, pričakovano, pri nekem tipu volivcev celo zaželeno. A četudi gre za dve skrajnosti, jima je skupno ali izmikanje resnici – pri praznem govoru – ali dejavno, agresivno razbijanje te – pri laganju. Imata torej vsaj eno skupno politično stičišče in programatiko, zavračanje resnice in prezir do nje, zaradi česar si kljub navidezni različnosti bistveno sopripadata.