Premier in predsednica republike v vedno večjem konfliktu

Nataša Pirc Musar se zadnje čase z opaznimi koraki podaja na pot, ki bi lahko bila za njeno verodostojnost usodna

Nataša Pirc Musar se zadnje čase z opaznimi koraki podaja na pot, ki bi lahko bila za njeno verodostojnost usodna. Še več, morda bo fatalna tudi širše za trenutno levosredinsko politično geografijo v državi. Javnost njenih pogostih stališč ne spremlja vedno z velikim odobravanjem, tudi takrat ne, ko ima deloma ali v celoti prav. Razlogov je več in eden teh se nam kaže v vtisu, da svoje politično delovanje razume kot nekakšen antipod predhodniku: če je Borut Pahor škrtaril s stališči v iskanju všečnosti na vse politične strani, ker mu je to prinašalo največ točk v anketah in seveda na instagramu, trenutna predsednica deluje bolj brezkompromisno in radodarno glede podajanja mnenj. Obenem zaradi svoje neposrednosti in energičnosti, ki ju ima očitno v naravi, včasih z lahkoto deluje nediplomatsko in netaktno.

Del njenega osebnega značaja je zagotovo brezkompromisen zagovor človekovih pravic, kjer verjetno nikoli ne bo želela, da bi ji kdo postavljal meje. Če od koga, moramo prav od predsednice republike kot vrhovne moralne avtoritete pričakovati nekaj podobnega in s tega vidika ji ničesar ni mogoče očitati. Toda politika je večkrat mešetarjenje s praktičnimi cilji in iskanje srednjih poti, kar nikoli ne bo združljivo z zasledovanjem ultimativnih principov v delovanju človeka in družbe.

Po drugi strani doslej ni bilo malo situacij, ko so bile nekatere njene izjave nerodne in bi jih lahko opisali kot kikse – zadnja s kralj ulice v odgovor na dodatke svojega soproga je že takšna. Kar bi nas ob tem dodatno moralo najbolj skrbeti, je nova konfliktna dinamika, manj značilna za »levosredinske« vlade. Uradi predsednikov republike, praviloma levo usmerjenih, so bili v pretežnem sozvočju z izvršno vejo oblasti oziroma političnimi figurami podobnega pedigreja . Morda je izjema omenjeni Pahor, nad katerim so zaradi njegove nenačelnosti bentili skoraj vsi, razen desnice in Janeza Janše, a obenem tudi hitro obupali, saj je bil evidentno nepopravljiv.

Tudi nekateri ohlajeni odnosi med Milanom Kučanom in premierjem Janezom Drnovškom, ne nujno vidni javnosti, so bili podobnega tipa. Toda aktualna predsednica republike je v vedno več odprtih konfliktih.

Naj z vojsko prevzame kanal

Ko to ugotavljamo, s tem na noben način nujno ne trdimo, da so njene ugotovitve zgrešene in da je izključno sama kriva za nastali položaj. Toda morali bi razmisliti, kakšne so lahko posledice omenjenega stanja, saj vodi v smer zmanjšanega zaupanja, nesodelovanja in delovanja politike v skupno dobro vseh. Eden zadnjih primerov je zagotovo zajedljiva in v celoti nedopustna izjava ljubljanskega župana: »Če je tako prepričana, da ima prav, naj kot vrhovna poveljnica z vojsko prevzame nadzor nad kanalom C0.«

Zoran Janković je s tem besedami predsednico pobalinsko provociral, ker se mu ni opravičila zaradi apela k začasni prekinitvi del, ko je javno presodila, da bi pri kanalu C0 bila potrebna presoja vplivov na okolje. Svojo zahtevo je uprl na odločitev Upravnega sodišča in pristojnega ministrstva za okolje in prostor.

Vendar pri izsiljevanju opravičila v okoliščinah, kjer ministrstvo posredno obvladuje njegov politični in siceršnji prijatelj Robert Golob, morda ne bo šlo vse gladko. In tudi ne po receptu že videnega poniževanja nekdanjega zdravstvenega ministra Danijela Bešiča Loredana, ki se je več kot prepoznavno moral izsiljeno prikloniti in ne zgolj opravičiti kar vpričo obeh, Goloba in Jankovića, kar ob prižganih kamerah. Županova cinična izjava o vojski na kanalu najbrž več pove o njem in naravi uporabljene retorike, ki zelo spominja na njegova prijatelja: Milorada Dodika in Aleksandra Vučića.

Bi moral Golob odstopiti?

Ostre norčave besede ljubljanskega župana časovno verjetno niso naključne in zdi se, da je prihitel na pomoč predsedniku vlade, o katerem je v odmevnem intervjuju za portal N1 povedala nekaj krepkih. Med drugim tudi, da bi moral odstopiti, če bo mnenje KPK v zadevi vplivanja na policijo negativno.

Predsednica je bila glede tega neposredna in decidirana, toda takšno je bilo tudi vprašanje sicer odličnega spraševalca, novinarja Mihe Orešnika. Da bi moral Golob zapustiti svoj položaj, upravičeno skrbi precejšen del slovenske levosredinske politike, saj bi to najbrž pomenilo predčasni zmagoviti pohod tandema Janša-Logar, ki komaj čaka na svojo priložnost. Toda kako ovrednotiti njene besede?

Zagotovo ima politična levica pošten cmok v grlu, ko razmišlja o premierjevem odhodu, toda odgovor bi moral biti znova načelen: ja, v normalnih demokracijah politiki odstopajo, če so zasačeni pri koruptivnih ravnanjih. Že itak se radi pritožujemo, da je KPK tista ustanova, ki deluje kot brezzobi tiger in na katere delo se politiki požvižgajo, ne zgolj zaradi njenih omejenih pristojnosti. Bomo po svojih močeh prispevali k zmanjševanju teže odločitev komisije?

Nianse v odgovoru

Očitek stranke Gibanje Svoboda, da je predsednica nedopustno komentirala odprt postopek, zagotovo ne drži – saj je vendar govorila zgolj o politični kulturi in higieni odstopanja in s tem o posledicah, ki bi mu sledile. Absolutno blagodejno je, če politiki opozarjajo na standarde politične higiene in kulture, toda obenem je res, da je ta izjava obremenjena z dvema okoliščinama. Prva je, da je v postopek vpletena njena sodelavka, s čimer se odpira vprašanje pristranosti. Po drugi strani je tudi imenovanje šefa KPK v domeni predsednika republike, čeprav se je Robert Šumi iz odločanja v omenjenem primeru izločil.

Zagotovo bi na primer predsednica lahko odgovorila na bolj diplomatski način. Če navedem le eno možnost, bi lahko opozorila na dejstvo, da potrebujemo v državi višje standarde politične kulture. Čeprav bi bilo končno sporočilo popolnoma isto, pa se verjetno ob njen odgovor nihče ne bi posebej obregnil – ali vsaj ne s tolikšno ihto.

Popolna konfliktnost

Dodatno indikativen za analizo omenjene izjave pa je še en kontekst. Predsednica republike in premier že dolgo ne skrivata, da nista razvila najbolj prijaznih odnosov. S tem, ko je zanj izjavila, da bi moral odstopiti, jih je zanesljivo naredila za še bolj napete. Če je bil odnos že na najnižji točki in se je v preteklih tednih zdelo, da javno obljubljata več sodelovanja, se bo po tem intervjuju verjetno krhal še naprej.

In kakor da to ni dovolj, je Pirc Musar v istem intervjuju celo priznala, da sta bila v preteklosti ne samo na najnižji točki, ampak da komunikacije sploh več ni bilo. Zelo odkrito je ob številnih poskusih navezovanja stikov z njim povedala, da se »predsednik vlade vabilom ni odzival«. S tem je razkrila še en podatek, ki ga najbrž v visoki politiki ne bi smela.

Neresno okolje

Živimo torej v državi, v kateri premier ignorira predsednico države. Omenjena razkritja kažejo, da naša po položaju najpomembnejša državnika ne kažeta potrebne enotnosti, s čimer zagotovo krnita ugled države doma in v tujini. Vtis konflikta med voditeljema, ki je zdaj postal več od tega in je že potrjena resničnost, po sebi škodi zaznavi Slovenije, ki za pogled zunanjega opazovalca deluje neresno, nestabilno in glede na pričakovanja neučinkovito.

Kaj si o tem misli slovenski volivec, si zlahka predstavljamo, kakor tudi, da najbrž Janša in Logar odpirata prve šampanjce. V kakšni meri lahko v konkretnih praksah in življenju omenjena konfliktnost prinaša zastoje pri sprejemanju političnih odločitev, realizaciji začrtanih politik, pri socialnem blagostanju in gospodarskem razvoju, bi bilo intrigantno vprašanje, če že ne bi poznali depresivnega odgovora.

**Avtorjev komentar je bil najprej objavljen na spletnem blogu IN MEDIA RES**