Banke izkoriščajo lojalnost strank
Pogovor s finančnim strokovnjakom Tilnom Božičem
© Monika Weiss
Tilen Božič je bivši državni sekretar na finančnem ministrstvu, zdaj se s poslovnim svetovanjem ukvarja kot zasebnik. Z ministrstva je odšel, pravi, ko je bilo jasno, da se z obljubljenimi reformami, tudi obdavčitvijo premoženja, »ne misli resno«.
Slovenski bančni sistem, sestavljen iz desetih poslovnih bank, treh hranilnic in dveh podružnic tujih bank, je lani izkazal 1,14 milijarde evrov dobička pred davki, kar je dvakrat toliko kot leta 2022 in je zgodovinski rekord (od prve objave leta 1993). A ta zgodovinski rezultat so banke lani dosegle zlasti tako, da so znatno podražile kredite, hkrati pa na zelo nizkih ravneh pustile obrestovanje depozitov.
Tak izid je v veliki meri posledica zadrževanja dvigovanja obresti na strani depozitov, kar seveda ni v korist depozitarjev. Gre za priložnost, ki se pojavlja ciklično, vendar redko v tako velikem obsegu, saj se je pojavila razmeroma hitra rast obrestnih mer po daljšem obdobju nizkih, celo negativnih. V predhodnem obdobju so zahtevnejše čase premoščali predvsem z vztrajnimi dvigi cene svojih storitev. Sedaj sta se oba učinka praktično seštela. Gre tudi za značilnost okolja, ki je pri nas še nekoliko konservativnejše. Banka se dojema kot osebni zdravnik: ne menjaš ga, razen če je res nuja. To lojalnost – zlasti varčevalcev komercialne banke, v tuji in domači lasti, seveda izkoriščajo. Glede lanskega leta se je treba zavedati, da je Slovenija malo in odprto gospodarstvo, kar tudi za banke pomeni, da so izpostavljene silovitim nihanjem sistema. Trend se bo prej ali slej tudi obrnil.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
© Monika Weiss
Tilen Božič je bivši državni sekretar na finančnem ministrstvu, zdaj se s poslovnim svetovanjem ukvarja kot zasebnik. Z ministrstva je odšel, pravi, ko je bilo jasno, da se z obljubljenimi reformami, tudi obdavčitvijo premoženja, »ne misli resno«.
Slovenski bančni sistem, sestavljen iz desetih poslovnih bank, treh hranilnic in dveh podružnic tujih bank, je lani izkazal 1,14 milijarde evrov dobička pred davki, kar je dvakrat toliko kot leta 2022 in je zgodovinski rekord (od prve objave leta 1993). A ta zgodovinski rezultat so banke lani dosegle zlasti tako, da so znatno podražile kredite, hkrati pa na zelo nizkih ravneh pustile obrestovanje depozitov.
Tak izid je v veliki meri posledica zadrževanja dvigovanja obresti na strani depozitov, kar seveda ni v korist depozitarjev. Gre za priložnost, ki se pojavlja ciklično, vendar redko v tako velikem obsegu, saj se je pojavila razmeroma hitra rast obrestnih mer po daljšem obdobju nizkih, celo negativnih. V predhodnem obdobju so zahtevnejše čase premoščali predvsem z vztrajnimi dvigi cene svojih storitev. Sedaj sta se oba učinka praktično seštela. Gre tudi za značilnost okolja, ki je pri nas še nekoliko konservativnejše. Banka se dojema kot osebni zdravnik: ne menjaš ga, razen če je res nuja. To lojalnost – zlasti varčevalcev komercialne banke, v tuji in domači lasti, seveda izkoriščajo. Glede lanskega leta se je treba zavedati, da je Slovenija malo in odprto gospodarstvo, kar tudi za banke pomeni, da so izpostavljene silovitim nihanjem sistema. Trend se bo prej ali slej tudi obrnil.
Ko so pred desetletji na trg vstopale tuje banke, je bilo rečeno, da se bo ustvarila konkurenca in prek nižjih cen koristila zlasti strankam bank.
Tuje banke, ki so v zadnjih desetletjih prišle k nam z neko obljubo, da bodo vzpostavile konkurenčni trg in ugodnejše pogoje za stranke, so razmeroma hitro opazile, kaj vse se da pri nas zaračunati, in so se le vklopile v to zanje ugodno bančno okolje. Okornost teh velikih bančnih sistemov so sicer izkoristile različne spletne platforme, ki so si postopoma pridobile bančne licence v EU in h katerim prehajajo zlasti mladi. Lahko bi rekli, da gre za pospešeno izgubljanje prihodnje perspektive. Revolut, N26, Trade Republic in drugi ob povsem istih jamstvih, kot jih dajejo klasične komercialne banke EU, ponudijo boljšo uporabniško izkušnjo, višje donose na depozite in nižje stroške poslovanja. »Tradicionalne« banke jih očitno še ne dojemajo kot konkurenco, vendar gre po mojem mnenju za že ustvarjeno inercijo, ki bo trend prehajanja krepila. Občutek komitentov, da za svoj denar dobijo premalo ali za storitve plačujejo preveč, bo to pri nas še pospešil.
Ob težavah pa se zgodi kot pri skoku v ledeno vodo: kri gre v srce in možgane, umakne se s »periferije«. Tuji lastniki bodo z denarjem reševali sebe in svoje.
Skoraj tri četrtine slovenskega bančnega sistema je zdaj v tuji lasti. Je to napaka? Kje se to kaže?
Domače banke so jedrna infrastruktura, ki mora biti »blizu« državi – pa ne zato, da politika prek njih dela mahinacije, kot pri nas v preteklosti, ampak zato, da zagotavlja neko zaledje v času pretresov. Treba je torej imeti vsaj eno banko, prek katere se je mogoče hitro odzvati na zaostrene razmere. Ko gre celotnemu gospodarstvu dobro, se s tem ne ukvarjamo, delijo se dobički. Ob težavah pa se zgodi kot pri skoku v ledeno vodo: kri gre v srce in možgane, umakne se s »periferije«. Tuji lastniki bodo z denarjem reševali sebe in svoje. Imamo sicer državno SID banko, ki pa je specifična, upam, da s časom vse bolj izrazito razvojna banka.
Druga težava pri nas je – in nekoliko je tudi to povezano s pretežno tujim lastništvom bank, da ni zaznati močnejšega angažmaja v podporo strateškim projektom ali shemam, pri katerih bi prišlo do trajnega sodelovanja večjega obsega, da bi se na primer vzpostavila posojilna shema za reševanje stanovanjskih izzivov. Če pogledamo pogoje pri hipotekarnih posojilih za fizične osebe v Avstriji ali Nemčiji, opazimo, da so tam ročnosti, obrestne mere in pravila odplačevanja bistveno zanimivejši.
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.