Zakaj zaposleni ne morejo soupravljati bank?
Težava ni le zakon o bančništvu, ampak tudi neobstoj svetov delavcev v bankah, čeprav so te podjetja kot vsako drugo
»Zaposleni so zagotovo zainteresirani za dolgoročno uspešnost banke, v kateri delajo, menedžment pa želi navadno ugajati lastnikom, saj mu to zagotavlja obstoj, in je zato pogosto pripravljen prevzemati (pre) velika tveganja, ki lahko podjetju škodijo,« razlaga Elizabete Zirnstein z Univerze na Primorskem, članica ekipe Združenja svetov delavcev Slovenije.
© Osebni arhiv
Slovenske vlade so v zadnjem desetletju dokončno prodale večino poslovnih bank. Njihovi večinski lastniki so zdaj tuje banke in tuji skladi. V nobeni izmed bank se lastniki niso odločili, da bi zvišali raven soupravljanja zaposlenih, a tudi zaposleni v bankah – vseh je skoraj 8000 – ne izkoriščajo pomembnega vzvoda soupravljanja družb, v katerih delajo. V tako rekoč nobeni od slovenskih bank se zaposleni niso organizirali v svete delavcev in prek njih imenovali svojih predstavnikov v nadzorne svete in s tem tudi sami – tako kot v starejših kapitalističnih državah – začeli dejavneje sodelovati v skrbi »za dolgoročno stabilnost in razvoj« kot protiutež lastnikom bank, ki jih zanimajo predvsem donosi in dividende. Po dostopnih podatkih imata svet delavcev za zdaj le dve banki, NLB in Unicredit, zaposleni pa imajo svoji predstavnici le v nadzornem svetu NLB. Nasprotno je brez predstavnikov v nadzornem svetu približno 2300 zaposlenih druge največje banke, ki pravkar nastaja z združitvijo SKB in NKBM in je v lasti madžarske banke OTP. Zakaj so zaposleni v bankah tako nedejavni in kaj bo, če ustavno sodišče odloči, da imajo delavci bank pravico tudi do delavskih direktorjev, torej do predstavnikov v upravi?