Kaj obeta Hanova zmaga?

Matjaž Han se je čez noč prerinil v ospredje in v fotofinišu zgolj formalno korektno premagal tri svoje konkurente za prestol Socialnih demokratov (SD)

Matjaž Han se je čez noč prerinil v ospredje in v fotofinišu zgolj formalno korektno premagal tri svoje konkurente za prestol Socialnih demokratov. Formalno seveda zato, ker je prejel največ glasov, sicer zgolj deset več od konkurenta Milana Brgleza, toda nekorektno, ker se svojim volivcem v stranki v kampanji sploh ni predstavil. Na prizorišče je ob jasno izraženem nezadovoljstvu tekmecev dobesedno skočil tik pred zdajci in se izgovarjal na številne »mesidže«, v katerih ga je članstvo nagovarjalo k aktivaciji. Da bo to pripomoglo k vtisu nelegitimnosti njegove izvolitve in k razkolu v stranki, ga ni posebej ganilo.

Ni dvoma, da bo njegov začetek mandata zagrenilo več negativnih vtisov. Med prvimi je zagotovo omenjena netovariškost v kampanji v odnosu do Milana Brgleza, Janija Prednika in Tadeja Beočanina. Drugi je, da se gospodarski minister, obtežen s hipotekama delovanja v sozvočju s kapitalskimi lobiji in velike prijaznosti do Janeza Janše, prebija v ospredje in s tem ogroža samo programsko idejo socialne demokracije, na katero so, vsaj retorično, v zadnjem času zelo veliko stavili, čeprav jim javnost vedno manj verjame.

Tretji je, da je tokratni kongres, sicer maratonsko dolg in poln zapletov, spremljala vrsta očitkov o nepravilnostih pri volitvah in tudi sicer. Stranko je protestno zapustil Uroš Jauševec, njen nekdanji generalni sekretar, in na Facebooku očital procesualne nepravilnosti, dodal pa še opazko, da sta v njej dokončno zavladala »primitivizem« in »kšeftarstvo«, pa tudi popolna nesposobnost in nenačelnost.

Zehajoči predsednik in spodletela čestitka

Eden simbolično najbolj nabitih trenutkov je nastopil takoj po polnoči ob zakasneli izvedbi drugega kroga. V prvi vrsti sedeči Han je tik pred razglasitvijo rezultatov, ki jih je verjetno neformalno že poznal, odkrito zazehal, v naslednji sekundi pa je zaradi huronskega ploskanja moral vstati in pokimati navdušenim delegatom v pozdrav. Kar je storil v precej zdolgočaseni ali vsaj prostodušni maniri.

Ko je v istem trenutku vstal tudi Brglez, da mu kot poraženec čestita, tega ni opazil in mu je pokazal hrbet. Ob dveh poskusih rokovanja je poraženi protikandidat, kot je videti, nezadovoljno odkimal. Med njima sedeča Tanja Fajon je spodletelo čestitko sicer opazila, a jo je popolnoma vznemirila zmaga, zaradi česar je na stolu zadovoljno porinila glavo nazaj in si oddahnila, kakor da ji je padel kamen s srca, nato pa poskušala prehiteti Brgleza v rokovanju. Ko je videla, da bi lahko ravnala bolj spodobno, se je potem le zadržala in mu dala prednost.

Zakaj je opisana scena pregnetena s simboliko? Ker imamo v njej že vse elemente tragikomedije: Han deluje kot avtokratski lik, ki ga ležernost zvestih volivcev kvečjemu dolgočasi, a jo potrebuje za alibi svojih rabot, Fajon ne skriva svojega interesnega delovanja, predstavnik majhnega upanja, da se socialna demokracija morda le postavi na noge po vseh kolobocijah, pa niti ne pride do stiska roke.

Janša v velikem pričakovanju

Ni posebnega dvoma, da Hanova zmaga obeta še hitrejšo krizo ali celo poraz socialne demokracije v trenutku, ki bi najbolj potrebovala eliksir življenja. Edino glede tega si nismo edini, posledica česa je bila njegova nenadna odločitev za kandidaturo. Morda internega zvijanja roke s strani Roberta Goloba, ki naj bi si želel, da je novi predsednik del ministrske ekipe – zdaj je ta želja izpolnjena in tudi mesto Tanje Fajon na čelu zunanjega ministrstva ni več ogroženo? Morda pritiska kapitalskih lobijev, s katerimi si je gospodarski minister zelo domač, ali celo napovedi dobrega sodelovanja z Janezom Janšo, zaradi česar ni presenečenje, da se je ta oglasil na X omrežju in ga prijateljsko opomnil, naj ne pozabi na svoje besede o sodelovanju?

V vsakem primeru Hanu res ni težko sodelovati z Janšo, na kar je že večkrat namignil kar sam, najbrž tudi ne s Toninovo Novo Slovenijo in Logarjevo Platformo sodelovanja. Že zaradi takšne obljube po druženju z nosilci neoliberalne agende zato lahko zlahka rečemo, da je zagotovo glasnik antisocialnodemokratske vizije stranke, vedno znova skrit za pahorjanske fraze o povezovanju, sodelovanju in zmernosti, s katerim nastajajo zametki potencialne nove levo-desne koalicije po novih volitvah.

»Filozofija« stranke

Resnici na ljubo pa se SD za svojo politično usmeritev že dolgo ne trudi in je, od česar je tudi že minilo veliko časa, od sebe uspešno odgnala intelektualno krilo, ki ga je oskrbovalo z nekaj dragocenimi mislimi o lastni viziji in smislu obstoja. Vsega torej ni kriv novi predsednik. Spretno skriti za dediščino partizanstva in NOB so se socialni demokrati vedno bolj razvijali v pragmatično operativno stranko, ki ji ni bilo težko paktirati niti s SDS, najbolj otipljivo v primerih TEŠ6 in RTV Slovenija. Kasneje je novo »filozofijo« stranke začel poosebljati nepremičninski čut njihovega tajnika Klemna Žiberta. Skratka: kakšna socialna demokracija neki, šteje biznis in samo biznis!

V iskanju svoje izgubljene identitete se zadnja leta niso posebej trudili – takšno nujo so zaslutili šele, kot jih je afera z nakupom sodne stavke na Litijski pahnila na rob eksistenčne krize. So pa dobro in spretno izkoristili začetno negativno medijsko pozornost in jo poskušali zadnji mesec in več zadržati, vmes pa napihovati zanimanje javnosti z obljubo nekakšne prenove. Del svojega članstva so s tem dejansko ohrabrili, toda če kaj, je Hanova izvolitev jamstvo, da pričakovanega preloma ne bo.

Stranka je že v aferi Litijska reagirala medlo, čeprav se zdaj trka po prsih. Njihov tajnik dolge tedne sploh ni stopil pred kamere, tudi predsednica Fajon ni pometla pred svojim pragom, ampak je s prstom kazala na pravosodno ministrico. Opazovali smo nekakšen ping pong med Dominiko Švarc Pipan, ki se je kot nekakšna devica Orleanska junaško borila, res pa je tudi, da je Golob pri tej aferi več kot prepoznavno užival v težavah koalicijskega partnerja. Ni bilo posebej skrito, da izkorišča svoj položaj nadrejenosti in po malem disciplinira stranko ob sebi.

Kdo so grobarji

Tanja Fajon je bila vidno vesela zmage. Neskrito je že pred kongresom in tudi med njim dovolj odkrito navijala za Hana. »Ima moje zaupanje«,»Je človek, vreden zaupanja« in »Je tovariš in zna delati zmerno politiko« so bile njene standardne pohvale, medtem pa je imenovani na tiskovni konferenci moral odgovarjati na vprašanje, kaj bo storil ob številnih odstopih, ki bodo menda sledili ob njegovi izvolitvi. Da se bo z vsakim posamezno pogovoril, je miril novi predsednik, in jih poskušal prepričati, da se vrnejo v stranko. Očitkov, da se bo povezal z Janšo, sploh ni zanikal, pač pa je raje navrgel obljubo: on je pač človek povezovanja.

Že nekaj časa se ve, da je idealna politična zasedba po želji kapitalskih in podjetniških krogov, kar se tiče naslednje vlade, trojček Janša-Tonin-Han, skoraj gotovo tudi Logar. Zdi se mi, da so se na kongresu socialni demokrati odločali tudi o tej vrste prihodnji koaliciji, hote ali nehote. Po aktualnih javnomnenjskih anketah je, če odmislimo vernike v Roberta Goloba in njihove iluzije, tudi zelo realna, čeravno so volitve morda še daleč.

Namesto obljubljene prenove po aferi s stavbo na Litijski in menjavi tajnika in predsednice, kjer so nas prepričevali, da se bodo moralno in programsko prenovili, je Hanova izvolitev prišla kot nova zaušnica. Ni dvoma, da je pred stranko nova kriza, tokrat predvsem notranja, najbrž tudi nastajanje frakcij.

Najpomembnejše spoznanje po kongresu pa je lahko samo eno: ne krivite vsega Hana, on je legitimno izbran. Grobarji socialne demokracije so pač delegati, ki so ga izglasovali.

**Avtorjev komentar je bil najprej objavljen na spletnem blogu IN MEDIA RES**