»Zagovorniki evtanazije so podobni Hitlerju«

V članku, ki ga podpisuje Mitja Iršič, nekdanji piarovec v Simonitijevem ministrstvu za kulturo, objavljenem na Janševem portalu Nova24TV, zelo odkrito piše, da se Golobova koalicija »strastno bori za kult smrti«

Nasprotniki evtanazije so po pričakovanju vpeljali še sklicevanje na Hitlerja (argumentum ad Hitlerum): kdor je za evtanazijo, je podoben nacističnemu firerju podoben, in to zelo dobesedno. Predvsem sta pri nas takšna Dušan Keber in Jaša Jenull.

V članku, ki ga podpisuje Mitja Iršič, nekdanji piarovec v Simonitijevem ministrstvu za kulturo, objavljenem na Janševem portalu Nova24TV, zelo odkrito piše, da se Golobova koalicija »strastno bori za kult smrti«.

Ob omembi Jenulla in Kebra se avtor sprašuje, čemu se nam to dogaja in namiguje, ali morda zagovorniki evtanazije delujejo v dobrobit zdravstvene blagajne? V smislu: manj nas je, manj bo stroškov. Toda to ni dovolj, naslednji namig je bolj zlovešč: so zadaj še temnejši razlogi, se sprašuje Iršič.

Janša in Cestnik o posnemovalcih

O vseh logičnih trikih nasprotnikov evtanazije sem pisal že na drugem mestu. Tokrat se avtor zapisa sklicuje na dopisovanje Janše in Cestnika na X omrežju:

»’Medtem ko Ustava RS jasno zapoveduje, da je življenje človeka nedotakljivo in temu pritrjuje tudi zdravstvena stroka, slovenski levičarji, zbrani okrog Vlade RS, posnemajo Adolfa Hitlerja. Samo poslušajte razprave svobodnjakov,’ je na socialnem omrežju X, nekdanjem tviterju, zapisal Janez Janša kot odgovor na tvit Branka Cestnika, ki je delil Hitlerjev evtanazijski ukaz.«

Smisel argumentacije ad Hitlerum je dokaj preprost: namesto tehtanja argumentov v podporo evtanaziji je precej lažje uporabiti retorično figuro primerjave z nacističnimi voditeljem in njegovo ideologijo, da bi se očrnilo nasprotnika, pri čemer je primerjava vsebinsko povsem deplasirana. V času razmaha radikalnih populističnih prijemov v politiki je tudi najbolj učinkovit del politične propagande. Kdor je zagovornik evtanazije, je zagotovo podoben zločinskim ravnanjem Hitlerja in njegovega Tretjega rajha, zato je vsak tovrsten argument takoj označen za neveljavnega in nesprejemljivega.

Gnadentod

V tem smislu je argumentacija ad Hitlerum blizu grobemu argumentu proti človeku (argumentum ad hominem) v kombinaciji z označevanjem drugih kot krivih po povezavi (krivda po povezavi). Kot si zlahka predstavljamo, poskuša uporaba takšne retorike preusmeriti pozornost proč od izmenjave argumentov in dejanske vsebinske razprave k »razpravi« o človeku na način, da ga grobo očrni in diskvalificira iz razprave.

Iršič zato v besedilu navaja, da je Hitlerjev poznal ukaz za začetek izvajanja usmrtitve iz usmiljenja (Gnadentod) neozdravljivo bolnih, hkrati pa je še zahteval, da se »poimensko« (namentlich) razširi nabor zdravnikov, ki bodo »po človeški presoji« (nach menschlichem Ermessen) stanja pacientov izvajali evtanazijo. Ob tem med »sodobnimi levičarskimi promotorji evtanazije« navaja še Spomenko Hribar, ki da je na neki seji odbora postregla z bizarno izjavo, da »še psu damo milostni strel«.

Avtor zato sklene, da je dehumanizacija trpečih osrednji motiv vsakega kulta smrti, ki želi poseči v svetost življenja in v slovenskem primeru tudi v ustavno zaščito življenja, kar pa se nam dogaja tudi v Sloveniji. Še več, po njegovem je nacizem na tak način iz bolnišnic odstranjeval bolne in odvečne ljudi, pri tem pa spomni, da je Hitler 1. septembra 1939 podpisal dekret o tajnem programu T4 za iztrebljanje hudo bolnih in invalidov z besedami: »Gre za zagotavljanje usmiljene smrti bolnikom, ki po človeških kriterijih in po skrbnem pregledu niso več ozdravljivi.«

Zavrnitev racionalne analize

Po Iršičevem mnenju nam te besede morajo zveneti znano: po zaslugi Jenulla, Kebra in Hribar. Politična in ideološka propaganda sklicevanja na Hitlerja in nacistični režim intenzivno učinkuje na čustva ljudi in sproža močne odzive pri državljanih. Ljudje zagotovo burno reagirajo na omembo nekoga, ki velja za ultimativni simbol zla in nečlovečnosti v sodobni zgodovini.

Razen tega, podobno kot argumentacija proti človeku, izključuje možnost racionalne in logične analize, saj gradi na vtisu, da je oseba, ki zagovarja evtanazijo, nevredna pozornosti in razprave – saj je vendar podobna Hitlerju, o njem pa že imamo enotno negativno stališče. Razen tega je vedno precej lažje preusmeriti pozornost proč od dejanskih težav in argumentov k zgrešeni in navidezno preprosti primerjavi, ki je v tem primeru že po sebi popolnoma deplasirana.

Povedano na kratko: v časih nemišljenja tovrstna propagandna sklicevanja na čustva delujejo še močneje in so zato tem nevarnejša. Ker slovenski mediji doslej niso posvečali skoraj nobene pozornosti argumentacijski kompetenci ali sistematično opozarjali na učinke politične propagande, se začetna skrb lahko samo še zveča. Če k temu prištejemo še ležernost politikov, ki bi morali zavračati takšen diskurz, je mera polna.

**Avtorjev komentar je bil najprej objavljen na spletnem blogu IN MEDIA RES**