Zakaj Slovenija še vedno ni priznala Palestine?

Ponosno pa pozdravlja Španijo, Irsko in Norveško, ki bodo to storile 28. maja. Še več, posredno daje vedeti, da je to njen uspeh. Smo prav slišali, da se Slovenija s tem hvali?

Slovenija še vedno ni priznala Palestine in tudi ni pojasnila, zakaj njen odlog ali v čem je sprožila kakršne koli konkretne postopke glede priznanja. Ponosno pa pozdravlja Španijo, Irsko in Norveško, ki bodo to storile 28. maja. Še več, posredno daje vedeti, da je to njen uspeh. Smo prav slišali, da se s tem hvali?

In kakor da še ni konec tega teatra absurda, predsednik vlade govori o nekakšni slovenski pobudi, da bi Palestino priznale še druge članice EU, kajti omenjene jo bodo. Vse to počne, ne da bi jo sam priznal? Kje se konča ta obsežna in dolgotrajna retorična hipokrizija? Od kod jemlje samozavest ob tolikšnem argumentacijskem blefu?

Ta izraz ves čas uporabljam namenoma: vedno bolj prepoznavno se naša država obnaša kot pri partiji pokra. Podrobneje sem že pojasnil, kakšno mrežo bleferskih argumentov je pri tem razvil premier in tudi, ker tega niti ne počne prvič, v čem je bistvo moralne sprevrženosti tovrstnega odloga. Nove okoliščine izrisujejo dodatno zadrego premierja in njegove ministrice, zaradi katere se njuna hipokrizija še poglablja, njuna pojasnila pa postajajo dramatično neverodostojna, nekonsistentna in nehumana.

Poglejmo si natančneje, kako sta se zaplezala Robert Golob in Tanja Fajon po začetnih manipulacijah glede priznanja v času genocida nad palestinskim ljudstvom, kjer sem pri prvem naštel in analiziral nič manj kot šest blefov, izrečenih v skorajda istem dnevu.

Še vedno brez navedbe razloga za odlašanje

Trenutno stanje na današnji dan, 23. maja 2024, je glede slovenskega priznanja Palestine naslednje: slovenska vlada je sprejela sklep, da bo do 13. junija pregledala pogoje, pod katerimi bi izpeljala priznanje. Da bo do tega datuma prišlo do njega, se nikjer ni zavezala – do takrat bo svojo odločitev šele poslala v državni zbor.

Ponavljam: s tem ne želim namigovati, da do njega ne bo prišlo, ker si tega zanesljivo ne bo upala privoščiti, ampak da ga bo izpeljala ob neupoštevanju istih pogojev, ki jih je sama postavila. Takih, ki se jih trudi premier evfemistično označiti za »pričakovanja«, saj se očitno zaveda, da so praktično neizpolnljivi in so še zlasti neizpolnljivi v tem času. Ob tem ne navaja zgolj nobenega pametnega razloga za odlašanje, ampak sploh nobenega, kar je pomemben odtenek v razumevanju intenzivnosti blefa. Tudi z vidika percepcije javnosti in medijev, ki se kar nočeta in nočeta odločiti, da bi manipulaciji rekla, kar je – manipulacija.

Premier in zunanja ministrica v številnih nastopih nista znala pojasniti, kdaj in zakaj se je Slovenija oddaljila od pobude, ki jo je sprožila skupaj s Španijo, Malto in Irsko. Omenjene države so konec marca ob robu vrha EU sprejele izjavo, v kateri so izrazile pripravljenost priznati Palestino, ko bo to lahko učinkovito in bodo okoliščine primerne. Zato je 16. aprila v Ljubljano prispel španski premier Pedro Sanchez in, po razumevanju nekaterih, ostal praznih rok.

Po več napovedih so se za priznanje tokrat v paketu odločile Španija, Irska in Norveška, vendar oba, Golob in Fajon, razen zatrjevanja, da sta v kontaktih z naštetimi državami, nikjer nista navedla, zakaj gre Slovenija po neki drugi poti. Kakšna da je, ostaja zavito v tančico skrivnosti.

Naš inovativni proces, ki ga nihče ne opazi

Še več, premier rad govori o inovativni poti, ki jo je ubrala naša država in ministrica omenja, da je Slovenija »zagnala proces med novim krogom držav«. Toda noben tuj medij jima ni nasedel – trdim, da niso poročali o prav nobeni slovenski pobudi, tudi ne o slovenskem pismu voditeljem EU. Skratka, naše inovativnosti nihče ni opazil. Razen če ima Golob v mislih tisto v blefiranju:

»Pozdravljam današnjo napoved voditeljev Kraljevine Španije, Republike Irske in Kraljevine Norveške o priznanju Palestine. V zadnjih tednih sem bil z njimi v tesnem in rednem stiku, v naslednjih dneh pa bom tudi s številnimi kolegi iz držav članic, ki še niso priznale Palestine, v upanju, da se pridružijo našemu procesu priznanja v bližnji prihodnosti.«

Predstavljajmo si dimenzije opisane tragikomedije: premier kar napoveduje in napoveduje priznanje, vmes pa druge države to pač prakticirajo in puščajo Slovenijo za sabo. Kaj točno je »naš proces«, pri katerem bo veljalo, da »več držav bo z nami, močnejši bo naš vzvod na obe strani za doseganje premirja in izpustitev talcev«?

Še več, pri tem Golob bahavo navrže, da Slovenija proces priznanja v novi skupini držav »vodi«, ne zna pa povedati, zakaj mirovnih prizadevanj ne bi mogli izpeljati, če bi priznanje že dosegli? Le zato, ker bi bili v očeh Izraela potem videti preveč pristranski?

Novi in novi blefi

V »Odmevih« TV Slovenija je zunanja ministrica znova pokazala, da z Golobom zgolj slepomišita z razlago, zakaj nas ni v paketu z Norveško, Irsko in Španijo. »Slovenije na tem prvem vlaku ne bo?« jo je vprašala Tanja Starič in doživela deplasirani odgovor: »Ves čas smo z njimi v stiku.«

Ne, res ni bila povprašana po stikih, to ni pomembno! In če smo že pri njih: le o čem se pogovarjajo? Morda o tem, da Slovenija še noče zraven? Predstavljajmo si torej tak stik konkretno: Sanchez pove Fajon in Golobu, da je globoko razočaran nad njunimi obljubami, omenjena pa mu razložita, da smo raje izbrali svojo inovativno pot!

Še huje, ministrica ne pozna pojasniti, zakaj Slovenija odlaša in hkrati trdi, da »ne vidi razloga za odlašanje«. Kontradikcija v naši politiki še nikoli ni imela močnejše domovinske pravice, tokrat sicer izborjene na truplih v Gazi. Če ne vidi razloga za odlašanje, potem se neuspešno pogovarja sama s sabo: ona in predsednik vlade sta očitno ta razlog, ki priznanje preprečuje! Še več, ministrica celo pravi, da je »slovenska vlada naredila prva to potezo«. Kakšno le? Potezo priznanja, ki je vsem nevidna?

Ob tem ponosno omenja, da se je pogovarjala s približno osmimi državami znotraj EU-ja, ampak še pred oktobrskim napadom Hamasa lani. »Danes še vedno lahko govorim, da se nas pogovarja šest, sedem držav.« No, saj to je pač politika vedno bila – pogovarjanje. O skupni pobudi in še manj o tem, da Slovenija vodi nekakšno »igro« priznanja, ne duha ne sluha.

Ampak dobro, slovensko ljudstvo vse kupi, medijev pa niti ni treba prelisičiti, ker vse kupijo še prej!

Moralna plat blefa

Žal ima v tem primeru blef tudi temačno etično plat. Ministrica vidi naše priznanje v funkciji zaščite nedolžnih žrtev in končanja vojne. »Gre za postopek, kjer želimo zaščititi civiliste in končati vojno,« se je navidezno sočutno izpovedala v oddaji »24ur zvečer« pri Urošu Slaku. Potem bi kakopak smeli verjeti, da vsak zgodnejši dan v priznanju šteje in rešuje življenja, toda kaj, ko Slovenija očitno tega ne misli resno. Še več, isto trditev je zunanja ministrica v oddaji izustila kar sama: »Vsak dan je izgubljen za nedolžne civilne žrtve in dajemo neko upanje.«

Ja, prav smo slišali! Čeprav voditelj iz tega ni znal ničesar izpeljati, je sklep lahko samo en: ministrica ve, da bi lahko prispevala h končanju vojne, to so celo njene besede, četudi pretirane v presoji učinkov. Lahko bi ne izgubljali nedolžnih žrtev v Gazi, toda k temu v tem trenutku ne prispeva. Še več, nikakor znova ne zna prepričljivo navesti, zakaj odlašanje.

Kdor po njegovi lastni definiciji prispeva k novim žrtvam vojne, ki nastajajo zaradi odlašanja, ob tem pa zanj ne navaja nobenega dobrega razloga, ravna globoko neetično in nehumano. Žalostnega spoznanja o tem ne izbriše niti okoliščina, da mediji, politika in kritična javnost omenjenega ne znajo ali nočejo dovolj opaziti. V tem smislu je ravnanje slovenske vlade zavržno. Je tako rekoč zloraba dosedanjih in prihodnjih žrtev genocida, in to ob hkratnem trkanju na junaške prsi, kaj Slovenija inovativno vse počne!

Vsak dan šteje in ni zamujen hkrati

Da bi stvar bila še hujša, je Fajon ob približno istem času v dveh oddajah (»Odmevi« in »24ur zvečer«) uspela izreči še naslednjo protislovnost. Na TV Slovenija jo je voditeljica izzvala glede napovedi priznanja 28. maja: »Ampak oni bodo, mi pa ne.« Zakaj torej mi ne? Njen odgovor je bil navidezno pomirjujoč:

»Mi smo začeli postopke in mi smo pravzaprav sprožili ta val in takrat tudi pozvali vse države v Evropski uniji, naj nam sledijo. To se pravzaprav zdaj dogaja, tako da nismo nič zamudili.«

Ministrica za POP TV emfatično razlaga, da vsak zamujeni dan glede priznanja šteje, ker umirajo nedolžni ljudje, na nacionalki pa dobesedno istočasno, da nismo nič zamudili! V Sloveniji smo doslej doživeli že vse možne politične blefe, tako krvavega pa še ne!

V Gazi je doslej v izraelskih ofenzivah umrlo že več kot 35.000 nedolžnih ljudi, od tega več kot 15.000 otrok. Ob spremljanju tolikšnega sprenevedanja iz ust neke državice se najbrž obračajo v grobu, če ga sploh imajo! Tega ne pravim zato, ker bi želel biti patetičen, ampak sledim logični doslednosti v besedah – vsak politik je očitno osebno odgovoren za nove smrti, kadar vsak zamujeni dan po njegovem šteje.

Včasih bi za takšen blef, ki ni več podoben partiji pokra, morala obstajati tudi sodišča, toda žal ne!

Vendarle sta lahko srečna

Premier in zunanja ministrica imata presneto srečo, ker živita v državi, kjer lahko vpričo drugih servilnih koalicijskih partneric, anemičnih množičnih medijev in molčeče kritične skupnosti izrečeta karkoli, pa naj bo še tako nesmiselno ali neprepričljivo – in potem ostaneta čila in zdrava. V razvitih demokracijah bi že zdavnaj morala oditi, namesto tega pa brez slabe vesti vse vlečeta za nos. Če se že zdaj slovenska vlada dobesedno baha s priznanjem, četudi ga sploh še ni izvedla, si zlahka predstavljamo, da se bodo retorično razpočili od bahatosti, ko bodo to res storili. Res neokusno do konca!

Mimogrede, Slovenija je pravna naslednica Jugoslavije, ki je leta 1988 priznala Palestino, kar pomeni, da bi lahko priznanje tudi »obnovila« oziroma notificirala, saj so države naslednice po potrditvi Badinterjeve komisije med drugim nase prevzele tudi priznanja novo nastalih držav. Vprašanje za pravnike in politike?

K tem dodajam, da peticiji več kot 350 aktivnih državljanov z zahtevo priznanja Palestine, ki so jo 8. maja prejeli premier, zunanja ministrica, generalni sekretariat vlade in Ukom, vse do danes, 23. maja, ni sledil niti vljudnostni odgovor. Najbrž oba politika velja razumeti: polno zasedena se vsak dan posebej neumorno trudita, da priznanja še ne bi bilo.

**Avtorjev komentar je bil najprej objavljen na spletnem blogu IN MEDIA RES**