Najslabša lokacija za sežigalnico

Leta 2007 je bila narejena obsežna študija mogočih lokacij za gradnjo sežigalnice odpadkov v Ljubljani. Lokacija na Barju, ki jo župan Zoran Janković zdaj razglaša za »najboljšo možno«, je bila takrat na podlagi več deset meril, ki so zajemala prostorske, okoljske, funkcionalne, ekonomske in družbene vidike, prepoznana kot druga najslabša; med 15 lokacijami se je uvrstila na predzadnje, 14. mesto. Kako je torej mogoče, da lokacijo Barje zdaj na občini poudarjajo kot najprimernejšo? Kaj se je spremenilo? Zdi se, da predvsem to, da je v vmesnem času na Barju zrasel Regijski center za ravnanje z odpadki (RCERO Ljubljana), v katerega zdaj smeti vozi že 58 občin ali tretjina Slovenije, priznavajo v Termoelektrarni Toplarni Ljubljana (Te-Tol).

Več strokovnjakov, ki so sodelovali v raziskavi leta 2007, nas je zadnji mesec opozorilo, da jih preseneča favoriziranje lokacije na Barju. Ta lokacija se je namreč takrat v končni uvrstitvi uvrstila zelo nizko, na predzadnje mesto, pri več okoljskih merilih pa je bila ocenjena celo najslabše. »Res je, lokacija Barje se glede na izbrane kriterije okoljskega vidika ni uvrstila med najprimernejše lokacije, saj je zasedla 14. mesto,« potrjuje tudi Tina Viher Vesnaver, direktorica podjetja E-net okolje, ki je leta 2007 v raziskavi izvedlo presojo okoljskih vidikov.

Iz Te-Tola, ki je del Energetike Ljubljana in s tem Javnega holdinga Ljubljana, nam raziskave iz leta 2007 niso želeli posredovati; dovolili so nam le vpogled vanjo v prostorih Te-Tola, brez snemanja – ob sočasnem zagotovilu seveda, da bo pri novih raziskavah za sežigalnico tudi z dostopnostjo javnosti povsem drugače oziroma bolje. In kaj smo lahko prebrali pri vpogledu? V uvodu poglavja, ki vsebuje presojo okoljskih vidikov 15 lokacij, je na primer poudarjeno, da so »mikroklimatske razmere v Ljubljanski kotlini vse prej kot idealne za tak objekt«, torej za sežigalnico odpadkov. Ideja je, piše v študiji, da sežigalnica čim manj ovira pot svežega zraka proti središču kotline; boljše so bile ocenjene lokacije, ki so pomaknjene bolj proti vzhodu Ljubljanske kotline, saj teče prevladujoči tok zraka od zahoda proti vzhodu. In ravno lokacija Barje je bila med 15 lokacijami pri merilih za zrak ocenjena najslabše. Podobni pa so bili rezultati še pri več drugih okoljskih merilih, recimo pri primernosti tal, najslabšo, 15. oceno pa je med drugim dobila pri zahtevnosti gradnje. Študija navaja, da so običajno dimniki sežigalnic visoki 60 do 90 metrov, izjemoma nad 100 metrov, pri Barju pa zaradi kotlinske lege in toplotne inverzije župan sam govori o vsaj 200-metrskem dimniku.

Ljubljana bo s sežigalnico izgubila naziv »zero waste« prestolnice, a občinski uradniki že pridobivajo naziv »podnebno nevtralno in pametno mesto«.

Teh slabih ocen ne spremeni dejstvo, da je danes v nasprotju z letom 2007 na Barju na voljo velika masa odpadkov, primernih za sežig. Regijski center za ravnanje z odpadki – RCERO Ljubljana – je namreč pod taktirko župana Jankovića iz projekta sedmih občin solastnic (Ljubljana, Medvode, Brezovica, Dobrova - Polhov Gradec, Škofljica, Dol pri Ljubljani in Horjul) postal »največji kohezijski okoljski projekt v državi«, kamor danes odpadke vozi 58 občin oziroma tretjina Slovenije. RCERO je bil končan leta 2016 za 155 milijonov evrov, od tega je 77,6 milijona prišlo iz kohezijskega sklada EU.

Mestna občina Ljubljana oziroma župan Janković je vmes na glavo obrnil tudi okoljsko strategijo mesta. Poleti 2014 je mestni svet sprejel strategijo ravnanja z odpadki do leta 2035, s katero se je Ljubljana zavezala cilju »zero waste«, torej da bo maksimalno krepila tri prednostne naloge: preprečevanje, ponovno uporabo in recikliranje odpadkov, v sežigalnice pa usmerjala najnižjo možno količino odpadkov. Vendar po omenjeni 155-milijonski nadgradnji odlagališča RCERO na Barju v občini zadnja leta dozoreva nova poslovna ideja, danes ocenjena na okrog 200-milijonov evrov, gradnja velike sežigalnice odpadkov. Ljubljana že prilagaja tudi titule. Leta 2014 je kot prva evropska prestolnica dobila naziv »zero waste« mesto in še maja 2019 je vplivni Guardian v posebnem članku opeval ljubljanske potopne koše in »zero waste« zavezo, zdaj pa uradnice in uradniki na Mestnem trgu 1 lovijo nov naziv – Ljubljana želi naziv »podnebno nevtralno in pametno mesto«. »Mestna občina Ljubljana je uspešno prestala prvi korak presoje v okviru misije podnebno nevtralnih in pametnih mest v EU do leta 2030. Zato je morala pripraviti obsežno dokumentacijo, z nazivom pa bo dobila prednost pri črpanju evropskih sredstev,« so iz MOL poročali pred dobrim tednom. V tej novi misiji je sežigalnica eden od stebrov, župan Janković pa zdaj javno trdi, da bodo izpusti, ki bodo nastali pri ogrevanju mesta s kurjenjem smeti, mnogo nižji od tistih, ki nastajajo pri ogrevanju na plin in kurilno olje.

Čeprav mestna občina v lokalnem energetskem konceptu iz leta 2022 omenja tudi krepitev obnovljivih virov energije in obljublja na primer primerjalno analizo dobrih praks vsaj petih mest pri umeščanju sončnih elektrarn, pa večjih premikov pri solarizaciji ljubljanske občine ni zaznati, tudi župan govori praktično le o sežigalnici in alternativnem fosilnem viru, torej odpadkih. Ravno v tej točki pa je tudi glavna in največja past poslovne ideje gradnje sežigalnice, opozarja Griša Močnik, vodja Centra za raziskave atmosfere na Univerzi v Novi Gorici: »Količino odpadkov je treba zares močno zmanjšati – ne sme se zgoditi, da bi sežigalnica postala razlog, da bi sežigali odpadke dlje, kot bi bilo treba. Varovalke za to pa bo težko postaviti, saj ne morejo biti samo lokalne.« Če bo ljubljansko občinsko podjetje dobilo 30-letno koncesijo za sežig odpadkov in se bo na kurjenje odpadkov vezalo ogrevanje mesta, je malo verjetno, da bo veliko interesa za zmanjševanje, kaj šele za radikalnejše opuščanje generiranja odpadkov, se strinja Močnik. Zdi se mu ključno, da bodo nove analize lokacij v Ljubljanski kotlini izvedene strokovno, z modeliranjem in meritvami, z odprto možnostjo, da nobena od predvidenih lokacij v ljubljanski kotlini ni primerna. Zaradi specifike tal se mu zdi velik izziv že gradnja 200-metrskega dimnika na Barju. »Odpadke zdaj že vozijo v sežig zlasti v tujino, kar pa ni nuja, če se najde primerna lokacija v državi,« opozarja. Portal N1 je oktobra lani citiral župana Jankovića, da nameni občinsko podjetje VO-KA Snaga za odvoz in sežig odpadkov večinoma v tujino zdaj 20 milijonov evrov na leto, ki bi jih župan seveda raje zadržal v svoji občini, ne glede na primernost neprevetrene ljubljanske kotline za sežigalnico.

Kako je mogoče, da se koncesija za sežig odpadkov za 30 let podeli brez predhodne presoje vplivov na okolje?

Gradnjo sežigalnice v Ljubljani sicer očitno podpira tudi sedanja vlada. Ministrstvo za okolje, podnebje in energijo je 15. maja v javno obravnavo dalo predlog sprememb uredbe o sežigu komunalnih odpadkov, ki spreminja uredbo iz časa Janševe vlade, a ne bistveno. Namesto štirih sežigalnic in 180.000 ton sežganih odpadkov na leto predlog nove uredbe predvideva podelitev le treh (do) 30-letnih koncesij za sežig do 160.000 ton odpadkov na leto, pri tem pa je jasno, da gre za Ljubljano, Maribor in Celje. Čeprav bo uredba formalno v javni obravnavi do 17. junija, je vprašanje, koliko se bodo res upoštevale pripombe okoljskih organizacij in zdravnikov, saj predstavniki ministrstva že javno navajajo Ljubljano in Maribor kot lokaciji dveh novih sežigalnic, ob Celju, ki že ima sežigalnico z dovoljenjem za sežig 40.000 ton odpadkov na leto. Generalna direktorica direktorata za okolje Tanja Bolte je v začetku maja javno razlagala, kako bo ministrstvo pomagalo ljubljanski in mariborski občini do denarja za gradnjo sežigalnic. Hkrati se območja, s katerih morajo po uredbi odpadki priti na sežig v eno od treh sežigalnic, povsem ujemajo z območji RCERO Ljubljana in drugih zbirališč.

Omenjena javna podpora ministrstva za okolje, podnebje in energijo lokacijam v Ljubljani in Mariboru je zagotovo sporna, saj izbira obeh občin temelji zgolj na pripravljenosti njunih oblasti graditi sežigalnico, ne temelji pa na izvedeni okoljski presoji primernosti lokacij, ki bi morala biti ključna in odločilna. Takšno prejudiciranje lahko pomeni »pritisk« na uradnike, ki bodo morali izvesti okoljske presoje oziroma bodo odločali o dovoljenjih. Kot so nam potrdili na ministrstvu, izvedba presoje vplivov na okolje za samo pridobitev koncesije za sežig ne bo potrebna, bo pa potrebna v postopku umeščanja naprave v prostor, ki ga bodo vodili na ministrstvu za naravne vire, in tudi za pridobitev okoljevarstvenega dovoljenja za obratovanje. Ravno na tej točki predlogu uredbe nasprotujejo v Zdravniški zbornici, sta nam potrdila zdravnika Miran Brvar in Metoda Dodič Fikfak. Nesprejemljivo se jim zdi, da uredba omogoča podelitev koncesije in izbor lokacije sežiganja odpadkov za 30 let brez predhodne presoje vpliva sežiganja na okolje, torej brez presoje lokacije na podlagi geografske lege, realnih meteoroloških razmer, kot je prevetrenost, in gostote poseljenosti lokacije. »To onemogoča strateško umestitev sežigalnice v prostor in izbor najprimernejše lokacije za sežig odpadkov, kjer bo tveganje za okolje in zdravje najmanjše,« poudarja Brvar.