Izkoreniniti neplačevanje

Izkoriščanje, nezadostno plačevanje in celo neplačevanje verjetno v nobeni drugi panogi niso tako zelo samoumevni kot v kulturi. Gre za razširjeno ravnanje, za katero se v odnosu do samostojnih kulturnih delavcev odločajo ne le javni zavodi, ampak tudi nevladne organizacije. Seveda ne vsi, številni pa. Ko so kulturnike v zadnji Poligonovi raziskavi o delavcu v kulturno-kreativnem sektorju v času kovida (2022) povprašali, zakaj teh nespodobnih povabil ne zavrnejo – oziroma zakaj z javnimi zavodi sodelujejo, četudi jim ti za opravljeno delo ne plačajo –, so navajali, da si ne želijo zapreti vrat za prihodnje, morda plačano sodelovanje. Mlajšim se je zdelo, da ob tem nemara pridobijo vsaj »izkušnje« in »poznanstva«. Ključni razlog pa so priporočila; te potrebujejo, da bi pridobili in ohranili status samozaposlenega v kulturi. Ali s tem lahko preživijo, je bilo doslej drugotnega pomena.