Diktatura laži

Spodkopavanje legitimnosti predsedniških volitev v Venezueli, ki so potekale 28. julija, se je začelo stopnjevati že tedne prej, in sicer (tudi) od zunaj. Svetovne, predvsem pa ameriške tiskovne agencije in prevladujoči zahodni mediji so v glavnem navajali izjave predstavnikov opozicije, da se bliža konec avtokratske vladavine socialista Nicolása Madura, in ob tem skoraj vse članke opremljali le s fotografijami opozicijskih voditeljev Maríe Corine Machado in Edmunda Gonzalesa. Drugi je upokojeni diplomat, ki ga je vodilna opozicijska sila, neoliberalna stranka Pridi, Venezuela (Vente Venezuela) postavila za protikandidata Maduru, potem ko je vrhovno sodišče v januarju Maríi Corine Machado prepovedalo opravljanje javnih funkcij za 15 let zaradi podpiranja mednarodnih sankcij, ki so jih izsilile ZDA, in njenega zavzemanja za vojaški napad na Venezuelo. Če človek ni imel na voljo drugega kot novic omenjenih medijev, se mu je iz dneva v dan potrjeval vtis, da je Gonzales, obdan s privrženci, nesporni favorit ljudstva, medtem ko se Maduro, ki ga praktično ni bilo videti nikjer, skriva neznano kje, obdan zgolj s svojimi oprodami in zarotniki v vojaških uniformah.

Maduro prihaja iz Združene socialistične stranke Venezuele (Partido Socialista Unido de Venezuela – PSUV), v kateri je njegov predhodnik Hugo Chávez leta 2007 združil različne socialistične sile. Kot kandidat PSUV je tudi Maduro v času predvolilne kampanje prepotoval celotno državo. V Maracayu, polmilijonskem mestu na severu Venezuele, kjer sem nastanjen zadnji teden dni, se je Madurovega predvolilnega shoda udeležilo na tisoče privržencev stranke PSUV, ki sebe imenujejo »chavisti«. Maduro je v njihovih očeh predvsem varuh Chávezove zapuščine, v katero spadajo številne socialne politike in programi za revne. Vendar so bila Madurova zborovanja večinoma prezrta v mednarodnem poročanju.

Težko je dojeti razsežnosti usmerjene medijske kampanje tolikšnega obsega in mogoče tudi meni ne bi bile dojemljive, če jih ne bi spoznal že februarja 2003, ko sem obiskal Irak. Takrat je tja prišlo več sto mednarodnih mirovnikov, ki smo nasprotovali bližajoči se ameriški invaziji. Zahodni mediji so poleg ponavljanja laži, da ima režim Sadama Huseina orožje za množično uničenje, navajali, da Iračani sploh ne nasprotujejo ameriškemu napadu. Časnik New York Times je celo zapisal, da je v Bagdadu nemogoče najti človeka, ki bi bil proti vojni, kljub temu da so tudi tam vsak dan potekale množične demonstracije za mir.

Gledal sem, ali bo kdo iz avta pomolil pištolo v nas in ali bo kdo iz množice uperil pištolo v avtomobile.

Primerjava med Irakom tedaj in Venezuelo sedaj ni odvečna, če upoštevamo, da sta obe državi bogati z nafto, ZDA pa so največje porabnice tega fosilnega goriva na svetu. Obstaja še ena, ključna povezava. S ponedeljka na torek so marsikje v Venezueli izbruhnili izgredi, tudi v Maracayu. Med ranjenimi je bil tudi novinar Jesus Ramon, ki ga je zadel naboj. Kdo ga je ustrelil, je bržkone odvisno od tega, koga vprašaš. Sam se ni spuščal v to. Med ležanjem na bolniški postelji je posnel video nagovor: »Dobro sem, okrevam po operaciji, hvala vsem za vašo skrb. Rad bi sporočil kolegom novinarjem: potrebujemo informacije o dogajanju v Venezueli. Pazite nase in poročajte o tem, kar vidite.«

To, kar vidimo

V ponedeljek ob dveh popoldne sem se vračal v Maracay z upokojeno odvetnico in humanitarko iz Nove Gorice Ano Jug in z najino tukajšnjo gostiteljico Karolino Koglot, restavratorko in umetnico. Vračali smo se iz bližnjega kraja Cagua. Na hitri cesti ni bilo veliko avtomobilov, ker so oblasti ukazale zaprtje trgovin in poslovalnic zaradi pričakovanja nemirov. Domnevno naj bi šlo za varnost ljudi. Po drugi strani, če je na ulicah manj ljudi, hitreje opaziš, če se ti začnejo kje zbirati. Pred eno od vpadnic v Maracay smo videli, da se nekaj avtomobilov, ki so bili več sto metrov pred nami, obrača nazaj. Za njimi se je proti nebu dvigal črn dim. Karolina je takoj predvidela, da so privrženci opozicije zažgali gume, rekoč: »Podobno so počeli že med izgredi v letih 2014 in 2017. Tako poskušajo zanetiti nasilje, za katero potem obtožujejo oblast.« Vozniki avtov, ki so šli mimo nas, so z rokami signalizirali Karolini, naj se obrne, vendar se ni ozirala nanje. Je zaprisežena chavistka. »Jaz se prav nič ne bojim,« je rekla.

Res so gorele gume, vendar ob cesti, tako da je bila ta prevozna. Na prizorišču je bilo več ducatov policistov v polni taktični opremi. Protestnikov ni bilo videti. Nanje smo naleteli na križišču 200 metrov od Karolininega doma v okraju Caña de Azúcar, v katerem je zmagal Gonzales. Bilo jih je nekaj sto, mnogi med njimi so tolkli z žlicami po aluminijastih loncih, kar je ustaljena oblika protesta v Južni Ameriki. Niso blokirali cest in mimo njih so vozili motoristi in avtomobili, ki so povzročali dodaten hrup s trobljenjem. Ko sva jih šla kasneje pogledat z Ano, nisem videl nič takšnega, kar bi mi posebej padlo v oči. Samo nekaj ljudi je imelo palice. Policistov ni bilo nikjer. Protest je bil vsaj v tem okraju miren in se tako nadaljeval pozno v noč.

Z Ano sva se sredi julija udeležila Mednarodnega knjižnega sejma FILVEN v Caracasu, na katerem sem spoznal nekaj mlajših uslužbencev z ministrstva za kulturo in prevajalcev. Že popoldne sem jih pobaral, kakšno je stanje pri njih. Nihče ni zares vedel, kaj se dogaja. Yara, mlada prevajalka, mi je napisala: »Stvari v Caracasu so zelo napete! 

Informacije so meglene, tako da ni nič gotovo! Pričakovala sem nekaj takšnega. V Paraisu [soseski] sem slišala detonacije od daleč.« Zanimalo me je, kako o razmerah poročajo državne in opozicijske televizijske postaje, vendar so vse po vrsti ignorirale proteste oziroma nemire. V državi je vladalo izredno stanje, televizije pa so prenašale telenovele, glasbene oddaje in, ironično, novice iz sveta. »Ampak zakaj?« sem spraševal Karolino. »Oblast noče kazati protestov, ker ne želi spodbuditi še več ljudi, da bi šli na ceste, opozicija pa najbrž noče kazati nasilja, ki ga izvajajo njeni privrženci, ker to ni dobra podoba zanjo.«

Pozno zvečer se je na vseh kanalih pojavil Maduro in imel izredni nagovor, v katerem je poudarjal, da bo zaščitil državo, ustavo in revolucijo. Potem je njegov govor postal bolj zlovešč. Režiji je diktiral, naj pokaže posnetke, za katere je trdil, da so stari nekaj ur, in jih komentiral. Posneli in razširili po omrežjih naj bi jih sami privrženci opozicije, ko so v različnih krajih po državi napadali volišča, sedeže stranke PSUV, avtobusne postaje, poskušali zažgati gledališče Teatro Junín v Caracasu, ob čemer je Maduro na neki točki pripomnil: »Treba se je vprašati, zakaj zažigajo samo javne stvari, to, kar služi ljudem. Zakaj ne napadajo lastnine bogatašev?« S tem je Maduro hotel opomniti ljudi, da se stranka Vente Venezuela zavzema predvsem za zaščito interesov bogatejših slojev. Sledil je posnetek uničenja kipa domorodcu Coromotu, ki naj bi se mu leta 1652 prikazala devica Marija. Množica je podrla kip, ki je stal v kraju Guanare, nato pa ga je neki džip vlekel po cesti vpričo splošnega vzhičenja.

»Vidite!« je Maduro povzdignil glas. »To je rasizem! Kaj jim je naredil kip Coromota? To je fašizem! To počnejo drogirani kriminalci, ki jim iz opozicije plačujejo, da netijo izgrede!« Aha, sem pomislil, pa smo tu. Namreč na točki, ko politični nasprotniki niso več nasprotniki, temveč sovražniki, s katerimi se ne splača pogovarjati, ker razumejo samo jezik nasilja. »Jutri gremo na ulice mi!« je oznanil Maduro. »Jutri bomo ubranili domovino in revolucijo pred temi kriminalci in fašisti!« Obenem je dal svojim privržencem vedeti, da bosta vojska in policija na njihovi strani. Nisem se mogel izogniti občutku, da je oblast v ponedeljek v veliki meri dovolila izgrede, da je lahko nato Maduro demoniziral opozicijo za obračun z njo.

V torek zjutraj sem prosil prijatelje za njihove vtise. Miguel iz San Cristobala mi je odpisal: »Venezuelska opozicija spet izvaja povsem enako strategijo in pričakuje drugačne rezultate. Nekateri privrženci so pravi verniki, res so strastni, mladi fantje, ki se počutijo, kot da živijo v svoji različici Iger lakote. Z nekaterimi sem se srečal v preteklih letih, vendar so le orodje za opozicijske voditelje, ki pa nikoli ne tvegajo lastne kože. Na žalost so ti pravi verniki tisti, ki na koncu nastradajo in se jih potem nikoli več nihče ne spomni.« Alberto iz Caracasa: »Ljudje so jezni in razočarani, ker je Maduro spet ukradel volitve. Logično je, da so ljudje razočarani in pod stresom, jaz sem tudi. Predvsem mladi smo besni, ker smo naveličani laži, prevar, naveličani smo teh barab, ki nas ubijajo, nam kradejo denar in našo čast in ki mažejo ime Venezuele v svetu še bolj kot prej.« Yara: »Oprosti, ker nisem odgovorila takoj, šla sem v trgovino, da nabavim čim več zalog. To smo pričakovali. Trenutno so ljudje zelo frustrirani zaradi gospodarskih razmer, kar je idealna priložnost za voditelje opozicije, da širijo sovraštvo in nasilje. Menim, da hočejo mrtve za svojo propagando. Angažirali so nevarne ljudi, da nas potisnejo v državljansko vojno. Upam in verjamem pa, da ljudje ne bodo dopustili, da stvari spet uidejo izpod nadzora in prerastejo v vsesplošno nasilje kot leta 2017, ko so bile barikade na cestah.« Edina stvar, v kateri so se strinjali, je bila ta, da ne bodo šli na ulice, tako kot tudi velika večina drugih. Ljudi še vedno preganjajo grozljivi spomini na leti 2014 in 2017, ko so privrženci ene in druge strani napadali in ubijali drug drugega, ob tem pa so bili ubiti še nedolžni mimoidoči. Tudi zahodni mediji so poročali, da se je v ponedeljek na ulicah trimilijonskega Caracasa in drugih mest zbralo na tisoče ljudi. Za primerjavo, ko je bil 11. aprila 2002 vojaški puč proti Chávezu, so po vsej državi demonstrirali milijoni.

Trenutno so ljudje zelo frustrirani zaradi gospodarskih razmer, kar je idealna priložnost za voditelje opozicije, da širijo sovraštvo in nasilje. Menim, da hočejo mrtve za svojo propagando.«

Yara, prebivalka Caracasa

Ko sem s Karolino in Ano nekaj čez deseto zjutraj korakal v razpršeni koloni proti zbirališču chavistov, ki je bilo prav tako na enem od večjih križišč v Maracayu, so iz nekaterih avtomobilov, ki so drveli mimo na drugi strani, ljudje vpili zmerljivke na nas in chavisti so jih psovali nazaj. Gledal sem, ali bo kdo iz avta pomolil pištolo v nas in ali bo kdo iz množice uperil pištolo v avtomobile. Križišče je bilo pred vojašnico 42 Brigada de infanteria de Paracaidistas. Kraj je bil izbran zaradi simbolne vrednosti; sem so namreč vojaki, ki so mu ostali zvesti, pripeljali Cháveza na varno po neuspelem puču. In tu je bila zdaj že nekajstoglava množica ljudi, ki so glasno prisegali, da bodo za vekomaj branili revolucijo, glede opozicije pa skandirali: »No volverán!«, po naše: Ne bodo se vrnili (na oblast). Neoliberalna politika, ki jo zastopa stranka Vente Venezuela, bi pomenila ukinitev številnih socialnih programov, ki jih je uvedel Chávez, in ti ljudje si ne želijo vrnitve v neoliberalizem, ki ga razumejo kot škorenj ameriškega imperializma. Chavisti so pred omenjeno vojašnico skandirali predvsem gesla v prid revoluciji. Ni šlo za ponavljanje tega, kar je rekel Maduro, zadeva je pravzaprav obratna. Maduro je dan prej izjavil, da bo branil revolucijo, ker ve, da je to tisto, kar chavisti najbolj želijo slišati. Tudi ta protestni shod je na koncu minil mirno.

Normalnost?

Ameriška agencija Reuters je čez dan poročala, da so se »venezuelske ulice spet napolnile s protestniki proti Maduru«. To ni bilo res. Na cestah je bilo manj privržencev opozicije kot v ponedeljek. Pred predsedniško palačo Miraflores v Caracasu se je zvečer zbralo nekaj tisoč privržencev PSUV, ki jih je nagovoril Maduro s približno istimi besedami kot dan prej, svoj govor pa zaključil s: »Hasta la victoria siempre!«, po naše: Za vekomaj proti zmagi. V sredo ob enih ponoči mi je Yara poslala sporočilo: »O ničemer ni za poročati razen o tem, da je tišina. Govorila sem s kolegi in pravijo mi, da je tako tudi pri njih. Upam, da je to to in da se bomo vrnili v normalnost.«

A kaj je normalnost v Venezueli? Ali pač v tem svetu, kakršen je? Ene države v južnoameriški regiji priznavajo izid volitev, druge ne, tretje čakajo na dodatna pojasnila. Te odločitve so bolj plod političnih odnosov kot česa drugega. Kitajska in Rusija podpirata rezultat volitev, ker je zavezništvo z Venezuelo v njunem geostrateškem interesu. ZDA in EU zavračajo izid volitev; zahodni voditelji govorijo o državljanskih svoboščinah za Venezuelce, obenem pa si ne prizadevajo za iste pravice za prebivalce Savdske Arabije, Združenih arabskih emiratov, Bahrajna ali Azerbajdžana. Tamkajšnja nafta in zemeljski plin imata isto ceno na svetovnem trgu, le ljudje so vredni manj? Je treba Venezuelce osvoboditi tako kot Iračane? Ali Libijce?

Madura ni težko označiti za avtokrata, ker to je, in da, mogoče je res ukradel volitve, vendar mu je opozicija s ponedeljkovimi izgredi omogočila, da bo lahko samo še večji avtokrat. Zahodni mediji pa ves čas ignorirajo podporo, ki jo Maduro vendarle uživa, in prikazujejo opozicijo veliko bolj nedolžno, kot je v resnici. Irski novinar Rory Carroll, ki je živel nekaj časa v Venezueli, je napisal knjigo Comandante: Hugo Chavez’s Venezuela. V njej je zelo kritično pisal o njegovi oblasti, a je o neoliberalni opoziciji takisto ostro zapisal: »Ker jim v državnem udaru aprila 2002 ni uspelo odstraniti Cháveza, so njegovi nasprotniki, nepokorni in bolj jezni kot kdaj prej, decembra sprožili drugačen napad: nacionalno stavko – na neki način zaprtje države, saj so jo usmerjali lastniki kapitala in menedžerji ter sindikalni voditelji. Pod vodstvom direktorjev [državnega naftnega podjetja] PDVSA, ki so se bali, da bo ’opica v palači’ končno prevzela nadzor nad naftno družbo, so poskušali ohromiti gospodarstvo in zagreniti življenje običajnim Venezuelcem. Ustavili so naftno industrijo, zaprli banke, trgovine, šole, restavracije, tovarne. Česar niso mogli zapreti, so sabotirali, kar je sprožilo pomanjkanje, čakalne vrste in stiske. Načrt je bil povzročiti trpljenje na nacionalni ravni in ga preusmeriti v bes proti prestolu. Ni jim bilo pomembno, da bodo zaradi stavke ljudje ob sredstva za preživetje in da bo ta državo stala milijarde. Zasebni mediji so v histeričnih, pristranskih poročilih stavko označevali za patriotsko akcijo.« In to je ta zgodba, ki se v Venezueli ponavlja že od takrat, s tem da je danes država zaprta od zunaj zaradi sankcij, pristranska medijska kampanja pa orkestrirana na mednarodni ravni in diktirana v glavnem iz ZDA. Rezultat je ta, da je podoba, ki jo pogostokrat dobivamo o Venezueli, izkrivljena.