Vsi odtenki slovenskega športa

Predsednica države Nataša Pirc Musar je na nedavnem odprtju Slovenske hiše 2024 v Parizu načela temo, ki vsakih nekaj let ponovno priplava na površje javne zavesti. Gre za vprašanje slovenskih športnih barv, ki se ji je, kot marsikateremu športnemu navijaču, ki se je udeležil ali pa iz domačega fotelja spremljal letošnje evropsko prvenstvo v nogometu, porodilo ob pogledu na slovenske tribune. Nizozemske množice navijačev so bile odete v živo oranžno, španske v rdeče-rumeno in angleške v belo z rdečimi akcenti, Slovenci pa smo bili videti kot nekakšna pisana druščina. Naše mavrične tribune so se prelivale od bele do različnih odtenkov modre in zelene do turkizne in celo rdeče.

»Na uspehe naših športnic in športnikov smo izjemno ponosni, žal pa ne moremo biti ponosni na barvno prepoznavnost naših reprezentanc in s tem tudi navijačev,« je predsednica dejala v svojem nagovoru. Med drugim tudi: »Slovenija ima prepoznavno geslo I feel Slovenia – Slovenijo čutimo … imamo pa tudi prepoznavno in po vsem svetu zelo dobro sprejeto barvo, to je zeleno, zato predlagam, da se osredotočimo nanjo in jo obogatimo še z nekaj modre in bele, in tu so na vrsti za ukrepanje pristojno ministrstvo ter druge institucije in strokovnjaki, da najdejo ustrezno rešitev.« S tem je podprla priporočila Olimpijskega komiteja Slovenije, ki je kot povezovalna krovna športna organizacija sprejel vodila za uporabo celostne grafične podobe na področju oblačil in protokola. Ta pravijo, da naj športniki, ki na uradnih tekmovanjih zastopajo Slovenijo, nosijo športna oblačila v slovenskih športnih barvah (zelena, modra, bela), kot to določa 36. člen Zakona o športu – pri tem pa ima pri oblačilih najpomembnejšo vlogo zelena barva.

Zeleno, ki te hočem zeleno?

Ozrimo se malce po zgodovini slovenskih športnih barv. Skupščina Športne zveze Slovenije je 23. aprila 1992 sprejela sklep o nastopanju za državno reprezentanco Republike Slovenije in z njim določila barve nacionalne športne opreme, v katerih naj bi nastopali slovenski športniki. Sklep se je glasil, da morajo reprezentanti Slovenije nastopati v športnih oblačilih v kombinaciji zelene in modre barve, vendar mora prevladovati zelena. Sedemindvajsetega marca 2007 je skupščina Olimpijskega komiteja Slovenije sprejela sklep o poenotenju nacionalnih barv reprezentančnih oprem, v katerem OKS priporoča, naj športniki, ki na uradnih tekmovanjih zastopajo Slovenijo, nosijo športna oblačila, na katerih prevladuje zelena barva po evropski barvni lestvici, in sicer Pantone 17-0235 TC, v kombinaciji z modro barvo Pantone 19-4053 TC in belo barvo.

Najprej rešimo vprašanje barvne kombinacije slovenske trobojnice. Zakaj ne moremo Slovenci, kot prenekateri drugi narodi, tudi v športu uporabljati barv naše zastave? »Barvna kombinacija slovenske zastave bi nas potopila v veliko množico narodov z enako ali podobno kombinacijo barv na njihovih zastavah. Glede na to, da gre za narode, s katerimi se v športni in splošni javnosti ne bi želeli zamenjevati, smo se pred več kot dvema desetletjema odločili za zeleno modro kombinacijo, ki se je, tudi z izjemno strokovno pomočjo in trudom naših oblikovalcev in sodelavcev na področju marketinga, postopno izoblikovala in uveljavila,« je v priročniku Olimpijskega komiteja Slovenije - Združenja športnih zvez o slovenskih športnih barvah in uporabi državnih simbolov iz leta 2013 zapisal Janez Kocijančič, tedanji predsednik OKS-ZŠZ. S simbolom lipovega lista in zeleno obarvanostjo slovenske krajine je bil odgovor na dlani: rdečo bo nadomestila zelena, Slovenija je zelena država, ponosni smo na svojo naravo.

Zakonsko določilo o nacionalnih barvah državne reprezentančne opreme sicer določa 36. člen zakona o športu, ki pravi, da »športnik, ki nastopa na tekmovanju uradnega tekmovalnega sistema za državno reprezentanco Republike Slovenije, na tekmovanju nosi športno oblačilo v zeleni, modri oziroma beli barvi, ki ima grb oziroma zastavo Republike Slovenije, razen če to ni v nasprotju s tekmovalnimi pravili mednarodnih športnih zvez ali s pravili Mednarodnega olimpijskega komiteja«.

Kje je šlo narobe?

»Predsednica je predlagala, da se slovenska športna barvna paleta uredi zakonsko, kar se mi zdi dobra ideja, saj trenutno stvari niso konsistentne in si vsaka športna zveza po svoje interpretira barve. Včasih uporabljamo svetlo modro, drugič živo modro, potem temno modro ... Modra ne pomeni katerakoli modra, navijači hitro prepoznajo francosko globoko modro, italijanske ’azzure’, argentinsko svetlo modro črtasto majico in podobno. Priložnost je, da se najdeta boljša odtenka modre in zelene, ki se bosta bolje ujemala tudi s slovensko zastavo, saj se pojavljajo skupaj,« pravi oblikovalec Emil Kozole, soustanovitelj oblikovalskega studia Ljudje in docent na oddelku za vizualne komunikacije ljubljanske Akademije za likovno umetnost in oblikovanje. Sam se je z vprašanjem vizualne narodne identitete ukvarjal pred nekaj leti, ko je izdal knjigo Arhiv Triglav, raziskovalni projekt, v katerem je zbral vse slovenske logotipe, kjer se pojavlja motiv naše najvišje gore.

»Na uspehe naših športnic in športnikov smo izjemno ponosni, žal pa ne moremo biti ponosni na barvno prepoznavnost naših reprezentanc in s tem tudi navijačev.«

- Nataša Pirc Musar

»Na svetu so trenutno gotovo pomembnejše stvari, kot so športne barve, ampak smo v športnem poletju, debata je spet privrela na površje, in prav je, da o tem govorimo. Imamo vrhunske športnike, ki Slovenijo predstavljajo na najvišji ravni, žal pa naša vizualna podoba ne sledi tem odličnim rezultatom. Shizofrenost barv dresov in navijačev žal daje vtis, da smo brez vizije in enotnosti,« pravi oblikovalec, ki kombinacijo zelene, modre in bele sicer podpira, saj je ne uporablja nobena druga država. »Včasih je bilo še bolj raztreseno, v zadnjem času se pri dresih nekako vzpostavlja zeleno-modra kombinacija, žal pa težko enako trdim tudi za navijače. Tudi sam sem bil junija v Münchnu, kjer je bilo na slovenski tribuni vsaj deset različnih barv in odtenkov. Skozi pregled zgodovine dresov je edina konstanta simbol oziroma vzorec Triglava, ki je včasih upodobljen bolje, včasih slabše, ampak je prepoznaven in na njem bi bilo treba graditi prepoznavnost. Podobno kot delajo Švicarji s križem ali Japonci z rdečim krogom,« doda.

Primeri dobre prakse

Enega najbolj prepoznavnih vzorcev imajo naši južni sosedje. Za svojo so vzeli šahovnico, ki je eden bolj posrečenih in takoj prepoznavnih primerov grajenja enotnosti vizualne podobe nekega naroda v športu. Čeprav je veliko reprezentanc svojo športno podobo zgradilo na prepoznavnih barvah zastave svoje države – med bolj posrečenimi primeri so svetlo modra in bela kombinacija Argentincev, pa brazilski »kanarčki« – to sploh ni pravilo. Avstralci so svojo podobo zgradili na ikonični kombinaciji rumene in zelene, Nizozemci imajo oprave značilne in takoj prepoznavne oranžne barve, potem so tu še italijanski »Azzurri« s svojo savojsko modrino. »Nekatere države imajo seveda močno tradicijo barv, ki sega stoletja nazaj, kot na primer Nizozemska, po drugi strani pa je Hrvaška sistem kock kot osnovnega gradnika identitete razvila v devetdesetih z oblikovalcem Borisom Ljubičićem. Vse se da, samo lotiti se je treba premišljeno,« pravi Emil Kozole.

Ob tem pa nismo edina država, ki v različnih športih nima povsem poenotenih barv – srbski nogometni dresi so na primer rdeče, košarkarski pa temno modre barve, nemške reprezentance pa črno kombinirajo z rumeno pri hokeju, rdečo ali belo pri košarki in belo pri nogometu.

Zakaj ni tako preprosto?

Sliši se enostavno: za vsak reprezentančni športni dres vzamemo točno določene odtenke in natančno odmerjene odstotke zelene, modre in bele, simbol oziroma grafični vzorec Triglava – in voilà! A v resnici je stvar nekoliko bolj kompleksna. Posamezne panožne zveze morajo namreč pri oblikovanju dresov upoštevati tudi pravila mednarodnih panožnih organizacij ter uradnih opremljevalcev, pa dobavljivost opreme posameznih barv.

»Pri športni opremi slovenskih košarkarskih reprezentanc sledimo zakonski podlagi in smernicam Olimpijskega komiteja Slovenije, ki se jih seveda držimo in so z njimi seznanjeni tudi pri našem uradnem opremljevalcu, to je Jordan Brand,« odgovarjajo iz Košarkarske zveze Slovenije. »Je pa prav tako treba vedeti, da so prvi pogoj pri oblikovanju dresov uradna košarkarska pravila in pravila glede uradne opreme mednarodne košarkarske organizacije FIBA. Ta namreč natančno določajo, koliko barv je lahko na dresu, kako se barve lahko prelivajo, koliko in kakšne dimenzije sponzorskih logotipov je lahko na dresu, velikost številk, obeležja države, logotipi sponzorjev itd.«

Sam postopek oblikovanja dresa je videti tako, da oblikovalci opremljevalca glede na vse omenjene smernice in navodila pripravijo predlog svetlega in temnega dresa. »Mi k predlogu damo naša opažanja in komentarje, ki pa so lahko upoštevani ali pa tudi vsi ne. Prav tako se je treba namreč zavedati, da vsi vodilni proizvajalci športne opreme za vse svoje partnerje pripravijo opremo, ki ima sorodne oziroma podobne elemente (na primer videz pisave, številk ipd.). Pri vsem skupaj pa veliko vlogo igra tudi velikost samega svetovnega trga.«

Pri vseh dresih slovenskih košarkarskih reprezentanc v zadnjih letih se je torej sledilo 36. členu Zakona o športu, prav tako so bile v oblikovanje športne opreme vključene smernice OKS. Tudi pri zadnji, ki je premiero doživela na julijskih olimpijskih kvalifikacijah moške članske reprezentance. »Po željah oziroma nareku trenutnega opremljevalca Jordan Branda opremo menjamo približno na dve leti (časovnica običajno sovpada tudi z nastopi na velikih tekmovanjih),« še dodajajo pri KZS.

Tudi na Nogometni zvezi Slovenije se z vprašanjem barv dresov ukvarjajo že nekaj let in po njihovem mnenju gre za precej kompleksno področje. »Verjetno je to razlog, da v športu na splošno še nimamo barv, ki bi bile v celoti sprejete pri navijačih. NZS kot primarno barvo že od leta 2000 uporablja belo barvo, dolgo časa je bila druga barva zelena, tretja pa modra. V zadnjem obdobju smo, tudi zaradi težav pri dobavljivosti dresov v primernem zelenem odtenku, modro barvo začeli uporabljati kot drugo. Potrditev za to smo dobili tudi v času, ko smo izbirali podobo predzadnjega dresa. K oblikovanju dresa smo namreč povabili oblikovalce, s katerimi smo sodelovali v letih pred tem, in od petih predlogov, ki so se uvrstili v finale, je le ena različica vsebovala zeleno barvo. Dres, ki smo ga na koncu izbrali, so skupaj z reprezentanti in reprezentantkami izbrali tisti, ki se na koncu poistovetijo z dresom – navijačem. Prav tako smo dobili potrditev, da je bela barva tako univerzalno vseslovenska, da bi z manjšimi korekcijami dresov različnih športnih reprezentanc zlahka postala nacionalna barva. Podobno kot pri Nemcih, Angležih itd.«

Poleg pravil, ki jih določa Združenje evropskih nogometnih zvez UEFA glede tega, kako je lahko videti dres, so pri končni izbiri dresov torej upoštevali mnenje navijačev, reprezentantov in dobavljivost dresov pri opremljevalcu (po njihovih besedah najboljši dobavljivi dresi v zeleni barvi v katalogu niti ne obstajajo – ne za moške, ne za ženske).

»Strinjamo se, da je potrebna širša razprava o nacionalnih barvah, v katero morajo biti poleg športnih organizacij vključeni tudi navijači – in glede na to, da smo samo v času evropskega prvenstva prek trgovine 11Teamsport prodali skoraj 10.000 dresov, verjamemo, da je za mnenje o tem, v kakšnih dresih naj nastopajo slovenski reprezentanti in reprezentantke v različnih športih, treba vprašati tudi, ali pa zlasti, navijače nogometne reprezentance,« še sporočajo z NZS.

Če smo že pri navijačih, gotovo ni nezanemarljivega pomena tudi simbolna konotacija zelene barve v športu. »Ena izmed težav je gotovo sprejetost zelene barve na Štajerskem, saj jo imajo za preveč ’ljubljansko’. Tudi s tem se bo treba ukvarjati, drugače bodo tribune še vedno pisane,« pravi Emil Kozole. Zelena barva je že dolga desetletja namreč zaščitni znak ljubljanske Olimpije, zato se z njo bržkone najmanj lahko poistovetijo prav navijači tistih športov in klubov, ki z ljubljanskim klubom gojijo najstrastnejša rivalstva, na primer vijolični NK Maribor ali rdeči navijači hokejskega kluba SIJ Acroni Jesenice. »Zakonska ureditev bi verjetno rešila problem na ravni športnih dresov, drugo vprašanje pa je, ali bi to sprejeli navijači. Mislim, da je rešitev, da oblikujemo res dobre drese z najboljšimi slovenskimi grafičnimi in modnimi oblikovalci, ki bi jih ljudje z veseljem oblekli,« še doda Emil Kozole.

Odgovor pristojnega ministrstva

Na ministrstvu za gospodarstvo, turizem in šport pobude, ki jih dajejo politika, športni delavci, navijači in ljubitelji športa, o poenotenju slovenskih reprezentančnih barv, pozdravljajo. »To bo tudi tema pogovorov s predstavniki športne javnosti na naslednjem rednem srečanju z nacionalnimi panožnimi športnimi zvezami pod vodstvom Olimpijskega komiteja Slovenije - Združenja športnih zvez,« odgovarjajo.

V Sloveniji imamo fakulteto za oblikovanje tekstilij in oblačil, kjer bi študentje pod svojimi mentorji lahko naredili zelo zanimive kolekcije.

Pri tem pojasnjujejo, da obvezno uporabo predpisanih barv in barvnih kombinacij določa 36. člen Zakona o športu, ki »loči obvezni del označbe oziroma obvezni kazatelj pripadnosti državi skozi predpisano uporabo grba ali zastave Republike Slovenije na športnem oblačilu oziroma dresu ter prilagodljivi del izkazovanja pripadnosti državi, to je z uporabo katerekoli ali vseh v zakonu naštetih barv«.

Pri tem dodajajo, da je po drugi strani treba, skladno z načelom avtonomije v športu, športnikom posameznikom in tudi nacionalnim panožnim športnim zvezam ter ne nazadnje Olimpijskemu komiteju Slovenije kot krovni športni organizaciji, ki povezuje nacionalne panožne zveze, prepustiti odločitev, ali bodo zahtevale poenotenje športnih oblačil, dresov in barv na športnih oblačilih na mednarodnih tekmovanjih in kolikšno bo to. »Glede morebitnih sprememb zakonskega okvira v tem delu pa se na ministrstvu zavedamo, da so te zaradi avtonomije športa, ki smo jo dolžni zagovarjati, mogoče le ob družbenem konsenzu, ki bo temeljil na pobudah in predlogih športnih organizacij samih.«

Še nekaj besed o olimpijskih uniformah

Če smo že pri športnih barvah, pa še v času olimpijskih iger v Parizu, se dotaknimo še olimpijskih uniform. Najbrž si nihče od nas mongolske olimpijske reprezentance ne bo zapomnil po osvojenih olimpijskih medaljah (na dan oddaje tega besedila so se lahko veselili le srebrne kolajne Baasankhuu Bavuudorj v judu), veliko markantnejši pečat bodo letos pustili s svojo olimpijsko kolekcijo. Uniforme, ki jih je ustvarila modna znamka Michel & Amazonka, za katero stojita sestri, so na različnih družbenih omrežjih že kakšen mesec pred odprtjem olimpijskih iger postale pravi viralni hit, z zlatimi vezeninami mongolskih ter pariških oziroma olimpijskih simbolov, vtkanih v krem in mornarsko modro blago, pa so navdušile tudi Pariz. Kot primere dobre prakse in letošnja presenečenja oblikovalec Emil Kozole poleg Mongolije omeni še Haiti, Nigerijo in Kanado, ki »skozi modo predstavljajo specifike svoje države in so hkrati videti super«.

Našo najnovejšo olimpijsko kolekcijo je ponovno oblikoval Sandi Murovec – njegovo sodelovanje z OKS-ZŠZ sega že v leto 2012, ko je oblikoval prvo slovensko olimpijsko kolekcijo za takratne poletne olimpijske igre v Londonu. Oblikovalec, ki je poleg tega še univerzitetni diplomirani inženir arhitekture ter alpski smučar demonstrator in trener, je poleg slovenske oblikoval še letošnjo srbsko olimpijsko kolekcijo.

Ena izmed težav je gotovo sprejetost zelene barve na Štajerskem, saj jo imajo za preveč ’ljubljansko’.

»V oblikovanju olimpijske kolekcije ni prostora za besedo revolucija, temveč evolucija, saj je po besedah Murovca vsaka naslednja kolekcija nadgradnja prejšnje. Pri oblikovanju je namreč zavezan osnovnemu pravilu: kolekcije se morajo nadgrajevati in ne izključevati. Prav zato sledi vsebinskim in grafičnim smernicam, ki so se dobro uveljavile v slovenskem športu in jih danes lahko vidimo skoraj na vseh oblačilih slovenskih reprezentanc,« so v sporočilu za javnost zapisali pri OKS ob predstavitvi kolekcije. Ali je grda, povprečna, ljubka ali simpatična, ne bomo ocenjevali. O okusih se ne razpravlja, vsake oči imajo svojega malarja in tako dalje. In res je, da oblikovanje poteka znotraj vnaprej določenih smernic, grafičnih konstant in omejitev, ki jih določajo OKS, Mednarodni olimpijski komite in proizvajalci. A ob pogledu na olimpijske uniforme nekaterih drugih narodov se ne moremo znebiti občutka, da bi tudi naša lahko bila vsaj za odtenek … drznejša. In da bi bil, kljub temu da so si vse naše kolekcije očitno namenoma podobne kot jajce jajcu, morda čas za kakšno osvežitev, spremembo.

»Zdi se mi, da se moramo zadeve lotiti resno in nekaj premakniti, moda ni zgolj nekaj za zraven, je velika in resna industrija, ogromen del Francije živi od nje, tega se ob pogledu na uniforme nekaterih narodov očitno zavedajo tudi drugi. Komunikacija in oblačila so zelo pomembni v današnjem času in tudi s tem predstavljamo svoj narod. Pravil se je treba držati, nekaj jih je pa treba malo spreminjati sproti, da ostajamo atraktivni in relevantni v času, v katerem živimo,« pravi Peter Movrin, eden najbolj znanih in mednarodno uspešnih slovenskih modnih oblikovalcev, ki živi in ustvarja v Parizu. »Imamo veliko športnikov, ki pravzaprav definirajo Slovenijo. Z njimi nekaj pomenimo, ljudje nas poznajo po športnikih. Ko se pogovarjaš s tujci in poveš, od kod si, sem pa tja kdo omeni Ljubljano ali Bled, a povečini se spomnijo naših športnikov. Zato je škoda, da ne zmoremo ustvariti kolekcije, ki bi jih postavila na piedestal in pri tem predstavila še vrhunce domačega modnega oblikovanja. To vidim kot zamujeno priložnost.«

Pri tem poudari, da imamo v Sloveniji fakulteto za oblikovanje tekstilij in oblačil, kjer bi študentje pod svojimi mentorji lahko naredili zelo zanimive kolekcije, lahko bi tudi pozvali na prijave na natečaj, kot to na primer počnejo Poljaki. »Poleg tega imamo doma vsako leto precejšnje število diplomantov modnega oblikovanja in nekatere tudi precej uspešne mlade modne oblikovalke in oblikovalce v tujini. Zdi se mi totalna škoda, da ne angažiramo koga, kot je Tanja Vidic – odlična mlada slovenska oblikovalka, ki končuje študij tekstilij na Švedskem, za najnovejšo kolekcijo Ricka Owensa pa je nedavno naredila vrhunske pletenine. Po dolgih letih je Slovenka pustila pečat na modnem prizorišču, na kar smo lahko izredno ponosni. S tem bi pustili svoj pečat, bili zapomnljivi, z domišljijo predstavljali barve naše države.«