Niti narodna niti univerzitetna, temveč knjižnica za turiste

Ko se v velikih turističnih središčih začenja z uvedbo vse strožjih omejitev za turiste, se jim pri nas trudimo omogočiti vse in še več. Tako je največja univerza v državi ostala brez univerzitetne knjižnice, ki je v poletnem delovnem času posvečena predvsem turistom.

Spomnimo se, da je Ljubljana kot univerzitetno mesto imela vse do začetka druge svetovne vojne v svoji univerzitetni knjižnici le 18 čitalniških sedežev, zdaj pa v veliki čitalnici nima niti enega. Vsa so namenjena turistom. Od 1. julija do 17. avgusta si Plečnikovo knjižnico lahko ogledajo le turisti vsak delovnik od 10.00 do 14.00 in od 14.30 do 18.00. Uporabnikom je na voljo le časopisna čitalnica, in sicer za pet delovnih ur.

Zdi se, da je kljub vsemu Plečnik imel prav – to je dejansko nekaj, kar je ustvarjeno za vse čase. Očitno tudi za čase, ko v ospredju ni nihče drug kot denar in kapital.

V objemu udobja in denarja se lahko hitro pozabi na vlogo študentov pri ustanovitvi in zgraditvi NUK-a. “Načrte za novo Univerzitetno knjižnico je ustvaril arhitekt Jože Plečnik v letih 1930-31. Zahteve po izgradnji slovenske univerzitetne knjižnice so pri takratni beograjski oblasti naletele na odločen odpor in šele dolgotrajni in množični študentski protesti ter demonstracije so ga strli.” Takratni študentje se niso borili samo zase, temveč tudi za prihodnje generacije. Zato ne drži, da jim ne dolgujemo nič, temveč še kako veliko.

Arhitekt in poznavalec Plečnikovega dela Andrej Hrausky poudarja, da je arhitektov odnos do modrosti zapisan v stavbo. »Pot do tega pa zahteva napor, kar izjavljajo že velika in težka vhodna vrata, s kljuko, postavljeno višje od običajne, na kateri konj ponazarja voljo do napredovanja. V notranjosti sledi široko, monumentalno stopnišče iz kamna iz Podpeči, simbolično oblikovano kot pot od teme proti svetlobi, torej k znanju, od tam pa k etičnim načelom in modrosti.« Danes ta vrata odpira le denar in je poleti to pot mogoče prehoditi le za 5 evrov. Hrausky še opozarja na Plečnikovo zgledovanje po vstopnem prostoru v Münchensko knjižnico v kateri je za razliko od NUK-a glavna čitalnica odprta od 08.00 do 24.00 tudi v poletnem delovnem času.

Vprašljivo je do kakšne mere še vedno živimo dediščino Narodne univerzitetne knjižnice, zasnovane kot tempelj znanja in modrosti in v kolikšni meri smo pripravljeni žrtvovati prihodnje blagostanje, oziroma znanje, rast in razvoj za kratkoročne dobičke in ugodnosti. Danes kot v času ustanovitve NUK-a znanje ni dostopno vsem, včasih ni niti posvečenim, temveč le posrečenim.