Slovensko zdravstvo

Gotovo nisem edina, ki mi vse to razpravljanje, razpredanje, govoričenje, ogorčenje, obtoževanje, kričanje, ugibanje… in, če hočete, jamranje pavšalno in počez in brez vedenja in idej v zvezi z reformo zdravstva že močno preseda.

Zase vedno rečem, da sem produkt javnega zdravstva. Od ranega otroštva (iz relativno revne družine) do danes mi je šest ortopedskih operacij in trije ortopedi omogočalo, da sem živela in še živim normalno in življenja vredno življenje kot dekle, kot žena, kot mati, kot babica, kot ves čas aktivno zaposlena s čisto spodobno kariero, kot aktivno družbeno bitje. Čeprav je v otroštvu dolgo kazalo, da bom obsojena na hudo invalidnost celo življenje. Na koncu so mi v javnem zdravstvu pozdravili tudi raka. Lahko si mislite, da sem neskončno hvaležna vsem zdravnikom in specialistom, njihovi strokovnosti, inovativnosti, predanosti, zagnanosti, potrpežljivosti in predvsem človečnosti.

Danes poslušam in gledam to sago o javnem zdravstvu, kjer prevladujejo samo grožnje in pavšalno kritiziranje in ničesar več ne razumem. Najbrž tudi premalo vem, a izhajajoč iz vseh javnosti znanih informacij, presojam, da se sploh ne pogovarjamo, da sploh ne govorimo o pravih stvareh.

Zdravstvo razumem kot stroko/profesijo in sledim definiciji profesionalizma Samuela Huntingtona, ki pravi, da:

- »si člani stroke delijo občutek organske enotnosti in zavest o sebi kot skupini, ločeni od ostalih. Ta kolektivni čut izvira iz dolgotrajne discipline in usposabljanja, potrebnega za strokovno usposobljenost, skupno delovno vez in delitev edinstvene družbene odgovornosti. Vstop v stroko je omejen na tiste s potrebno izobrazbo in usposabljanjem in je stvar stroke.

- strokovnjak je strokovnjak, ki dela v družbenem kontekstu in opravlja storitev, kot je promocija zdravja, izobraževanja ali pravosodja, ki je bistvenega pomena za delovanje družbe. Naročnik vsake profesije je družba, individualno (vlada) ali kolektivno. Finančno plačilo ne more biti primarni cilj strokovnjaka. Stroka je moralna enota, ki postavlja določene vrednote in ideale, ki vodijo člane v njihovih odnosih s sodržavljani. Ta vodnik je lahko niz napisanih in nenapisanih norm, ki se prenašajo prek poklicnega izobraževalnega sistema, ali pa je kodificiran v pisne kanone poklicne etike. 

- strokovnjak je strokovnjak s specializiranim znanjem in veščinami na pomembnem področju človekovega delovanja. Njegovo znanje je pridobljeno le z dolgotrajnim izobraževanjem in izkušnjami, za kar je odgovorna stroka in kar je osnova objektivnih standardov strokovne usposobljenosti.« Stroko/profesijo/poklic(anost) lahko povzamemo tako, kot jo označujejo štiri glavne značilnosti:

1. namenjena so ji edinstvena zakonodaja, znanje in posebno izobraževanje in usposabljanje,

2. opravlja delo družbenega pomena,

3. se sama nadzoruje, ureja in razvija,

4. člani stroke imajo določeno stopnjo diskrecijske pravice glede tega, kako organizirajo svoje delo. Pričakuje se, da izvajajo strokovno presojo v najboljšem interesu posameznika in/ali skupnosti.

Ali posameznik, ki dela le za plačilo, izpolnjuje pogoje za status profesionalca? Delo strokovnjaka je bolj podobno poklicu oz. poklicanosti, ki zahteva polno predanost poklicnemu življenju, služenje javnosti in vseživljenjsko zavezanost standardom poklica. Poklicu predani Zdravnik, Učitelj, Sodnik, Policaj, Gasilec … se zaveda, da se dobrega, s predanostjo opravljenega dela ne da poplačati z denarjem/z materialnimi dobrinami. Dobro delo je poplačano z neizmerno hvaležnostjo, spoštovanjem in z ugledom v družbi. V današnji družbi pa marsikdo namesto predanosti kaže svojo vreščečo histerijo, celo zaradi »prisilnega« dela, v katerega ga sili država, in prevpije vse druge odgovorne in poklicu predane kolege. Vsekakor ne mislim, da bi morali delati na moralni in idealistični pogon, za svoje delo in odgovornost si zaslužijo pošteno in pravično plačilo, vendar ne eden na račun drugega ali na račun vseh nas. Vsi smo del ene in iste skupnosti in pridušamo se, kako nam je mar zanjo, v resnici pa ... Akumulirali bi kapital na račun javnih sredstev in optimizirali davke …

In kje je tu država? Država ali natančneje vlada in parlament sta odgovorna za sprejemanje zakonodaje in zagotavljanje finančnih sredstev za normalno delovanje stroke, ki je družbenega pomena. Ne razumem tega prerivanja med državo in stroko, ministrstvom za zdravje (politika, a tudi stroka) in sindikatom Fides in zdravstvom. Po moji nevednosti bi se morala država in stroka preprosto dogovoriti, kakšna zakonodaja je danes potrebna in kako zagotoviti finančna sredstva, ki so na voljo, da bi zagotavljala normalno delovanje in razvoj zdravstva oz. stroke. Ob zavedanju odgovornosti in zmožnosti vseh akterjev.

Ne razumem pa jamranja in kričanja stroke, da so delovne razmere v zdravstvu slabe, da je organizacija dela neprimerna oz. slaba, da je zdravnikov in zdravstvenega osebja premalo, da zdravniki odhajajo in odhaja medicinsko osebje… Ali niso to stvari, ki bi jih morala urediti stroka sama? Kot tudi ne razumem izjave, da je bolj pomembno, da so na vodstvenih položajih zdravstvenih zavodov predstavniki ustanoviteljev kot predstavniki stroke.

Ne razumem argumentov, da bo javno zdravstvo propadlo, če zdravnikom ne bo dovoljeno delati tudi pri privatnikih. Naj se zaposlijo pri privatniku, če želijo, naj ta plačuje zanje specializacijo, vse prispevke, dopuste, bolniške, usposabljanja in napredovanja. Po mojih izkušnjah s privatnim zdravstvom imajo strokovnjaki veliko več možnosti za razvoj in strokovno napredovanje, k čemur naj bi strokovnjak stremel, v javnem zdravstvu.

Morda pa jaz ne razumem ničesar več? Ali morda razumem preveč? Je danes vse povsod pomemben samo še biznis, denar, samo dobiček? Sploh vemo, kaj je neprofitna organizacija? Nam je sploh še kaj mar za skupnost? Smo sploh sposobni imeti in upravljati svojo državo? Se kot družba zavedamo svojih zmožnosti in omejitev? Se kdo kdaj vpraša, ali je država zmožna zadostiti vsem potrebam in predvsem zahtevam in apetitom? In to zdaj, takoj! Ta vlada je neprestano napadana s takojšnjimi zahtevami po reševanju nemogočih razmer, in to ne samo v zdravstvu, enako hudo je v izobraževanju, pravosodju, na področju varnosti … Problemi so res vsepovsod, a kopičijo se že vsaj dvajset let in na vse je potrebno najti odgovore in rešitve zdaj in takoj, sicer …

Kako je z odgovornostjo nas vseh do družbe in do lastne države? Kdaj se bomo začeli pogovarjati o pravih stvareh? Na tem mestu moram omeniti tudi medije, saj ti prepogosto zaradi vzbujanja naslovnikove radovednosti in želje po branju poročajo alarmantno, ustvarjajo katastrofična občutja, dajejo peščici glasnih nergačev še več glasu. Mi pa apatično in pišmeuhovsko opazujemo, kako izgubljamo vse, kar smo že pridobili, kar smo si obljubili in zapisali celo v ustavo, na račun pohlepa in nekega elitizma.