Še pomnite, tovariši?

Ena večjih zmag civilne družbe v Sloveniji je bila zagotovo tista, ko so zaposleni na RTV skupaj s prostovoljci iz Inštituta 8. marec in Glasu ljudstva z ramo ob rami ubranili javno televizijo pred pretnjami povampirjenega janšizma. In takrat smo se nadejali, da je normalizacija medijske politike mogoča in da bodo končno prevladali profesionalni novinarski standardi. Kaj se po treh letih resnično dogaja v tej ključni ustanovi medijske krajine? Za površen pregled je dovolj, če nanizamo nekaj neprijetnih izkušenj, katere se, kot kaže, v zadnjem času množijo. Ni treba biti teoretik zarote, da tovrstni trend pripišemo naraščajoči predvolilni histeriji, ki jo skupaj z opozicijo zganjajo mnoge interesne skupine v bojazni pred izgubo privilegijev, ki jih tako slastno uživajo dolga leta.

Vsaj povprečno poučen in motiviran poslušalec ali gledalec bi upravičeno pričakoval nevtralen stil poročanja, pa žal temu ni tako. Nekateri primeri so več kot povedni. Ko je bila v drugo potrjena novela zakona o zdravstveni dejavnosti v parlamentu, je ta nedvomno pomembna novica komajda našla skromno omembo v radijskih poročilih, v prime time terminih na televiziji pa sploh ne. In ko je novinar Igor Bergant v Odmevih gostil sodelujoče v napornih, a uspešnih pogajanjih okoli pokojninske reforme, ni moglo uiti, kako nonšalantno jo je poimenoval z „reformica“ in to kar nekajkrat, tako da je morala Lidija Jerkič povzdigniti glas in zahtevati več spoštovanja. Da sploh ne omenjamo Manice Janežič, ko je nedavno naslavljala aktualna vprašanja premierju, pa spet ni mogla kontrolirati dobesedno zaničevalnega odnosa, ki ga je razkrivala njena neverbalna komunikacija.

Posebna zgodba so intervjuji s predstavniki Levice. Že vrabci na strehi čivkajo, kakšen sovražni odnos gojijo novinarji do njih, verjetno predstavlja komunikacija Uroša Slaka s Pop TV tisto najnižjo točko, ki je sploh mogoča. Pa bi moralo biti drugače? Nihče seveda ne more pričakovati, da tudi novinarji ne smejo biti ideološko opredeljeni. Vendar pozor, ravno tako kot npr. psihoterapevt z nasprotno ideološko orientacijo od klientove, ne more in ne sme podleči skušnjavi, da tak konflikt odkrito izrazi, nenazadnje profesionalna etika tega ne dopušča. In zakaj bi novinarji pri tem bili izjeme? Ali jih omejuje etični kodeks? Ali jih zavezuje k temu, da z vsemi intervjuvanci ravnajo enako? Zakaj se potem do avtoritarnega Janeza Janše, ko nastopi v medijih, obnašajo kot podrepne muhe? Vsi se še spomnimo živčnosti Tanje Starič, kako je izvajala pogovor ob prevzemu oblasti prejšnje vlade. In zakaj res nikoli, res nikoli novinarji stranke SDS ne označijo s pravim ideološkim predznakom, torej kot skrajno desnico? Od kod ta zadrega, od kod pomanjkanje volje, je v ozadju strah pred maščevanjem avtoritarnih nosilcev politične moči? Kakšno podobo novinarjev v javnosti si vodstvo RTV želi? Smo se zato borili za vas? Morda pa gre samo za oportunizem, za dobrikanje bodočemu vladarju, za katerega je marsikdo prepričan, da se bo zagotovo vrnil. S svojim lakajskim vedenjem RTV izgublja tisto edino sidro, ki ga še ima, ta pa korenini v kritični javnosti, zavezani demokraciji.