Sodobne spovednice

Novinar Luka Volk v članku z naslovom »Sodobne spovednice« pisanje odpre z obetavno premiso – opozarja, da se odklone, ki so posledica sistemskih družbenih nepravičnosti, skuša neposrečeno reševati z individualiziranimi oblikami pomoči, pri tem pa se posameznika, ki je žrtev sistemskih neenakosti ali celo krivic, obravnava kot odgovornega za nastalo stanje. Nato pa skuša v nadaljevanju prispevka težave in nevarnosti prihajajočega zakona uravnotežiti z nekaterimi zgodbami iz zdravstva in sodnega izvedenstva, ki s samim Zakonom o psihoterapiji v resnici nimajo nobene zveze.

Zapisano je, da smo zdravstveni strokovnjaki sami odgovorni za nastalo situacijo, šlo naj bi za »brezglavo cehovsko pripadnost« v kontekstu izjav kliničnega psihologa prof. dr. Bojana Zalarja. Povedati moramo, da se je Zbornica kliničnih psihologov 9. junija 2023 odzvala z javno objavo stališča sodnih izvedencev kliničnopsihološke stroke. Ker se je očitek novinarja nanašal na odsotnost odziva stroke glede izjave omenjenega strokovnjaka o dvomih v resničnost navedb v prijavah glede spolnih zlorab, navajamo uvodni del izjave: »Klinični psihologi zavzemamo stališče, da je potrebno prav vsak, tudi najmanjši, sum na spolno zlorabo obravnavati nemudoma, in to zelo skrbno in v prvi vrsti vzpodbuditi žrtev ali pričo k takojšnji prijavi.«

Zbornica kliničnih psihologov že dvajset let opozarja na pomanjkanje strokovnjakov, kliničnih specialistov, na področju duševnega zdravja. Država je bila za ta opozorila gluha do sprejetja Resolucije o nacionalnem programu duševnega zdravja 2018-2028. Ves ta čas si Zbornica tudi prizadeva za pridobitev ustreznih javnih pooblastil, ki bi ji omogočala odzivanje v primerih prijav kršitev ter ji omogočila, da svojo strokovnost lahko uveljavlja skozi zdravstvene politike. Še vedno tudi ni urejenega sistemskega financiranja specializacij iz klinične psihologije, čeprav je bilo področje že zdavnaj prepoznano kot deficitarno in smo bili pred začetkom uveljavljanja omenjene resolucije po raziskavah med evropskimi državami na predzadnjem mestu (število specialistov klinične psihologije na določeno število prebivalcev). Za nami je bila samo še Romunija. Zato je še toliko bolj sporno, da se sedaj na hitro ureja Zakon o psihoterapevtski dejavnosti, ki bo diplomantom zasebnih šol in tečajev ter diplomantom Teološke fakultete ne le zagotovil službe v številnih javnih sektorjih, ampak celo ustanovil Zbornico psihoterapevtov, znotraj katere bodo ti posamezniki presojali sami sebe in svojo strokovnost. Celo v zdravstvu! Pa ne leto – Slovenija bo sedaj EDINA DRŽAVA v Evropi, ki bo v zdravstveni sistem, za izvajanje psihoterapije, pripustila posameznike brez ustrezne osnovne zdravstvene izobrazbe.

Članek Luke Volka pozdravljamo – v njem so zapisane vse ključne nevarnosti in pomanjkljivosti Zakona o psihoterapiji. Opozarjamo pa, da se del zapisa nevarno nagiba k populizmu, saj skuša »odgovornost« za to, da je tak zakon sploh nastal, pripisati zdravstvenim strokam, pri čemer se navezuje na neresnične trditve. Tudi navedbe o popoldanskem delu v zasebništvu so pretirane, saj le majhen odstotek kliničnih specialistov psihoterapijo poleg izvajanja v javni zdravstveni mreži opravlja še zasebno. Zdravstveni delavci podpiramo ureditev področja svetovanja izven zdravstva, ki ga je, kot piše novinar, zaradi zelo raznovrstne ponudbe tudi povsem nekvalificiranih »terapevtov«, potrebno regulirati. Nasprotujemo pa temu, da se urejanje področja izven zdravstva izkorišča za utemeljevanje vstopa terapevtskih svetovalcev v zdravstvo, saj za to delo niso ustrezno usposobljeni. Potrebno je popolne šarlatane ločiti od ljudi, ki vendarle lahko ponudijo oblike terapevtskega svetovanja kot metode pomoči ljudem brez duševnih motenj. Vendar je nujno tudi s strokovnimi zahtevami zamejiti, kdo lahko ponuja oblike zdravljenja v zdravstvu. Posamezniki brez ustrezne osnovne zdravstvene izobrazbe, posamezniki brez kliničnih izkušenj ter tisti, ki ponujajo oblike terapije, ki ne temeljijo na dokazih o varnosti in učinkovitosti, ne bi smeli samostojno delati s pacienti. Strokovni argumenti so bili tudi razlog, da smo klinični psihologi nasprotovali vstopu klinično nekvalificiranih posameznikov na področje izvedenstva. Pri slednjem je bil ključen strokovni argument predvsem pomanjkanje psihodiagnostičnih znanj ter pomanjkljivo znanje s področja psihopatologije.

Želimo si, da bi tako novinarji, kot politiki, slišali glas stroke. To ni glas, ki bi si želel zagotoviti monopol, saj klinični psihologi, psihiatri in drugi zdravstveni delavci svoj osnovni poklic v zdravstvu imamo in ga ta zakon ne ogroža. Naš glas je glas za paciente, ki si, kot so politiki večkrat že izrekli, zaslužijo kakovostno in varno obravnavo. Da bo ta res takšna, pa je nujno upoštevanje zdravstvene stroke, ki je politikom na voljo, da jim ponudi svoje znanje in izkušnje pri oblikovanju zakonov, ki posegajo na področje zdravstva.