Zakaj umetnost izginja iz javnega prostora?

Čeprav zakon od leta 2017 predpisuje, da mora biti del sredstev javnih investicij namenjen umetniški opremi, se ta določba skoraj ne izvaja.

Pobuda raziskovalcev ZRC SAZU z naslovom Umetnost za skupnost si zasluži vso podporo. Namenjena je iskanju in vrednotenju umetnin, ki so v letih 1945–1991 nastale kot sestavni del javnih ustanov – bodisi kot kipi, slike, umetniške fasade, reliefi, posebej oblikovano pohištvo ali notranja oprema. Gre za dediščino, ki je vse prepogosto prezrta ali celo uničena. V spremnem besedilu k projektu beremo: »... kako zelo drugačen bi lahko bil odnos do umetnikov pri nas in kako bi lahko tudi številni samostojni umetniki, ki danes životarijo, lažje živeli, če bi v Sloveniji ohranili zaveze iz preteklosti.« Te besede zadenejo bistvo.

Odnos do umetnosti v javnem prostoru je ogledalo odnosa družbe do kulture. Že najstarejše civilizacije – od Mezopotamije, Egipta, stare Grčije in Rima – so umetnost umeščale v javni prostor kot nekaj samoumevnega. Ulice, trgi, stavbe so bili zasnovani z mislijo na estetsko in duhovno vrednost prostora. Umetnine niso bile le okras, ampak izraz vrednot, ambicij in civilizacijske ravni vsake dobe.

Tako je bilo tudi v Sloveniji vse do osamosvojitve – ne glede na ideološko usmeritev režima, bodisi fašističnega, socialističnega ali drugega. Javne stavbe so bile opremljene z likovno umetnostjo, ki je prostoru dajala estetski presežek in dostojanstvo, obenem pa so te umetnine ostale kot zgodovinski odtis časa, njegovega okusa in ustvarjalne moči.

Danes je položaj precej drugačen. Medtem ko so v večini razvitih držav umetniška dela še vedno sestavni del javnih gradenj – naj gre za bolnišnice, šole, letališča ali metroje – Slovenija pri tem zaostaja. In to kljub temu, da zakon to predvideva.

Leta 2017 je bila sprejeta novela Zakona o uresničevanju javnega interesa na področju kulture, ki določa tako imenovani »umetniški delež« pri javnih investicijah. Zavezanci – torej državni investitorji, ne pa tudi lokalne skupnosti – naj bi za umetniško opremo namenili 1,25 % (pri projektih do 10 milijonov evrov) oziroma 1 % (pri projektih nad 10 milijonov). Vendar se zakon v praksi skoraj ne izvaja. Redke izjeme so prej naključje kot sistem. Država, ki bi zakon morala prva spoštovati, ga ne jemlje resno!

Najbolj smiselno bi bilo, da bi Ministrstvo za kulturo imelo aktiven pregled nad državnimi investicijami in vsakega investitorja opomnilo na zakonsko obveznost umetniškega deleža – bodisi da gre za gradnjo srednje šole, bolnišnice, čakalnice železniške postaje, nove upravne enote, policijske postaje ali kaj podobnega. To bi bila majhna, a pomembna sistemska sprememba. Žal se to ne dogaja, čeprav je zakon v veljavi že osem let, ostaja prej kot ne mrtva črka na papirju.

Zato ima projekt Umetnost za skupnost še toliko večjo težo. Ne le da dokumentira in varuje dediščino, ki bi sicer izginila – tudi jasno pokaže, kako je lahko preteklost navdih za prihodnost. Upamo lahko, da bodo to prepoznali tudi politični odločevalci, ki odločajo o prostoru, v katerem živimo. Bati se je namreč, da naši zanamci žal ne bodo imeli takih skrbi, kot jih imajo danes raziskovalci, združeni v projektu Umetnost za skupnost, ko skušajo zavarovati umetnine, nastale v okviru javnih investicij pred 1991.