Pismo poslancem Levice

Trenutno v parlamentu obravnavate predlog zakona o psihoterapiji in kot sem razumela vašega poslanca M. Jakopoviča, ga podpirate. Kako lahkotno in populistično mi zveni vaše stališče - stališče iz ust nepoznavalcev tematike - in kako nerealna so v resnici vaša pričakovanja. Menite, naj bi s predlogom zdravstvo pridobilo kapacitete za obvladovanje krize duševnega zdravja, hkrati pa se bodo lahko s tem področjem ukvarjali le usposobljeni in izobraženi ljudje, ki bodo delo opravljali po jasnih in varnih kriterijih. Sami superlativi.

Karikiram. Nekateri se imajo res odlično v sedanjem družbenem sistemu. Z egoizmom in z denarjem prepleteno svobodno podjetniško pobudo se lotijo duševnih stisk in motenj ljudi: različni šarlatani, ki za velik denar tržijo raznovrstne »zanimive tehnike« pomoči; spet drugi ustanovijo različne zasebne institute s prijaznimi, a nerealnimi in strokovno neizvedljivimi obljubami; tretji ustanovijo katedro za družinsko terapijo na Teološki fakulteti, ali pa zasebno Fakulteto Sigmunda Freuda. Pri tem nič ne de, če so menda oboji brez vseh ustrezno izobraženih predavateljev; četrti, peti …, ah, še patri se ukvarjajo s terapijo in z izobraževanjem terapevtov – (Frančiškanski družinski institut.) Samo še primerna zdravstvena ministrica s prijateljem v vlogi zunanjega svetovalca (če je le mogoče ekonomista in v konfliktu interesov) je potrebna – le kaj bi s strokovnimi združenji - in zaželena rešitev se znajde na poslanskih mizah.

Obračam se na vas, ker ste v Levici ves čas delovali kot največji zagovornik javnega zdravstva, ker se zavzemate za ljudi, ki jih neoliberalizem potiska na rob, ker običajno ne ignorirate stroke itd. Z novelo zakona o zdravstveni dejavnosti vam je s partnerji uspelo (vsaj delno) razmejiti javno in zasebno, veliko pa vam je tudi pomenilo, da ste preprečili zasebnikom nadaljnje pogoltno izčrpavanje zdravstvene blagajne. Zdaj pa boste, kako »zanimivo«, na široko odprli njena vrata zasebnim »samooklicanim psihoterapevtom« - raznim »teologom in freudovcem«, kot jih nazivajo nekateri komentatorji. A denar iz javne blagajne pri vsem tem ni najpomembnejši. »Prvič imamo priložnost, da psihoterapijo sistemsko uredimo,« pravi poslanka Svobode. Drži - zahvala Golobovi vladi, da se je lotila tega področja -, a način je zgrešen. Slovenija je namreč potrebovala zakon, ki bi uredil neurejeno področje psihoterapije izven zdravstva. Upam, da ste v Levici vsaj na daleč spremljali argumente kliničnih psihologov ter psihiatrov, časa, da bi jim prisluhnili, je bilo dovolj, saj je ta zakon pripravljal že Bešič Loredan leta 2022. Ste prebrali vsaj njihovo nedavno javno pismo premierju Golobu, češ, da se ni upoštevalo ključnih zdravstvenih strok, ki se s tem ukvarjajo v Sloveniji in da je zakon spisan v prid nekim drugim interesom? Da ruši ureditev v zdravstvu in bo omogočil, da terapevti brez predhodne zdravstvene izobrazbe vstopijo v najbolj ranljiva področja, v Center za duševno zdravje otrok in mladostnikov (umestitve takih zasebnih psihoterapevtov v zdravstvo, kjer njihovi osnovni poklici nimajo zveze z medicino in psihologijo, sploh nikjer ne poznajo). Da je zakon škodljiv in nevaren: »Odpira poti premalo usposobljenim posameznikom, od njih ne zahteva nujnih kliničnih izkušenj, jih ob tem odvezuje vsakršne odgovornosti ter celo odpira vrata v zdravstvo terapevtskim pristopom, ki ne temeljijo na dokazih o varnosti in učinkovitosti.«

Vas to ne prepriča? Ali tudi v Levici podpirate psevdoznanost? Bi se recimo dali operirati ekonomistu brez znanja anatomije, poznavanja različnih bolezni in njihovega diagnosticiranja, z eno samo naučeno in morda še sporno operativno tehniko, ki bi se je naučil na zasebnem izobraževanju? In ne bi odgovarjal za posledice? (Saj se vam ne bo treba odločiti, ker nikomur ne pade na pamet, da bi take »kirurge«, interniste, ginekologe itd. pripeljal v zdravstvo.) Vam mar zadoščajo argumenti, da zakon izloči najbolj problematično »alternativo«? Da »dopolni« pomanjkanje psihoterapevtov iz vrst psihiatrov in kliničnih psihologov, ki jih v resnici ne more? Pristajate na pristranski način sprejemanjazakonov?

Zakaj ne bi raje probleme in stiske, ki so del vsakdanjega življenja ločili od problemov in stisk, ki so del duševnih motenj? Pri prvih si lahko pomoč delijo: materin objem, prijateljeva rama, sosedov nasvet, država z zagotavljanjem dostojnega življenja za vse in psihosocialna pomoč ter svetovanje diplomantov teološke fakultete in Možinove univerze. Za druge pa so dovolj usposobljeni psihiatri in klinični psihologi s priznano psihoterapijo.