Konec nemške zgodbe o požigu Reichstaga

Okroglih osemdeset let je očitno pravi trenutek, da se je sesula tudi posebna nemška zgodba o požigu Reichstaga. Medtem ko je ves svet izhajal iz prepričanja, da so nacisti požar ne samo temeljito izkoristili, ampak tudi, da so ga organizirali, so v Nemčiji od leta 1959 verjeli, da jim je požar, ki ga je podtaknil mladenič Marinus van der Lubbe, padel po srečnem naključju v naročje. To verzijo zgodbe so vnesli v šolske učbenike in celo v Brockhausov leksikon. Avtorju tega konstrukta, sodelavcu spodnjesaške Službe za zaščito ustave Fritzu Tobiasu, je prisluhnil urednik Spiegla, Rudolf Augstein, in izšla je serija v enajstih nadaljevanjih. Dvome o prepričljivosti tega spisa je spravil z mize nadvse ugledni zgodovinar z münchenskega Instituta za sodobno zgodovino Hans Mommsen. Po tej razlagi naj bi bil Marinus van der Lubbe mlad anarhist, ki je sam vdrl v stavbo Reichstaga in zakuril ogenj z netilci za podžiganje kurjave. In tej zgodbi so v takratni Zahodni Nemčiji verjeli in jo sprejeli za uradno. Dvomljivci so veljali za »teoretike zarote«. To pa se je zdaj sesulo. Kot poroča tednik Stern (28.5.2025), tudi na sramoto pokojnega profesorja Mommsena, ki je dal zgrešeni teoriji neupravičeno posvečenje. Avtor članka je Berlinčan Uwe Soukup, ki je leta 2023 sam izdal knjigo o požigu Reichstaga in nasledkih za demokracijo. .

Da bi lahko sledili argumentaciji članka, zlasti pa razumeli, zakaj svet ni verjel varianti, ki jo je serviral Fritz Tobias in kanoniziral Hans Mommsen, se je treba spomniti s tem zvezanega dogajanja v letu 1933. Stranka NSDAP je na volitvah postala najmočnejša stranka v parlamentu (reichstagu), predsednika države Hindenburga so prepričali, da je Hitlerju zaupal kanclerski položaj. A kmalu, že štiri tedne zatem, je gorel Reichstag, požar je povsem uničil veliko dvorano, gorel je tako silovito, da je popokala steklena kupola, plameni so potem tam zgoraj švigali skoz. Policija je potem prijela van der Lubbeja, ki naj bi podtaknil požar v imenu svoje komunistične stranke. Nadomestni prostor za reichstag so našli v enem od gledališč. Na podlagi suma vpletenosti so komuniste izločili iz glasovanja, potem pa je koalicija NSDAP in stranke Zentrum ob nasprotovanju socialnih demokratov izglasovala za vlado izredna pooblastila. Čez nekaj časa je Zentrum zahteval, naj se o izrednih pooblastilih še enkrat glasuje, saj jim je prišlo do zavesti, kaj so pomagali izglasovati, a je bila zahteva zavrnjena. Ta pooblastila so potem veljala vseh 12 let »tisočletnega rajha«, prvo koncentracijsko taborišče, Dachau, je bilo ustanovljeno že marca 1933. Svojo tezo, da so komunisti zanetili požar v Reichstagu, so skušali podkrepiti tudi pred sodiščem, a se je obtoženi Georgi Dimitrov tako spretno in prepričljivo branil, da je obtožba padla. Dimitrov pa je imel potem v Kominterni velik ugled. (Se je pa Stalinu zameril po vojni, ko si je skupaj s Titom prizadeval za nastanek federacije več socialističnih držav.) A kot krivec za požar je zdaj ostal na nemški sceni samo še van der Lubbe, kdo pa je v sejno dvorano navlekel toliko goriva, je zanimalo samo še analitike zunaj Nemčije.

Zgodba o Marinusu van der Lubbeju je bila polna lukenj in nedoslednosti. Potrjeno je bilo le, da je nakupil nekaj podnetil za kurjavo, tako da bi morda lahko podnetil veliko količino zelo vnetljivega materiala, a o izvoru in obstoju le-tega ni bilo več besede. Marinus van der Lubbe naj bi vdrl v stavbo tako, da je z brco razbil steklo na oknu v višini odraslega človeka. Omenjeno okno je locirano mnogo previsoko, steklo debeline 8 milimetrov pa bi bilo mogoče razbiti le z macolo ali krampom, a Marinus van der Lubbe je bil golorok. V zaslišanju je govoril, kako je šel mimo historičnih viteških oprav, a te so bile tedaj res v Reichstagu, samo ne na poti , ki da jo je prehodil od omenjenega okna do sejne dvorane.

Vsega tega Fritz Tobias, sodelavec spodnjesaške državne varnosti (Verfassungsschutz), ni razčistil, je pa svojo razlago zelo agresivno branil. Leta 1969 je izdal čez 700 strani debelo knjigo Der Reichstagsbrand . Legende und Wirklichkeit (Požar Reichstaga – legenda in dejanskost).

In tu se začne zaplet z münchenskim Institutom za sodobno zgodovino (Institut für Zeitgeschichte), ki je začel delovati 1949, med njegovimi nalogami pa je bilo raziskovanje nacizma in s tem seveda tudi požiga Reichstaga. Fritz Tobias je pritiskal, naj mu institut potrdi znanstvenost njegove teze. Na institutu so bili skeptični, a zelo ugledni profesor Hans Mommsen je v Stuttgarter Zeitung objavil zelo pozitivno recenzijo, tako da je tudi institut potrdil Tobiasovo razlago. Leta 1964 je Hans Mommsen za institutovo glasilo napisal 63 strani obsegajočo recenzijo in z njo afirmiral Tobiasovo razlago.

A leta 2019 je postal znan nov dokument – zaprisežena izjava, ki jo je leta 1955 podal neki bivši član SA. Strankina milica SA je bila do tkim. »Röhmovega puča« glavno strankino orodje. Vsebino izjave podaja Stern takole: »... neki nekdanji član SA je poročal o neki svojevrstni nalogi: na predvečer dejanja naj gre do nekega doma SA v Tiergartnu in naj od tam odpelje nekega mladega moža do severne strani Reichstaga in ga tam preda. Ko je SA-jevec ob prihodu pogledal v stavbo, je po njegovem že tlelo. Vrh tega je zaznal vonj, podoben bencinu.« Ta dokument so takoj po odkritju začeli spodbijati, a pojasnjuje neskladnosti v van der Lubbejevih izjavah: pot mimo viteških oprav, vstop v stavbo, poškodbe, ki jih je na opremi spotoma naredil s svojimi sredstvi za podnet, ki pa jih je potrošil očitno še pred sejno dvorano.

Münchenski institut pa je še kar vztrajal pri Tobiasovi razlagi, ki ji je pritrjeval s svojo recenzijo profesor Mommsen. A v novembru 2024 je v institutovem glasilu izšla 27 strani dolga kritična analiza Mommsenovega poročila. Institutov raziskovalec Lutz Kreller je pod naslovom Zeitzeugen, Zeitgenossen, Zeitgeschichte (Pričevalci, sodobniki, sodobna zgodovina) ob institutovi 75-letnici razkril napake Mommsenove potrditve Tobiasove razlage. Mommsenu očita, da je zavedel javnost. V njegovi oceni iz leta 1964 »konsekventno manjkajo dokazi«, argumentira pa »s hipotetičnimi dejstvi, neskladnostmi in protislovji«. »Ne da bi sam navedel dokaze, je pritrjeval delegitimiranju izvedenskih odkritij in tehničnim ekspertom. Tako je kategorično izključeval, da je bil 27. februarja 1933 v plenarni dvorani Reichstaga uporabljen pospeševalec požara.« Facit je bil: »S tem je Mommsen prevzemal Tobiasovo temeljno izjavo in temelj teze o edinem storilcu. Ta izjava je enoumno napačna.« To je posebej pomembno, ker brez take substance, ki je van der Lubbe nikakor ni mogel vnesti, ni razlage za eksploziji podoben izbruh požara. Za tako pomembno besedilo, kot je Mommsenova recenzija, so osupljive tudi druge podrobnosti, še posebej pa, da je dopustil, tako Kreller, Fritzu Tobiasu kar »direktno jezikovno in vsebinsko vplivanje«, celo »soavtorstvo«, saj se mu zahvaljuje za »skrbne korekture«. In grenek zaključek: »S tem je Hans Mommsen preslepil poleg znanstvene javnosti tudi uredništvo (insitutovega četrtletnika) Vierteljahreshefte für Zeitgeschichte.« Naslednja številka Sterna v pismih bralcev nima nobene reakcije na Soukupov prikaz. A brez tega prikaza, ki bo šel očitno na tiho mimo, bi morali Nemci še vedno imeti za znanstveno resnico, da je nacistom požar padel iz nebes v naročje kot srečno naključje, da so lahko dosegli svoje, ne pa kot skrbno načrtovan veliki šok, ki je omogočil totalno polastitev oblasti.

V času, ko je ves svet sodil tako, kot bodo odslej tudi Nemci, so tiste, ki niso nasedali zablodi, tam označevali za »teoretike zarote«. Ta cenena zmerljivka za skeptike je namenjena kritiki mišljenja, česar se mediji premalo zavedajo. Politika je polna intrig; če jih razkrinkamo, lahko vsaj katero preprečimo.

Tudi v pravi razlagi dogodkov ob tem požigu ostane nejasna kopica detajlov, denimo, kako so SA-jevci vzpostavili stik z mladim anarhistom. Morda s tem, da so tudi oni prezirali parlamentarizem; parlament je bil zanje Schwatzbude – »čvekalnica« ali kot beremo v govoru generala Leona Rupnika jugoslovanskim oficirjem, ki je v slovenskem prevodu izšel 1944, »čvekališče«. Morda z »revolucionarno odločnostjo«, saj je SA bila desna revolucionarna milica, ki so jo 1934 utišali, da ni preveč motila terorja, organiziranega kot država. Lahko tudi s kakim motivom bolj osebne narave. Seveda so fanta zavrgli, potem ko so ga odrabili. Po 92 letih bi težko našli odgovore na ta vprašanja. Prepustimo jih umetnosti.